Zerkve na Krajnſkim.
Reading edition
Pri ſ. Petri v Ljubljani ſo k prasniku ſvetih apoſteljnov Petra in Pavla letoſi poſtavili nov tabernakel, kteri v naſhi ſhkofii po ſvoji vrednoſti in po mojſtrovſkim delu, sunaj marmoroviga tabernakelna pri ſ. Jakobu v Ljubljani, nima lahko para, in zhes dva tavshent goldinarjov veljá. Obrasil in is mezeſnoviga leſa sdelal ga je v podobi oſem zhevljev viſoke, na oſmih ſtebrih joniſhkiga reda ſtojezhe kúple Matevsh Tomiz, podóbar v Shent-Vidu nad Ljubljano, in vſiga od ſpredej s tompakam od sadej pa s meſingam, obojim v ognji poslazhenim, preblekil, kapitele is meſinga vlil in poslatil Matevsh Schreiner, paſár (girtlar) v Ljubljani. Sadej je ta latinſki napiſ vſekan: «Pod Antonam Alojsiam, ſhkofam in knesam, Matevsham Svetlizhizh fajmoſhtram, ⸲Silveſtram Homan in Mihelam Ambrosh, kljuzharjama, ga je sdelal Matevsh Tomiz, preblekil in poslatil Matevsh Schreiner v letu 1843.» Obeh mojſtrov delo vſi umetni in na take dela saſtopni moshje hvalijo.
Istroſhke sa tabernakel in sa preslazhenje vélziga gipſaniga altarja, ktero delo je Ferdinand Mazhek, slatar v Ljubljani, prevsel in lepo sdelal, ſo preſkerbeli s pomozhjo nekterih drusih dobrotnikov farmani ſami. Tako je zerkev ſ. Petra ena nar lepſhih in prijasniſhih zerkev Ljubljanſkiga meſta, po podobi zerkve ſ. Petra v Rimu sidana in lepo smalana, ſkos hvale vredno ſkerb goſpodov fajmoſhtra in kljuzharjov ſpet imenitno olepſhana, in more vſakimu domazhimu in ptujimu obiſkavzu dopaſti, ker ſe ſme rêzhi, de marſiktero imenitno meſto nima tako lepe zerkve.
⸲Sploh govoriti ſe bo tudi teshko najdila deshela, kjer bi ljudjé sa veliko in lepih zerkev toliko veſelja imeli in toliko ſtorili, kakor na Krajnſkim. To prizha sa njíh dobriga duha in sa njih dobro voljo ſvoje zerkve, kolikor je mogozhe, olepſhati. Zhe ſe per vſim tém ſemtertje najde kaka zerkev, ktera saſtopnim in umetnim moshem nozhe s vſim dopaſti, tega niſo ſami plazhvavzi, ampak vezhi del le delavzi krivi, kteri ſvojiga dela ne saſtopijo. Nad sidarji in njih polirji ſe, kar njih delo sadene, ſhe nimamo ravno toliko pritoshiti; sakaj oni sidajo vezhidel po planu, kteriga morajo poprej goſpoſka in na to umetni moshjé poterditi. Veliko vezh pravize pa imamo ſe pritoshiti nad tiſtimi delavzi, kteri notrajno zerkvéno orodje, altarje, ſtole, prishnize, ſpovednize, sakriſtijſke omare i. t. d. delajo; sakaj te rezhi ſo po nekterih zerkvah, deſiravno morebiti drago plazhane, vender ſkashene, ne toliko savoljo ſlabiga, kakor savoljo nesaſtopniga déla.
Nam ſe sdi, de bi ne bilo nepotrebno v teh novizah kljuzharjov in drusih zerkvenih mosh nekoliko poduzhiti, kako naj takrat, kadar ſe v njih zerkvi kaj noviga déla, ſkerbé, de bo to, kar ſe naredi, sareſ lepo, de bo vſim ljudém, to je kmetam in drugim saſtopnim in umetnim moshem uſhezh; de ſe tudi sa zerkvéne rezhi dnar ne bo po nepotrebnim ali po neſpametnim troſil. Pred vſim drugim ſe nam sdi, de je treba govoriti od podobarſkiga ali piltavarſkiga déla.
(Dalje ſledi.)