VII. Šolski nadzornik dr. Anton Jarc.

Jarc se je bil rodil v Ajdovcu na Dolenjskem, nekoliko ur od Novegamesta. O mladostnih letih njegovih mi nič znano. Izdelavši gimnazijo je šel v bogoslovnico in pozneje na Dunaj, kjer se je izučil za doktorja sv. pisma. On sam je pravil, da je čital prav malo knjig razun šolskih, romane samo tri ali štiri Valter-Škotove. Glavo je imel dobro in učil se je na vso moč marljivo. Pastirstvo, zlasti na kmetih, ga ni veselilo, tembolj pa ga je mikala šola. Tej želji njegovi je vlada ustregla, potrdivši ga za kateheta na ljubljanskem liceju, kjer sem bil tudi jaz njegov učenec. Krščanskega nauka nas ni le izpraševal po bukvah, ampak nam ga tudi razlagal in to jako korenito. Jarc ni bil samo po naslovu, nego v resnici doktor teologije. Govoreč o stvarjenju sveta nam je povedal, da se ujemajo s poročilom sv. pisma za čudo natanko tudi posledki geologičnih preiskav. Razkladal nam je najstarejšo zgodovino sveta, kolikor se je dalo, racijonalno. Meni je to neizrečeno ugajalo, ker so mu mučile že dve leti vsakovrstne verske dvojbe in sumnje. Pozneje mi pa njegovo razlaganje ni bilo več tako povšeči. Nadejal sem se, da nam naznani pravi vzrok, da so prišli Izraelci ne zmočivši se čez Rudeče morje, ali o tem potu nam je pravil tako, kakor se je nahajalo v šolski knjigi. Isto tako o vseh drugih čudežih, koje nam pripoveda sv. pismo. Prekrasno nam je pojasnjeval pisma in delovanje sv. Pavla. O sv. Avguštinu pa bi bil jaz rad kaj več zvedel. On sodi med najznamenitejše spreobrnjence. Potrdil in dokazal je s svojim izgledom, da se lahko tudi veleizobražen človek sprijazni s Kristusovimi nauki in postane njegov najiskrenejši učenec in oznanjevalec. Kar smo čuli iz Jarčevih ust o reformaciji Lutrovi in Kalvinovi, zdelo se mi je že takrat preveč pristransko. Vso nesrečo in krivico razkola je pripisoval nasprotni stranki, popolnoma pa je zamolčal napake, ki so razjedale katoliško cerkev pred tridentskim zborom. Tudi njegovo dokazovanje nekojih dogem ni uverilo vsakogar o njih resnici. Kaj čudno se mi je zdelo, da ni omenil trditve naravoslovne vede, da na svetu ne more nobena stvar poginiti. Poginiti ne more torej niti duša in ta dokaz za brezsmrtnost njeno mi je med vsemi najbolj ugajal, ker je najbolj jasen. Sploh pa je govoril Jarc v šoli in na prižnici tako hladno, suho in doktrinarno, da ni mogel nikogar oduševiti za vero in ga v njej utrditi; verskih dvomb ni pregnal nikomur. Njegovo predavanje torej ni donašalo mnogo ploda in blagodatnih nasledkov za dušo. Ali kriv ni bil Jarc, nego vladajoči šolski sistem, ki je deval krščanski nauk v isto vrsto z drugimi šolskimi predmeti. Očetje tega sistema niso pomislili, da posvetni nauki razvijajo in dajo svoje zaklade razumu in spominu, krščanski nauk pa je namenjen najbolj pameti, vesti in srcu človeškemu. Razlika med njim in drugimi šolskimi predmeti je ogromna, zato pa ga treba tudi bistveno drugače razlagati. Učitelj, mu ne sme biti fanatik, ali mora biti na vso moč oduševljen za vzvišeno vero Kristovo, govoriti mora iz srca do srca, buditi vest, blažiti pamet, vnemati čuvstvo za resnico, pravico, blaginjo, dvigati poslušalca v vedre nebeške višave do idealov. Nemški šolski sistem se za vse te reči čisto nič ne briga. Krščanski nauk se ne uči za poboljšanje duše nego zato, da se dobi iz njega dober ali slab red v spričevalu. Huje se ta božestveni predmet pač ne more ponižati in osramotiti. Jarcu se, bogme, ne more očitati, da ni vršil svoje dolžnosti, ali napačni sistem ni dal dobremu semenu, da bi kalilo. Padalo je na kamenita tla. Kakor noben drug katehet tudi Jarc ni mogel popraviti nravnosti šolske mladine, ki je živela precej ohlapno, lahkomiselno in skrivaj včasi tudi jako razuzdano. Dandanes javkajo nekoji stari gospodje, kako zlobna in spačena je sedanja mladina in hvalisajo dobo svoje mladosti, ko so živeli učenci mnogo bolj nravno in po krščanski. Jaz dobro pomnim, kaki so bili dijaki pred 60 in 50 leti, pa moram potrditi po duši, da so sedanji na vsako plat bolji in zastavnejši. Zdaj se nahaja v vsaki srednji šoli vse polno takih, ki prebirajo strastno slovenske knjige in časopise, ki se zanimajo za razvoj našega jezika in slovstva in tudi za tuje literature. Nekdaj je bilo tega jako malo — mesto s knjigami in časniki, zabavljala se je mladina s kartami, vinom, dekleti in z dolce far niente. Povem vam nekoliko črtic iz dijaškega življenja l. 1848-1850. V cerkev smo hodili, kolikor smo morali. Izmed 80 učencev jih ni bilo ni pet, koji bi bili čitali med mašo kake pobožne bukve ali molili. Mnogi pa so se učili v cerkvi kakega šolskega predmeta. Izpovedne listke smo morali prinesti katehetu menda petkrat na leto. Mnogi pa niso šli k izpovedi sami, listke so si kupili, takrat vem, da so bili po deset krajcarjev. Ta prodaja je bila prava dijaška obrtnost. Nekateri so se izpovedali po petkrat, morda tudi po desetkrat. Dobljene listke so zveli brez truda in se tako prislužili lep kupček krajcarjev. Nekoč sem stal pri izpovednici in slišal tale pomenek. Karl: Ti, kadar se izpoveš, prinesi listek k meni, koliko ti dam zanj? Gustelj: Tistega velikega žižka, ki tako lepo poje. Karl: Prav rad ga ne dam ali naj bo, meni se ne ljubi k izpovedi hoditi. Gustelj: Priduši se, da mi ga daš! Karl: Pri moji duši! Nekikrat se nas je zbralo več takih, ki smo imeli premalo denarjev, da bi listke kupovali, pa smo se posvetovali, kako bi jih dobili zastonj. Tovariš Kočar veli: Hajdimo k patru Alfonzu, on je pameten mož, ki dobro ve, da prisiljena dijaška izpoved nima nikake vrednosti, morda ga omečimo, da nam podari listke brez izpovedi. In šli smo res k patru Alfonzu. Kočar stopi predenj in mu začne dokazovati z raznimi modroslovskimi frazami, nabranimi po časnikih, da je vsak človek suženj, ki ne časti Boga po svoji volji in kadar je zato pripravljen. Taki sužnji smo tudi mi dijaki; katehet nam je napovedal izpoved, na katero se nismo čisto nič pripravili itd. P. Alfonz mu seže v besedo: Jaz vašega učenega govora sicer ne razumem dobro, ali močno se mi dozdeva, da bi dobili radi izpovedne listke. Kolikor jih imam, dam jih drage volje. To rekši, potegne iz rokava mal zvezek in zdajci začno leteti na tla zaželjeni listki. Mi planemo po njih kakor lačni volkovi na čredo ovac. Jaz sem pograbil tri, kar mi je zadoščalo za vse leto. Ko so drugi součenci to zvedeli, drli so krdeloma k patru Alfonzu, ki jim pa ni mogel ustreči, ker smo mu odnesli mi vse listke. Svetega obhajila ni prejelo po vrednem gotovo ni deset dijakov iz naše šole. Pater Benvenut, pri katerem se je zbiralo največ grešnikov, ni dal skoraj nobenemu odveze, ker je poznal do korena lahkomiselno mladino. Drugi duhovniki so odvezo rajši dajali (razun Volca), ali dijakom ni bilo mari, da bi šli k sv. obhajilu. Za vero je vladala v višjih razredih gimnazije splošna mlačnost in ravnodušnost. Mnogi so jo že popolnoma izgubili. V naši šoli smo imeli nekega Dolenjca T—, ki je bil dečko jako bistre glave ali lahkoživec prve vrste. Ta je zavpil, ko še ni bilo profesorja: Zdaj se štejmo, koliko nas je, ki ničesar ne verujemo! Oglasilo se jih je 18, izmed njih so šli potem nekateri v bogoslovnico! Ali brezvercev je bilo še več nego 18, mnogi so se bali priznati svoje brezverstvo tako očitno. Mislim, da profesorji niso vedeli, na kako nizki stopinji se nahajata vera in nravnost. V 7. šoli nismo spadali po starem sistemu več k gimnaziji, sedmi in osmi razred sta se zvala licej. V njem je vladala mnogo večja svoboda nego v latinskih šolah. Profesorji so nam med letom razlagali, izpraševali pa so nas samo na koncu vsakega poluletja in imenovali so svoje dijake že „gospode“. Novi sistem se je uvedel, ko smo vstopili v 8. šolo. Poleg njega smo bili zdaj zopet gimnazijci, objednem smo izgubili častni naslov „gospodje“. Mnoge dijake je to silno razkačilo. Profesorji so nas izpraševali z nova tudi med letom, drugače se pa za nas niso dosti brigali. V liceju menda ni bilo nič vohunov, ki bi bili tožarili svoje součence. V 8. šoli je bil jedini Kleman, ki mu je nekdo obešal naše grehe na ušesa. Sploh pa se niso menili ni profesorji za dijake, ni dijaki za profesorje. Ostali smo po takem precej neznani drug drugemu. Ohranilo se je za nas tudi v 8. šoli kolikor toliko prejšnje licejske svobode. Doktor Jarc nam je razlagal poleg vere tudi pedagogiko in to jako pametno in racijonalno, rabil je res dobre vire. Posebno nam je ugajalo, da spolne ljubezni ni spoznal za grešno in prepovedano. Učil nas je, da čista ljubezen mladega človeka poboljša in ga varuje uspešno vseh grehov zoper 6. božjo zopoved. To resnico potrjajo vsi razumni pedagogi. Ideja narodnostna se je bila rodila že davno pred 1. 1848., bila je pravzaprav hči francoske revolucije. Ali 1. 1848. se je razširila iz posameznih glav kar na cele velike narode ali pa vsaj na njihovo razumništvo, polastila se je vsega javnega mnenja, postala je os, okoli katere so se vrtila vsa druga pitanja. Ako se vpraša, kako jo je sprejel dr. Jarc, treba odgovoriti, da niti prijazno niti sovražno. Čakal je kaj poreče vlada. Njenemu mnenju, pravše ukazu pridružil se je tudi on. Brez privoljenja dunajske vlade ni maral nobenega političnega in nepolitičnega načela. Stopivši v državno službo zapisal se je za vselej vladi, njene želje in težnje je smatral za sveto zapoved in sveto dolžnost, ki se mora izpolniti, in če bi ga tudi ves svet za to grajal in obsodil. Že 1848. 1. so nakanili osmošolci, da bodo prepevali v cerkvi med mašo po slovenski. Jarc jih je odločno zavrnil, da so morali odjenjati. Dejal je, da bi vlada v to nikoli ne privolila, ker hoče, da ostanejo šole nemške. Sedmošolci so ga prosili, da bi jim pridigoval po slovenski. Jarc jim veli s trdim, skoro jeznim glasom: To je prepovedano! Vlada zahteva nemške ekshorte. Nikari ne mislite, da govorim tako zato, ker ne znam pridigati po kranjski. Po domače sem pridigal preje nego po nemški. Ali vlada se ne sme nikdar razžaliti, moje pridige ostanejo torej nemške. Tudi jaz in dva druga součenca smo šli k njemu s prošnjo za slovenske ekshorte. Obraz se mu pomrači, osorno zavpije: Unmöglich! Po kaj hodite k meni, ali še res ne veste, da take prošnje ne morem in ne maram izpolniti? Jarc je dokazoval z vsem svojim govorjenjem in vedenjem, da je mož stare, Meternihove šole. Z učenci svojimi se ni hotel pomenkovati nikoli po slovenski ne v šoli, ne zunaj šole, niti na domu. Slovenščino je imel za občevalni jezik prostih, surovih kmetov in težakov, inteligenciji pa se pristaja, da se pogovarja po nemški. Vsi starokopitniki so smatrali nemščino za glavno znamenje prave omike in prosvete. Dijaki so često jako poredni dečki, tudi v meni je zaigrala včasi mlada žilica na negodno plat. Jarčevo nemškovanje me je strašno jezilo, pa sem mu hotel malo ponagajati. Nalogo smo dobivali takrat ne le iz raznih jezikov, ampak tudi iz krščanskega nauka! To je bila tako strahovita neumnost, da se kaj bolj abotnega ne more lahko misliti. Te naloge smo pisali v šoli, doma nas ž njimi niso trapili. Jaz sem spisal že precej prvo nalogo iz krščanskega nauka po slovenski in sem bil silno radoveden, kaj poreče in kako se bo jezil name doktor Jarc. Neizrečeno sem se čudil, da me ni nič pograjal. Dejal je: Ta spis je slovenski, ist aber recht gut. Tudi pozneje sem mu pisal vse naloge po domače in nekateri součenci so isto storili, ali nikdar nam ni rekel radi tega žal-besede. Uverili smo se, da nam ni zameril naše svobode in da torej ne pase v svojem srcu nikake mržnje zoper slovenščino. Tako ravnodušnost je kazal tudi pozneje o vsaki priliki. Nemški jezik je postavljal na prvo mesto, ker je bil v nemškem duhu vzgojen in ga je postavljala na prvo mesto dunajska vlada.

Po glasu javnega mnenja bi bil moral postati ravnatelj ljubljanske gimnazije Krsnik, ki je bil najstarejši in najbolj popularen med vsemi učitelji. Ali vladi se je zdel preveč naroden in premalo birokratičen. Med tem, ko je iskala pripravnega kandidata, lazil je Kleman pridno na Dunaj in se dobrikal in priporočal ministru Tunu s takim uspehom, da ga je ta postavil za direktorja. Drugi profesorji ga niso pozdravili z veseljem. Jarc pa je kmali zapazil, da mora biti Kleman v veliki milosti na Dunaju, ker je prejemal od ministra tudi privatna pisma, v kojih ga je popraševal za dober svet v šolskih rečeh. Mislil si je, takega moža se treba okleniti in ž njim sprijazniti. To se mu je lahko posrečilo, ker je kazal svojemu ravnatelju najiskrenejšo udanost. Na konferencijah je glasoval, kakor sem že povedal, vedno tako kakor Kleman in proti drugim ljudem ni mogel prehvaliti ravnateljevih sposobnosti in vednosti. To obožavanje je častilakomnemu Klemanu seveda ugajalo in prineslo Jarcu sijajno nagrado. Ko je Tun poklical Klemana v svoje ministerstvo, začela sta precej ugibati, koga da bi poslala vlada za šolskega nadzornika Hrvatom. Minister je hotel dati to važno službo slovenskemu rodoljubu, Kleman pa je začel na vso moč priporočati Jarca in po nedolgem omahovanju mu je Tun pritrdil. Na Hrvatsko je došel Jarc menda že 1851. l., ko je imela Avstrija še ustavo, saj na potrpežljivem papirju. Na ponemčevanje je vlada že takrat mislila, ali javno se še ni usodila razglašati svojega programa. Na Hrvatskem je dobil novi nadzornik v roke čisto narodne srednje šole razun reške realke, ki je bila italijanska. Moral si je kupiti ilirsko slovnico in se začeti učiti hrvatskega jezika, ki se je imenoval takrat tudi uradno ilirski. Tudi drugih opravkov je imel dovolj: trebalo mu je urediti srednje šole tako, kakor so bile urejene v zapadni polovici monarhije. Nastanil se je Jarc seveda v Zagrebu, v sredini hrvatske kraljevine in svojega delovanja. Svojih novih dolžnosti se je lotil resno in vestno. V ilirskem jeziku je napredoval počasno. Proučil je ilirsko slovnico pazljivo od prve do zadnje strani. Čital je novine in kdaj tudi kako knjigo. Lotil se je celo Gundulića, ali ga kmali opustil, ker mu je bil pretežek. Kdaj pa kdaj je tudi poskušal govoriti po hrvatski, ali gladko mu ta jezik ni tekel nikdar, še manje pa ga je znal pravilno pisati. Bilo je kazno, da za tuje jezike nima ni dosti daru ne pravega veselja. V pisarnici svoji je uradoval že precej od konca vse po nemški. Po nemški je poročal ne le dunajski, ampak tudi deželni hrvatski vladi. Kaj takega jaz ne bi bil verjel, da nam Jarc ni tega sam pravil. Ban Jelačić je vedel, da se uči pridno ilirskega jezika, da kaže dobro voljo in radi nje ga ni pokaral nikoli radi nemškega dopisovanja, še manje pa mu ga prepovedal. Bil je proti njemu vsekako preveč popustljiv. Poleg ilirščine se je učil Jarc tudi grškega jezika, kateremu se je pripisovala po novem pruskem sistemu silna važnost in vzgojevalno sredstvo prvega reda. Prečital je Kinerjevo slovnico, nekoliko spevov Ilijade in kakih 10 strani Ksenofontove anabaze. S tem se je zadovoljil, kajti se je uveril, da se v svojih letih ne more grški nikoli popolnoma naučiti. Dasi se je v bogoslovnici izvrstno izuril v latinščini, usedel se je vendar dostikrat k Tacitu in k Ciceronu in se bavil ž njima po več ur zaporedoma, dobro vedoč, da cerkvena latinščina ne zadošča za korenito razumevanje rimskih klasikov. Ponavljal je tudi najvažnejše zgodbe in dobe starih vekov, ki so v zavezi z grškimi in latinskimi klasiki in se popisujejo obči zgodovini. Jarc ni hotel biti le kak najemnik, ki dela kolikor baš mora, da ulovi svojo plačo. Pripravil se je vestno za svoj poklic in si služil svoje lepe dohodke z mnogim delom in trudom. Vladajoči sistem je zahteval tudi od njega birokratično natančnost in pedantstvo. Pisaril je včasi od zarje do mraka in še pri luči, kar bi se bilo dalo opraviti na pol pole papirja ali s kratkim ustnim poročilom. Ali te bedastoče ni zakrivil on, nego sistem, ki bi se mu bil zdel brez dvojbe jako neumen, da ni dohajal od njegove boginje, dunajske vlade. L. 1852. je zapihala ostra sapa, ki je pregnala meglo nikdar ne uresničene, oktroirane ustave. Zavladal je absolutizem in ž njim združeni centralizem z germanizacijo. Glavni faktorji v državi so bili zdaj vojaščina, policija, žandarmerija, birokracija, katoliška aristokracija, ultramontanski škofje. Vsa država je imela sedaj iste zakone, iste uredbe, iste oblastnike, ki so se razlikovali na Ogerskem in Hrvatskem le nekoliko po imenu. Povsod je veljal zdaj tudi novi avstrijski šolski sistem. Vpraša se, je li bil ta sistem res toliko vreden, kakor so ga hvalili in hvalisali njegovi privrženci. Nečem govoriti o kvaru, ki je došel mladini od tod, da je predaval zdaj vsak profesor samo tista dva predmeta, iz kojih je bil izprašan. Poglejmo rajši površno, kako so se učili zdaj posamezni nauki. Vera se je razlagala po novem sistemu ravno tako napačno kakor po starem. Mesto oduševljenega namestnika Kristusovih apostolov, ki bi oznanjal njegov sv. evangelij z milim glasom in gorečim čuvstvom, iz srca do srca, vidimo za mizo državnega uradnika-kateheta, ki predava verske dogme hladno in ravnodušno kakor kak posveten predmet. Dijaki ga poslušajo, da bi kaj znali in dobili dober red v spričevalu, ne pa, da se poboljšajo in nravno povzdignejo. Ob nedeljah in praznikih hodi isti uradnik-katehet na prižnico. Morda bo vsaj tu spoznal in izpolnjeval svoj poklic? Kaj še! Mož se usede in čita svojo pisano „ekshorto“. Dijaki ga poslušajo zehaje, vsak si lahko misli: Tako bi znal pridigati tudi kak črevljarski dečko, ki je zdelal z dobrim redom začetno šolo. Med verske dolžnosti dijaške se štejejo tudi prisiljeno pohajanje sv. maše in posiljena, večkratna izpoved, za katero se izmed desetorice komaj jeden nekoliko pripravi. — Latinskemu jeziku daje tudi novi sistem, silno število ur pa kakov uspeh se doseza? Ali znajo na koncu osme šole vsi dijaki po latinski govoriti, kakor se je godilo to nekdaj? Nobeden! Pa saj ne znajo tega niti njihovi profesorji. Ali morejo čitati gladko vsaj latinske klasike brez pomoči kakega slovarja? Tudi ne — brez slovarja ne morejo razumeti besedila najlagljih latinskih pisateljev niti odličnjaki. Tudi za grški jezik je opredeljenih jako mnogo ur, dasi manje nego za latinski. Zato pa tudi dijaki še težje bero grške klasike in jih često niti s slovarjem ne morejo razumeti. Mladina ne čuje v šoli tudi skoro ničesar o divni kulturi grškega naroda, o prezanimivi in poučni zgodovini grške literature, grške umetnosti, grške filozofije itd. Ob latinskih urah premlevajo profesorji zvečine samo slovnico in skladnjo od prve do osme šole, istotako ob grških urah začenši od tretje šole. Vem, da n. pr. profesor Jagić ni razlagal mladini samo slovnico, ampak tudi življenje in mišljenje grškega in rimskega naroda, ali taki možje so bili rari nantes, saj jih novi sistem ni zahteval in morda niti ni maral. Tako bi se dalo tudi o drugih predmetih brez truda dokazati, da ta sistem ni vreden nobene posebne hvale. Zgodovina avstrijske monarhije in njenih krepkih narodov, se je razlagala le mimogrede in povse površno, za mnoge gimnazije pa vem, da se je v njih popolnoma zanemarjala. Obširen in korenit bi moral biti tudi zemljepis prekrasnih avstrijskih dežel; po novem sistemu izučeni dijaki pa često v šoli ni pojma niso dobili o njihovi naravi in njihovem bogastvu. Računstvo se predava preveč teoretično, to je, premalo v zavezi s praktično rabo te lepe znanosti. Vsi profesorji fizike, koje sem poznal, so mi tožili, da jim ostaja tako malo časa za kemijo, ki spada dandanes med najvažnejše prirodoslovne vede. Jedini pravi napredek, ki ga je prinesel novi sistem srednjim učilnicam, je telovadba, koja razvija telesne moči in pospešuje zdravje in je vsekako velika blagodat zlasti za mestne otroke. Gimnastika je imela na Dunaju hude nasprotnike. Minister Tun jo je uvrstil med šolske predmete navzlic njihovim ugovorom. O koristi njeni preverila ga je izkušnja, kajti baš ž njo si je okrepčal on sam svoje oslabelo truplo in zdravje.

Več let ni imel Jarc med učitelji nobenega sovražnika, ker se je vladal proti njim vedno jako prijazno, priljudno in ugodljivo. Varoval je skrbno ugled vsakemu profesorju in celo suplentu. Nikdar ni grajal nikogar vpričo drugih ljudi, nikari dijakov. Na zasedanjih poslušal je pazljivo mnenja učiteljskega zbora in je pritrdil svetu ali predlogu tudi najmlajšega suplenta, ako se mu je zdel umesten in pameten. Jako radodarno je delil pohvalne dekrete. Če je ravnatelj o kakem učitelju le količkaj dobro poročil deželni vladi, došel mu je gotovo od nje pohvalen dekret po priporoki nadzornikovi. Tudi se nikdar ni protivil, ako je prosil kak učitelj male denarne podpore. Po vsej pravici se more trditi, da je bil doktor Jarc vzor za vse poglavarje, kako jim treba postopati s podložnimi uradniki. Ali to se ve, da so odločevali tudi v tej reči nazori in želje dunajske vlade. Jarc je častil najbolj učitelje klasičnih jezikov, ker jih je častila najbolj tudi vlada sama, ki je izbirala samo izmed njih ravnatelje za gimnazije. Vlada Bahova je dosti očitno prezirala naravoslovje in naravoslovce, menda zato, ker so jih smatrali tercijali za zastopnike materijalizma. Tudi Jarc ni odlikoval nikoli teh mož, še poslušat jih bojda ni maral iti, kako predavajo. Tako je zanemarjal le še učitelje narodnega jezika in zopet samo zato, ker je smatrala vlada slavjanski jezik za peto kolo pod šolskim vozom. Kar je meni znano, kazal je Jarc očitno mržnjo samo proti varaždinskemu profesorju V., ali ne zato, ker je bil naravoslovec, ampak radi tega, ker je bil nekdaj bogoslovec pa je iz semenišča pobegnil.

To sem že omenil, da me je tožil samosilnik Švab našemu nadzorniku za panslavista. Jednake ovadbe mu je pošiljal zoper mene tudi nekdo z Reke. Moji znanci so ugibali, da me je ovajala deželni vladi mestna policija. Mogoče bi že bilo, ali meni se zdi najbolj verjetno, da me je tožaril neki Vestfalec, za katerega sem vedel, da je političen agent in moj zakleti sovražnik. Tudi v Ljubljani so pravili Jarcu prijatelji marsikaj o mojem narodnem rogovilstvu, ali brez zlobne namere, tako za šalo in kratek čas. Ob počitnicah sem se mudil vsako leto nekaj časa v Ljubljani. Najljubša zabava mi je bila tam hoja na narodni lov. Mahnil sem jo v kako krčmo, kjer se je zbirala mladina, ali pa sem se napotil v Šiško h „Kameniti mizi“, včasi tudi pod Rožnik. Če sem zapazil v teh krajih kakega večjega dijaka ali rokodelskega pomočnika, začel sem se ž njim pogovarjati in napeljal pomenek vselej na slovenščino. Dokazoval sem mu našo pravico in sramoto in ga skušal ogreti za naše narodne svetinje in ideale, posebno pa ga oduševiti za naš prelepi slovenski jezik. Dostikrat se mi je ta trud povse izjalovil, včasi pa se mi je vendarle posrečilo, da sem ujel kako bistroumno človeško ribico v narodno mrežo. Ta šport mi je naklonil mnogo srečnih ur, in še zdaj se ga spominjam z največjim veseljem. Nekoč sem se sešel pri Lozarju z mladimi obrtniki, ki so bili udje podpornega obrtniškega društva. Povedali so mi, da se volijo v tem društvu vselej le nemški odborniki. Jaz sem jih prepreveril, da je na vso moč sramotna za nas taka volitev, in jih nagovarjal, da si izbero zanaprej, kakor se spodobi, samo slovenske odbornike. Mladiči so me poslušali. Neki stolarski pomočnik pa je še tisti dan naznanil policiji, da je družba zavrgla nemške odbornike, ker sem jo nato jaz nahujskal. Policija je hotela začeti proti meni uradno preiskavo, ali je bila vendar toliko pametna, da je poslušala profesorja Vončino, ki je bil menda predsednik družbi in ni pripisoval tej volitvi nobene važnosti, češ, društvo sme voliti svobodno take odbornike, koji mu ugajajo. Razun več manjih, doživel sem v Ljubljani še jedno večjo nepriliko. Potujoč po Dolenjskem sem nabral razna poročila o turških vojnah in tudi nekoliko ulomkov pesni, ki so omenjale Turke. Dežman me je nagovarjal, da bi predaval to tvarino v zgodovinskem društvu, ki je imelo jako malo delavnih sotrudnikov. Pri „Slonu“ sva se pomenkovala o tem s čuvajem tega društva, s slavnim penezoslovcem Jelovšekom, ki me je vprašal, kako mislim govoriti na shodu zgodovinske družbe? Jaz sem dejal: „Seveda po slovenski.“ On pa odkima in veli: „Naše društvo sprejema poročila na vsakem jeziku razun slovenskega, kateremu ne more in neče priznati te pravice iz jako tehtnih razlogov!“ Jaz se razkačim in začnem strašno zabavljati in psovati nesramno nemčursko druhal, ki razglaša naš jezik brezpravnim celo v Ljubljani, v osrčju naše slovenske domovine. Drugi dan dobim od zgodovinske družbe nemško povabilo, da bi prišel predavat. Jaz vržem ta spis pred noge slugi, ki mi ga je bil prinesel, in velim: „Recite gospodom, kakor oni nečejo razumeti naše slovenščine, nečem razumeti niti jaz njihove nemščine!“ Ta prigodek se je popisoval potem v mnogih nemških novinah in je prišel celo v francoske i. t. d. Časnikarji so trdili o tej priliki, da se je osnovala v Ljubljani zaveza mladih „Slovencev“, ki so se zarotili, da bodo rabili odslej v besedi in pisanju samo slovenski jezik. Vse te reči so nosili znanci Jarcu pridno na ušesa, to seveda tudi z dodatki in polepšavami, Jaz se čudim še dandanes, da je tako dolgo molčal in mi z nobenim znakom ni dal vedeti, da je name nejevoljen. Naposled pa je vendarle sedel in napisal Vidicu privaten list, v kojem mu je naznanil, da ima mnoge neovržne dokaze o mojem panslavističnem rovarstvu. Opominjal ga je, naj me posvari resno in strogo in mi razloži žalostne nasledke, ki me čakajo za tako nezakonito delovanje. Vidic me pokliče v pisarnico in mi začne čitati Jarčevo pismo, v kojem je bila tudi grožnja, da me vlada brez milosti zapodi iz službe, ako ne opustim za vselej svoje panslavistične agitacije. Proti koncu lista pisal je Jarc, da je trdno uverjen, da njegov opomin ne bo nič koristil, ker sta mu le predobro znana moja trdokornost in narodni fanatizem. Čitaje pismo je Vidic večkrat čudno jecljal, razne besede popravljal in se včasi tudi nekoliko ustavil in premišljal, predno je dalje čital. Jaz sem ga bistro opazoval in kmali spoznal, da mi lista ne čita tako kakor je pisan, nego z dostavki in izpremembami. Prebravši dopis začel me je svariti tudi od svoje strani. Jaz sem ga nekaj minut poslušal, potem pa ga prosil, naj mi prečita pismo še jedenkrat ali pa mi ga izroči, ker mislim Jarcu vsekako in to precej odgovoriti. Vidic mi lista ni hotel dati, jel ga je zopet sam čitati. Besedilo pa je bilo zdaj precej drugačno nego prej, tiste grožnje, da me vlada zapodi iz službe, ni bilo nič v njem! Še isti dan sem sestavil svoj odgovor, ki je bil odločen in precej trd. Pisal sem Jarcu, da je človek, ki me je zatožil malopridnež in nesramen lažnik, kajti najnesramnejša laž je, da sem jaz kak panslavističen rovar. Prosil sem ga, da mi pove ime tega ovadnika, ker ga mislim pozvati v cesarsko sodišče radi zlobne klevete. Neki paragraf kaznenega zakonika veli: „Wer Jemanden im Dienste falsch anklagt, kann bis zu zehnjährigen Kerker verurteilt werden.“ S tem paragrafom kanim poščegetati lopovskega tožnika. Panslavizem je težnja, združiti vse slavjanske rodove in dežele pod oblastjo ruskega carja na razvalinah Avstrije, Turčije in Prusije. S tako veleizdajsko agitacijo se jaz nisem nikdar ukvarjal. Vnemal sem le v hrvatski mladini ljubezen do hrvatskega naroda, do materinskega jezika, do narodnega slovstva, do domovine hrvatske. Objednem razlagal sem ji tudi korist in potrebo slavjanske vzajemnosti, koje oče, pesnik Jan Kollár, predava nepreganjan na dunajskem vseučilišču. Po moji misli morajo se cesarski uradniki tako vesti in tako delovati, da dobe narodi dobro mnenje o svoji vladi, da jo smatrajo za svojo prijateljico in dobrotnico. Jaz se torej trudim, da ustrežem ne le hrvatskemu narodu, ampak objednem tudi naši vladi, kateri pridobivam njegove simpatije. To je, bogme, jako lojalen slavizem, za koji sem zaslužil pohvalo in priznanje, ne pa graje in kazni. Grajati in kaznovati treba tiste uradnike, ki nenemške avstrijske narode zaničujejo, žalijo in zatirajo, ker jih s takim postopanjem dražijo, hujskajo in razkačujejo zoper avstrijsko vlado in državo i. t. d.

Drugi dan sem prečital svoj odgovor ravnatelju. On mi veli: „Veste“ kaj, dajte ta list meni, da ga pošljem jaz nadzorniku, to seveda tudi s svojimi pripomnjami. Če ga daste Vi na pošto, poslal bi mi ga vsekako nadzornik, da povem o njem svojo misel. Ta stvar se opravi torej najbolj ob kratkem, da ga izročite meni, prihranite si s tem poštnino. Jaz sem mu res pismo oddal in pričakoval prav prav težko, kaj poreče nadzornik. Čakal sem več tednov, potem sem vprašal Vidica, če mu ni Jarc še ničesar pisal o mojem odgovoru. Vidic pravi: „Še ničesar.“ Zopet prejde več tednov, jaz se oglasim znova pri ravnatelju. On pa se zasmeje: „Janez, bodite veseli, daß die Sache so glimpflich abgelaufen ist. Nadzornik je vrgel vaše opravičevanje menda v koš, meni še ni pisal ne črke o vaši aferi.“ Mislil sem, da mi bo Jarc, kadar pride na Reko ustno kaj pridigal in očital, ali tudi to pričakovanje me je prevarilo. In tako je vsa ta reč zaspala brez kakih nasledkov. Jarc je ostal še več let moj nadzornik, ali panslavizma mi ni nikdar več očital. Ta prigodba je potrdila moje mnenje, da Jarc ni hudoben človek.

S hrvatsko duhovščino je živel naš nadzornik prva leta v najlepši slogi in prijaznosti. Zlasti nadškofu Havliku je bil persona gratissima. Često so ga povabili župniki in samostanci na kosilo. Nekoč sva obedovala zajedno pri varaždinskih frančiškanih. Bilo je tudi drugih gostov, med kojimi so se nahajali dobri pevci. Po kosilu se je mnogo popevalo in na moje čudo pridružil se je pevcem tudi nadzornik. Pel je z močnim glasom povse pravilno: „Pridi, Goren’c...“ Te simpatije pa je brzo izgubil v duhovščini, ko je začel l. 1854. odločno iz šol izganjati narodni jezik. Dala mu je ne baš častni pridevek: švabski mameluk. Skoro še bolj pa jo je razkačil, ko je poklical za kateheta gornje gimnazije Slovenca Brodnika. Celo Havliku se je s tem zameril. Dejal je: „Moji duhovniki niso baš cerkveni očetje, ali za katehete so še zmerom saj toliko sposobni kakor Kranjci.“ Jarc je pozval Brodnika zato v Zagreb, ker je vedel, da noben hrvatski svečenik ne bi hotel razlagati krščanskega nauka po nemški, on pa je hotel vsekako tudi ta predmet ponemčiti. Brodnik je res prišel na Hrvatsko, ali se je kmali bridko kesal, da je poslušal Jarca. Že prvi mesec je zapazil, da ga grdo gledajo domači duhovniki in ne marajo ž njim občevati. Leta 1859. začela ga je tudi šolska mladina zasmehovati in dražiti. Ko se je vnela na Laškem vojna, bleknil je pred učenci nepremišljene besede: „Če vlada še pravičen Bog, Avstrijanci morajo zmagati.“ Bog je ostal pravičen vladar, Avstrijanci pa so le doživeli huda poraza pri Maženti in Solferinu. Poredni dijaki so mu nagajali malone vsak dan s tem nesrečnim prerokovanjem in ga povpraševali krohotaje se, če res misli, da Bog ni več pravičen? Kmali po oktoberskem diplomu so jeli čedalje glasneje zahtevati, naj se jim predava krščanski nauk po hrvatski. Brodnik se je pridno učil tega jezika, ali ni mogel lahko napredovati, ker se je bal občevati s Hrvati. Tih in bojazljiv je bil že po naravi svoji. Težek kamen se mu je odvalil od srca, ko je ostavil hrvatsko zemljo, šele takrat je začel zopet srečno živeti. Greh bi bil misliti o Brodniku, da je bil kak nemškutar ali bedak. Po nemški je predaval, ker mu je ukazovala to višja oblast, kojo je smatral za božjo namestnico. Tisto prerokovanje pa mu je ušlo nekaj iz avstrijskega patrijotizma, še bolj pa zato, ker so bile razglasile vse cerkvene novine borbo zoper Francoze in Lahe za versko vojno. Saj se je nahajal v tej čudni zmoti celo naš velerazumni prvak — vladika Slomšek!

Nemščina je vladala zdaj res v zgornji gimnaziji reški, ali Bahovci so hoteli, da se mladina ne le nemškega jezika nauči, ampak da se tudi sama ponemči in se razgovarja med sabo po nemški. Na Reki se je doseglo kaj takega tem težje, ker je bil občevalni jezik tamošnje inteligencije laški ne pa nemški, kakor n. pr. v Celju ali Ljubljani. Trebalo je torej dobiti dijakov, ki so govorili med sabo po nemški, da bi zanesli ta običaj tudi med druge součence. In res je ulovil Jarc na Štajerskem tri šesto- ali sedmošolce, ki so bili pripravljeni iti na Reko. Ondi jim je priskrbel inštrukcije, dvema celo brezplačen obed. Po svoji navadi in zdaj tudi po višjem nalogu so hoteli ti mladiči občevati s svojimi tovariši po nemški. Ko pa so se namerili na upor in se preverili, da hrvatsko Primorje ni ustvarjeno za nemškovanje, jeli so se pridno učiti hrvatski in čitati hrvatske in slovenske knjige in časopise. Predno je minilo leto, stali so vsi trije v narodnem taboru in se niso več niti med sabo pomenkovali po nemški. Z rojaki so občevali po slovenski, s Hrvati po hrvatski. Nadzornik nam je poslal na Reko še jednega dijaka, ali ne z namenom, da bi razširjal nemščino nego da bi — vohunaril! Sosebno mu je priporočal, naj pazi dobro na moje predavanje in si zabeleži vse take besede, ki cikajo kolikor toliko na slavjanstvo in rodoljubje in kar je ž njim v zavezi. Ta nečedni posel so dijaki brzo zavohali. Asanger ga je vprašal, zakaj zapisuje za mano samo stavke o slavjanstvu, za drugo moje razlaganje pa se nič ne briga. On je zarudel in dejal, da ga samo taki stavki zanimajo, ker je že od nekdaj Slavjan z dušo in telesom. Asangerju in drugim se je zdelo to malo verjetno, ker ga niso nikoli videli, da bi čital kako hrvatsko knjigo in se je družil najraje z nemškutarskimi pisarji in finančnimi stražniki. Nekoč so ga vzeli nalašč s sabo, ko so šli v bližnje selo pokušat novo vino. Moral se je z vsemi pobratiti in izprazniti v to ime brezštevilne kupice. Ko je bil že povse trd, začeli so ga izpitavati, kdo ga je napotil, da je prišel iz gornje Hrvatske na Reko. Dejal jim je bahaje se: Napotil me je velik gospod, veste kdo, sam nadzornik. In dal mi je pod nadzor vse, kar se giblje v naši gimnaziji, najbolj pa mi je zabičil, da pazim na tistega vražjega Kranjca Janeza, ki vam je vsem zmešal možgane, da zdaj sami ne veste, ali ste samci ali babice. Več nego deset krepkih pesti se vzdigne o tem očitanju na zabavljača, ki bi ga bile pošteno premikastile, da jih ni prosil s povzdignjenimi rokami za zamero. Čez pol leta je ta vohun izginil iz reške gimnazije. Zvedeli smo o njem le to, da je bil po dovršenih latinskih šolah precej sprejet med uradnike nekega ministerstva na Dunaju. Pomogla je njemu kakor tudi mnogim drugim velikaška priporoka. Ta malopridnež je bil sin jedne tistih hrvatskih rodovin, ki so za Bahove vlade izdale svoj narod in se razglasile za nemške. V službi bi bil brez dvojbe brzo napredoval, da ga ni zavedla ljubezen na kriva pota in strmoglavila naposled pod gomilo. Sploh sem se preveril, da vohunom ni usojeno dolgo, še manje pa srečno življenje.

Kakor strela z jasnega neba udarila in omamila je vse pangermane in „Bahove huzarje“ novica, da je prinesel uradni dunajski časnik (Wiener-Zeitung) cesarski zakon, ki daje velike pravice narodnim jezikom v gimnazijah. Učni jezik se znatno izpremeni, polovico ur dobe narodni jeziki, druga polovica ostane še za naprej nemškemu. V dolnji gimnaziji se bo razlagala večja polovica predmetov na narodnem jeziku, v gornji gimnaziji pa istotako večja polovica predmetov po nemški. Germanizatorji so kar blazneli in besneli, ko so to čuli in čitali. Strangfeld je bil baje tako nasajen tisti dan, da je žalil in psoval svoje najzvestejše podrepnike, služabnico pa za nameček še opljuskal, da mu je ušla, ne da bi zahtevala svoj zaslužek. Ravnatelj zagrebške gimnazije je bridko vzdihoval, da ga čedalje bolj zapušča zdravje — prosil bo za upokojenje. Naš nadzornik pa je sprejel to čudno novico povse ravnodušno. Smatral jo je za umestno in modro, saj je prišla od dunajske vlade, ki je bila za vse reči njegov nezmotljiv in brezgrešen orakul. Čez dva ali tri dni dobi od ministerstva, to je od Klemana, tajno poročilo, da se ta cesarski zakon ne sme priobčiti gimnazijskim ravnateljstvom. Obide ga silna radovednost, kaj to pomeni. Odveze se o prvi priliki na Dunaj, da zve skrivnost od Klemana samega. Našel je pri njem vse polno višjih birokratov, ki so prišli iz raznih dežel in pretresali ž njim novi zakon. Iz Hrvatske so prihiteli v Beč Švab, Hohenvart, Kelersberg, Strangfeld, Šmid in še nekoji drugi. Vsi so srdito udrihali po nepovoljni novici. Kleman jih potolaži, da ni tako hudo, kakor mislijo avstrijski domoljubi. Novi zakon je samo velik škandal, ki pa ostane brez zlih nasledkov. Proti njemu so se vzdignili jako silni faktorji in vsa je nada, da ga ovržejo in za vselej pokopljejo. To se razumeje samoobsebi, da so čitali slavjanski rodoljubi blagi zakon z najiskrenejšim pozdravom in oduševljenjem. Hrvatje so se obveselili, ker se jim vrne zdaj v srednjih šolah vsaj polovica njihovega prava, še veliko bolj pa je zamikala novica slovenske narodnjake. Po vsej Sloveniji so se že od nekdaj predavali v gimnazijah vsi predmeti samo po nemški. Po nemški nam je razlagal profesor Metelko celo slovenski jezik v osmi šoli! Odslej pa bo vladala slovenščina v spodnji in za nekoje predmete celo v gornji gimnaziji! Od radosti smo takrat kar vriskali in poskakovali, slavili smo zlati zakon pri brezbrojnih kupicah in bokalih. Dali smo mu ime: magna carta — velika listina, ker osvobodi naš jezik sramotne sužnjosti, v koji je tičal in ječal toliko nesrečnih stoletij. Vsi hrvatski in slovenski rodoljubi pa so bili uverjeni, da se je začela s tem zakonom rušiti bahaška zgrada Bahovega sistema, ki je bila komaj ravnokar dogotovljena. Podrl se ji je močen steber, čigar padec je omajal tudi ostalo poslopje. Jaz sem pisal takrat v Bleiweisovih „Novicah“ vrsto sostavkov, kako naj se uredi poučevanje v naših gimnazijah in kateri predmeti in kako naj bi se razlagali na slovenskem in nemškem jeziku. Predno sem še končal razpravo (v kateri pa je bilo dosti tiskarskih in drugih pomot), zvedeli smo iz uradnih virov, da se „velika listina“ ne uresniči, nego da ostane le na potrpežljivem papirju kot nov dokaz, da je Avstrija res država neverjetnosti in nepričakovanih naključij. Tisti čas sem dobil pismo od pesnika Vilharja, ki mi je čestital, da sem nehal pisati o novem zakonu. Sporočil mi je, da so se radi te razprave že zbirali črni, hudourni oblaki nad mojo glavo in bi bilo brez dvojbe vame tudi treščilo. Vilhar je pogodil morda resnico, saj vemo, da je bil naš vrli Raič baš zato kaznovan, ker je zahteval, da se novi zakon izvrši. Prvi mesec po razglašenju njegovem smo na Reki vsi mislili, da se uveljavi na začetku bodočega šolskega leta. Za to važno izpremeno smo se že tudi pripravljali. Narodni profesorji so zahtevali zasedanje, da se dodovorimo, kateri predmeti da naj se bodo razlagali po nemški in kateri na narodnem jeziku. Ta jezik je bil brez dvojbe hrvatski ali lahonski. Rečani so želeli, da bi se naša gimnazija poitalijančila. Vidičevo mnenje je bilo, da ostani gimnazija nemška kakor je bila dozdaj. Pritrdila sta mu samo dva učitelja, ki sta bila oba Rečana in duhovnika: Mihić in Morasi. Vsi drugi profesorji, med njimi tudi Nemci Lorenc, Penc in Mezmer pa so izjavili, da treba učni red preinačiti po duhu in zmislu novega zakona in predavati polovico predmetov po hrvatski. Te predmete smo tudi imenovali. Vidic pošlje zapisnik te zanimive seje deželni vladi. Čez nekaj dni mu odpiše Jarc, da je bilo jako neumestno in napačno, da je sklical to zasedanje. Ko pride kmali po tem na Reko, nam pove na shodu s trdim glasom, da oni cesarski zakon ne velja za Hrvatsko in sploh za nobeno drugo deželo razun Ogerske. Tam je še kakih 70 čisto magjarskih gimnazij, v kojih bo zavladal zdaj za polovico predmetov nemški jezik. Mi smo ostrmeli in kar zazijali o tem poročilu. Nekateri so se jeli muzati, drugi škripati z zobi in pogledavati srepo zdaj v tla, zdaj v govornika. Mislil si je menda vsak kakor jaz: Kaj, ali je res mogoče, da igrajo resni možje, višji cesarski uradniki tako nedostojno ulogo? Saj znamo, hvala Bogu, tudi mi čitati. V uradnih dunajskih novinah je bilo rečeno razločno in jasno, da velja zakon za vse cesarstvo in torej tudi za Hrvatsko. Tam ni bilo nobene vrstice o Ogerski in 70 magjarskih gimnazijah. Vsi smo se zgražali, da se udeležuje te birokratične spletnje tudi naš spoštovani nadzornik, da hoče utajiti tako očividno dejstvo kakor je ta cesarski zakon. Saj so čitali „veliko listino“ in jo razumeli tako kakor mi tudi možje drugih narodnosti, avstrijskih in inostranskih. Pretresale so jo vse nemške novine in jo seveda strogo obsojale radi pravic, koje daje narodnim jezikom. Posebno hudo se je repenčila „Augsb. Allg. Z.“, v kateri je priobčevala včasi svoje nazore tudi avstrijska vlada. Baš pisava tega glasila nemške inteligencije je dokazovala najbolj očitno, da sta se borili v Bahovem ministerstvu dve nasprotni struji. Kakor v mnogih drugih državah je vladala v Avstriji že od nekdaj aristokracija, ki je bila zvečine nemška, centralistična in tesno zvezana z birokracijo. Kdaj pa kdaj se je pa vendarle zgodilo, da so prišli do veljave nazori in zahtevi čeških, ogerskih in poljskih velikašev. Ta stranka je bila nenemškim narodom vsaj nekoliko pravična, dočim je pangermanska zaničevala in teptala njih jezike in jih hotela za Bahove vlade popolnoma uničiti. „Velika listina“ se je razglasila brez dvojbe po naporu prve stranke. Pangermani so se je tako ustrašili, da so napeli vse sile, da jo odpravijo, še predno se uveljavi. In to se jim je, žal, res posrečilo. Jaz bi bil kaj rad zvedel natančno zgodovino tega naglega preobrata. Pisal sem dunajskemu znancu, da bi skušal preiskati nemško spletko in bi mi sporočil posledke svojega truda. Proti zakonu se je osnovala že prvi dan prava vojna in gonja. Imena glavnega činitelja ne smem povedati. Na čelu birokratov, ki so bili jedro opozicije, stal je seveda Kleman, katerega je podpiral najbolj goreče Prusak Bonic, vseučiliški profesor. Tudi Slovenec Čižman je pihal kakor gad na „veliko listino“. Vsak drugi dan je prisopihal h Klemanu in ga zaklinjal, da odvrne od Avstrije to nesrečno koncesijo. Čižman je bil tako strasten nemškutar, da je smatral za najsvetejšo dolžnost naše države, da ponemči vse svoje narode, posebno pa vso njihovo inteligencijo. Taka usoda kakor ta zakon doletela je prej in pozneje še razne druge imenitne ukrepe n. pr. glasoviti septemberski manifest l. 1871., ki je povrnil češki kraljevini nekdanjo avtonomijo. Takih izgledov imamo tudi v zgodovini slovenskega naroda. Že Marija Terezija je zapovedala, da bi se razdelili občinski spašniki. Ta zakon se je po njeni smrti mnogokrat ponovil, pa je ostal vendarle več nego sto let na papirju. Nasprotovali so mu grajščaki v društvu z birokracijo, ker so se bali, da bodo kmetje, ako obvelja, zaganjali svojo živino na njihova zemljišča. Mnogi mislijo, da je taka nepokorščina mogoča samo v absolutnih državah. Izkušnja tega mnenja ne potrja. Avstrija se zove že dolgo časa ustavna, državni zbor je potrdil že zdavnaj jednakopravnost vseh narodov s slovečim § 19. in vendar mi Slovenci še dandanes nimamo skoro ni sledu kake jezikovne pravice. V vseh cesarskih uradih, v vsehsred njih šolah vlada še zmerom nemščina zato, ker se protivi jednakopravnosti nemška aristokracija v zvezi z nemško ali ponemčeno birokracijo in z nemško inteligencijo. Radi nepristranosti pa ne smemo prezreti, da se ugodi včasi kaki narodni želji, če se nahaja krmilo države tudi v rokah ministerstva s pangermanskim programom. Tak minister je bil gotovo Bah in vendar se je posrečilo baš pod njegovo vlado našemu Slomšeku, da nam je pridobil na Štajerskem čisto slovensko vladikovino. Pogodovala mu ni le višja hierarhija, nego tudi blagohotnost nekojih čeških kavalirjev, kojih beseda se je poslušala na dvoru. Tožni konec cesarskega zakona je rodoljubne Hrvate strašno razburil. Nikdar več niso oprostili vladi, da se je igrala tako objestno z njihovimi svetinjami. Takrat je izgubil Jarc v njih vse spoštovanje; imeli so ga za sokrivca tiste birokracije, ki se je predrznila zavreči in utajiti cesarjevo naredbo in voljo, jeli so ga smatrati za svojega zakletega sovražnika. Nekateri slovenski duhovniki so ga skušali braniti, češ, kaj pa je mogel storiti, ko so mu na Dunaju ukazali, da mora zakon povse drugače razlagati nego se je glasil iz prvine? Da se je uprl in ugovarjal, bi ga s tem ne bi rešil, nakopal bi se bil le mržnjo in osveto strašnega Klemana in se strmoglavil s svoje lepe službe morda celo brez pokojnine. Uklanjal se je sili kakor vsi drugi uradniki. Hrvatski duhovniki niso mogli odobravati tega zagovora Jarčevih prijateljev. Soglasno so trdili, da je bila njegova sveta dolžnost povedati vladi na vsa usta, da priobči ravnateljstvom gimnazijskim cesarski zakon s prvotnim besedilom. Ako ji to ne ugaja, ne daje mu vest, da bi ostal še dalje v službi, prosi jo upokojenja. Jarc bi bil moral vsekako dokazati, da je zanj cesarjeva volja več vredna nego Klemanova. Soparen, težek zrak se je ulegel po zadnji seji na reško gimnazijo. Do malega vsi profesorji so izgubili vero v svojega nadzornika in vendar je to čuvstvo tako nujno potrebno med podložniki in načelniki. Razun tega so se čutili po pravici razžaljene po nekem dopisu deželne vlade, ki je z veliko hvalo priznala sijajni napredek reške gimnazije, potem pa zatrdila, da so se tako povoljni učni uspehi dosegli samo in jedino le po zaslugi neutrudnega ravnatelja. Jaz sem dobro zapazil, kako zmagoslavno se je ozrl Vidic po profesorjih, ko nam je to prečital. Z dobro vestjo ponavljam trditev, da so prva leta skoro vsi pravi učitelji več storili, nego jim je nalagala dolžnost. To je bilo tudi jako potrebno, ker je bila mladina v nekaterih predmetih silno zanemarjena. Vsako leto so dobili tudi nekateri pohvalne dekrete za svojo marljivost. In zdaj pa se je nam dalo na znanje, da ima vso zaslugo le ravnatelj, torej mi drugi profesorji nobene! Jaz se baš nisem dosti jezil, ker uradni hvali in graji nisem pripisoval nikoli posebne važnosti. Objednem sem bil uverjen, da ta mastna pohvala Vidicu ni došla od Jarca samega, nego od Klemana, kateremu se je znal tako prilizniti, da ga je prišteval najboljim gimnazijskim predstojnikom v Avstriji. Vidicu se je po takem preizvrstno posrečilo, da nas je proti vladi oklevetal, počrnil in ponižal, sam sebe pa visoko povzdignil in poslavil. Korenito pa se mu je izjalovil ves trud, da bi si naklonil tudi javno mnenje na Reki. Meščani so ga imeli za sebičnjaka, ki odriva, da bi se prikupil vladi, italijanski jezik proti zakonu tudi iz dolnje gimnazije. In res je zadnje dve leti začel učiti prvošolce latinski jezik s pomočjo neznane jim nemščine! Rečani so ga tako malo cenili, da ga na ulici niso hoteli pozdravljati tudi nekoji taki, ki so imeli v gimnaziji svoje otroke. Reška inteligencija ga je smatrala za zakrknjenega birokrata, potuhnjenega zavistnika in komaj srednje nadarjenega starokopitnika, ki bi ujel rad kako odliko o tuji škodi in tujem strošku. Meni niso znani tisti pripetljaji in razlogi, radi kojih ga je javno mnenje tako strogo (po moji misli prestrogo) sodilo in obsojalo.

Čudno naključje je tako naneslo, da sva imela jaz in nadzornik Jarc istega ljubeznjivega prijatelja. Ta učlovečena dobrota je bil Ivan Markovič, ravnatelj reške realke. Jarc in Markovič sta si bil součenca, njiju prijaznost je bila že stara. Pri Markoviču je Jarc stanoval, kadar je prišel na Reko. Jaz in Markovič pa sva se seznanila, ker je imel v naši šoli svoja sinova, sprijateljilo naju je jednako rodoljubje, ki je obsegalo Slovence, Hrvate in vse Slavjane. On je obžaloval in pomiloval Jarca, da hodi po tako napačnih, nenarodnih potih in se daje rabiti brezsrčnemu renegatu Klemanu za nemškega agenta in poslovodjo. Nekoč ga je vprašal naravnost, kako more on, rojen Slovenec, zametavati slavjanski jezik in narivavati Hrvatom nemščino? Ali ga ni sram in ga vest nič ne peče? Nadzornik mu je odgovoril: Kar delam, moram delati po svoji verski dolžnosti. Saj veš, da je pisano v sv. pismu: „Vsaka oblast dohaja od Boga. Kdor se upira oblasti, se torej upira samemu Bogu. Višja oblast zahteva, da uvajam v hrvatske šole nemški jezik in jaz jo moram poslušati, drugače ne bi bil prav kristijan in katoličan.“ Ta odgovor označuje prav dobro mojega nadzornika. Kdor veruje v tako načelo, mu koristi gotovo i na tem i na onem svetu. Na tem svetu s politiko lahko avansiraš, dobivaš odlike in naposled mastno pokojnino in nimaš nikoli nobene sitnosti v službi. Na drugem svetu te pa čakajo nebesa, ker si tako pridno ponemčeval Slavjane in izpolnjeval s tem zapovedi svoje oblasti in objednem božje! Ako se iztrgajo iz sv. pisma posamezni stavki, se da ž njimi vse dokazati. V južnih pokrajinah ameriških Združenih držav so dokazovali protestantski pastorji z besedami sv. pisma božji izvir in potrebo sužnjosti! Sv. pismo se rabi s pridom, kadar se govori o veri in nravnosti. Za politična, narodna in druga dnevna vprašanja pa naj se pusti ta vzvišena knjiga na miru. —

Na Slovenskem sem našel može, ki so trdili, da je bil Jarc vedno vnet rodoljub, in torej tudi tista leta, ko je služil na Hrvatskem. Take čenče naj se ne kvasijo meni, ki sem mu dobro poznal značaj in vse navade. Jarc je imel mnogo dobrih svojstev, ali v njem ni tlela ni iskrica rodoljubja. On ni govoril nikoli ne v šoli, ne zunaj šole z nikomer nas po domače. Večkrat smo se izprehajali po celo uro zajedno, pa mu ni ušla nikoli nobena slovenska ali hrvatska beseda. Nekoliko potov sem ga pozdravil in ogovoril po slovenski, on mi je odzdravil in odgovoril vselej prav priljudno, ali — po nemški! Ponašal se je na Hrvatskem ravnotako, kakor pri nas v Ljubljani, kjer tudi ni govoril z nobenim le količkaj izobraženim človekom nego po nemški. Jarc je sodil popolnoma med tiste ljudi Meternihove dobe, ki so mislili, da je naš jezik ustvarjen samo za prosto ljudstvo. Da je bil pedagog in birokrat povse ponemčenega duha, spričuje vse njegovo delovanje na Slovenskem in Hrvatskem. Ali to pa se mu mora vsekako priznati, da ni bil nemčurski fanatik in ni preganjal nijednega rojaka (izimši patra Bernarda) radi narodnega mišljenja. Z mojim slovenstvom in slavjanstvom ni bil zadovoljen, ali kaznovati me pa vendar ni hotel, dasi je dobro vedel, da se nikoli ne predrugačim in ne „poboljšam“. Nekateri ljudje so precej pripravljeni razglasiti človeka za rodoljuba, ako jim ugajajo druga njegova svojstva. Naš Miklošić se šteje med prve slavjanske jezikoslovce, slava njegova je svetovna in brezsmrtna. Ali ta profesor staroslovenskega jezika je bil tak figa-mož, da ni hotel z nobenim rojakom govoriti po slovenski. In vendar se je oglasil nekdo celo javno v časopisu, ki je hvalil Miklošićevo rodoljubje! Naša izobražena mladina pa govori po pravici zaničljivo o pošvabljenem in spačenem značaju tega res velikega učenjaka.

Pri Solferinu ni bila potolčena samo avstrijska vojska, ampak tudi Bahov sistem. Pokazalo se je očitno, da je zidan iz peska in postavljen na pesek. Jel je pokati in se krušiti in rušiti na vseh koncih in krajih. Spričevalo je sto znamenj, da mu dnevi potekajo. Sešlo se je pomnoženo državno svetovalstvo, sledila sta oktoberski diplom in februarski patent. Na Ogerskem in Hrvatskem izgine politična dremota, v javnem mnenju vre huje in huje, prirejajo se hrupne demonstracije zoper Nemce, absolutizem in centralizem, z jedno besedo zoper ves Bahov sistem. V Zagrebu se je pojavila narodna razburjenost najprej v gledališču, ki je bilo izgubilo pod nemško vlado skoro popolnoma svoj slavjanski duh in značaj. Tudi Jarcu se je majalo stališče, le predobro je čutil, da mu ugled zamira, da se ga nihče več ne boji. On radi tega baš ni žaloval, saj mu ni bilo nič mari za javno mnenje. Izpolnjeval je kakor prej voljo svoje vlade in prejemal vsak mesec svojo lepo plačico — vse druge reči so ga malo zanimale. Oktoberski diplom je spravil v habsburški monarhiji ves politični svet pokoncu, Jarc pa je ostal miren in ravnodušen, kakoršen je bil zmerom. Ko se je razglasil februarski patent, nahajal se je na Reki. Napovedala se je seja. Zadnji pride v zbornico Morasi in nam pove, da je ravnokar čital novico, da se obrne na Ogerskem vse zopet na stari red in da zavladajo sploh povsod nekdanji zakoni. Jarc je poslušal pazljivo in dejal smehljaje se: Stari zakoni so bili res v mnogih rečeh bolji nego so sedanji. Njegovo Veličanstvo že ve, kaj treba ukreniti, da se narodi zadovoljijo. Ko se ni moglo več dvojiti, da zmaga dualizem, rekel je prijatelju Markoviću: Meni je vse jednako, naj bo absolutizem ali ustava, jednotna ali dualistična država. Jaz bom služil svoji vladi in jo slušal zvesto kakor dozdaj. Politične izpremene me ne morejo ni oduševiti, ni užaliti. — Z ravnotežja ga ni mogla spraviti ni zavest, da na Hrvatskem ne bo mogel dolgo ostati. Tolažil se je: Če ne bom služil tukaj, bom pa drugje. Če me nikjer ne bodo hoteli, pojdem pa v pokoj. Stari Vidic nas je bil že ostavil in njegov namestnik Lorenc se je pripravljal tudi na odhod, ker se mu je podelila dobra služba v ministerstvu. Trebalo je poiskati reški gimnaziji novega ravnatelja. Jarc se spomni svojega senjskega prijatelja, duhovnika S. in ga priporoči vladi v potrjenje. Zagrebški prijatelji so nam pisali, da bo S. potrjen, predno preteče mesec. Po rojstvu je res Hrvat, po političnem in narodnem mišljenju pa švigašvaga — petelin na strehi! Iz Senja pa so nam poročili, da je ta S. grajal rodoljubno mladino, ki se je ponašala s svojim narodom: Kaj hočete doseči s tem Hrvatstvom? S hrvatskim jezikom ne pridete niti do Trsta, z nemškim pa do konca sveta. Ta naznanila so nas strašno vznemirila. Kar nas je bilo rodoljubov, smo se zakleli, da takega ravnatelja ne maramo in ne sprejmemo. Na pomoč smo hoteli poklicati javno mnenje, ki je po oktoberskem diplomu dobivalo vsak dan večjo moč in veljavo. Jaz se usedem in napišem protest, da bi se imenoval našim ravnateljem tak nedomoljuben človek, kakor je S. Ta protest so podpisali vsi rodoljubni profesorji, večina našega učiteljskega zbora. Pošljemo ga v zagrebški list „Pozor“, ki je bil glavno glasilo narodne stranke. S svojim ugovorom smo res dosegli zaželjeni uspeh. Potrjenje se odloži in S. umakne svojo prošnjo, ko vidi, da ga nečemo imeti za ravnatelja, ali nam nikdar ni mogel oprostiti, da smo mu priredili tako sramoto. Tudi Jarc se je strašno jezil na reške profesorje, nekaj radi protesta, nekaj zbog raznih zbodljivih dopisov, katere je donašal „Pozor“ o njegovem za Hrvate škodljivem in pogubnem delovanju. Imenoval se je v njih naravnost morilec hrvatskega jezika in ljut sovražnik hrvatskega naroda. Jarc je mislil, da ga mrcvarijo v „Pozoru“ reški profesorji, najbolj je sumničil mene, ali ne po pravici. Dopisnik, ki je našega nadzornika tako nemilo mlatil, je bil duhovnik senjske vladikovine. Jarc se naposled tako razsrdi, da gre v kr. zagrebško sodišče in uloži tožbo zoper vse profesorje, ki smo podpisali protest in ga napadali po njegovi misli v novinah. Nekoji zagrebški učitelji so zdaj zahtevali, da se mu pošlje rezka nezaupnica, pod katero bi se podpisali vsi profesorji vseh hrvatskih gimnazij. Na Reki pa smo se uprli tej nakani. Dejali smo: Jarc je zdaj brez moči, nadzornik le še po imenu. Mi nečemo posnemati tistega osla, ki je čul, da se bliža smrt njegovemu sovražniku volku, pa je pritekel k njemu in ga brcnil na vso moč v glavo, potem pa zarigal ponosno: Tko se ne osveti, taj se ne posveti. Istotako se je izjalovila mačja godba, kojo so pripravljali Jarcu nekoji mladiči na Reki. O tej demonstraciji sem pravil jaz v Ljubljani. Jarcu so prijavili prijatelji, kaj ga čaka na Reki. On je pisal o tem reški politični oblasti, mestni gosposki in policiji. Ti uradi so ga srečno obvarovali mačje godbe in se silno čudili, da jim ni noben vohun ovadil, kaj se snuje in kuje zoper njega.

Po dolgem omahovanju se je vrnila Ogrom in Hrvatom starodavna ustava. V Zagrebu se snide sabor trojedne „kraljevine“. V njem pride kmali na dnevni red tudi Jarčeva tožba zoper reške profesorje. Poslanec Veber-Tkalčević dokaže, da smo prav storili, ko smo se dvignili zoper dr. Jarca, najhujšega nasprotnika hrvatskemu jeziku in narodu. V saboru se začne razlegati gromovito kričanje: Pereat Jarc! Ko se hrup nekoliko poleže, oglasi se ban Šokčević in pove saboru, da je kot predsednik višjemu sodišču tožbo Jarčevo kot neosnovano zavrgel in da je torej te pravde konec. Ne vem, kako je sprejel nadzornik to poročilo. Jaz bi dejal, da je kaj takega tudi on sam pričakoval, kajti videl je na svoje oči, kako visoko se dvigajo valovi narodne nejevolje zoper Nemce in njihove mameluke in podrepnike.

Našemu bivšemu nadzorniku je srce brez dvojbe od veselja poskakovalo, ko je odhajal iz soparnega političnega zraka hrvatske kraljevine. Za drugo službo se njemu ni bilo bati, da bi je ne dobil. Kleman ga je poslal za nadzornika na Kranjsko. Tudi v svoji domovini je služil zvesto dunajski vladi in pangermanski politiki. Rojaki so ga sprejeli z veseljem, imel je med njimi dosti znancev in starih in novih prijateljev. Samo v Novem mestu se je pojavila proti njemu precej velika sovražnost. Po smrti poštenjaka Vilfana so si želeli tamošnji kanoniki za prošta obče priljubljenega g. Gabrijana, mesto njega pa je prišel g. Peter. Mnogi so mislili, da se je zgodilo to po priporoki Jarčevi in so bili nanj silno nejevoljni, ali brez razloga. Jarc se v to volitev ni nič mešal. Gospod Peter je imel baje nekoja taka svojstva, da ga ljubljanski gospodje niso mogli biti nič prav veseli. Da se ga znebe, poslali so ga Novomeščanom poleg pravila: Promoveatur ut amoveatur! Ravnatelj novomeške gimnazije je bil takrat jako rodoljuben mož in odličen matematik in fizik — pater Bernard. Neki lopov ga je zatožil vladi, da je panslavist, in Jarc mu je verjel. Nasledek je bil, da se je imenoval za gimnazijo drug ravnatelj. Čez nekaj časa pride Jarc v Novomesto, sreča patra Bernarda in ga vpraša, kako mu se godi? Pater mu odgovori: Tako, kakor se mora goditi človeku, ki je bil po krivem tožen in po krivem kaznovan. Patru Bernardu se je storila res velika krivica. Ker ga je občinstvo sploh spoštovalo in ljubilo, nakopal si je nadzornik s svojo lahkovernostjo veliko nepotrebnega sovraštva. Povse iznenada zvedeli smo iz novin, da je vlada Jarca kar nagloma upokojila. Strašno pa sem se mogel smejati, ko sem čital, zakaj je moral iti v pokoj. Učitelji narodnih šol so napravili v Ljubljani shod. Razpravljali so razne reči in tudi vprašanje, kateri jezik naj bi se sprejel za občevalni med slavjanskimi rodovi. Soglasno so dokončali, kar mora vsak pameten Slavjan odobravati, da ta jezik more biti le ruski. Ne vem, zakaj se je udeležil shoda tudi dr. Jarc. Morda zato, ker je bil šolski nadzornik ali pa mu je to ukazala deželna vlada. On se ni čisto nič mešal v učiteljske razgovore in zato ni ugovarjal niti ruskemu občevalnemu jeziku. Na Dunaju so mu to tako zamerili, da so ga stante pede zapodili v pokoj. Ha ha ha! Jarc, germanizator comme il faut, prvak Bahovih huzarjev v šolskem eskadronu, bil je torej kaznovan radi panslavizma in rusofilstva!!! Kaj tako neumnega se ni morda še nikoli ukrenilo, kar stoji Avstrija. Jarcu je bilo seveda jako lahko otresti se tega nezakrivljenega madeža in dunajski gospodje so se podvizali, da popravijo svojo budalost. Dali so mu pristojno pokojnino z živim in toplim priznanjem velikih zaslug, koje si je nabral za šolstvo na Hrvatskem in Kranjskem. — Jarc je živel odslej v Ljubljani in se prilagodil prav spretno novim prilikam, v kojih se je nahajal. Skoro vsi slovenski duhovniki so stali takrat že v narodnem taboru in se pomenkovali med sabo ne le po domače, ampak često na čisti pismeni slovenščini. V službenih spisih so rabili še nemščino, ali ne več vsi. Po slovenski se je razgovarjala vsaj zvečine tudi naša posvetna inteligencija. To izpremeno je opazil Jarc povsod, i v mestih i na deželi. Narodnemu napredku se niti on ni hotel upirati, saj v srcu svojem ni pasel nikoli sovraštva do slovenščine. Pridružil se je torej narodni stranki in se vpisal za uda tudi v narodna društva n. pr. v „Slovensko Matico“, v kateri so ga rodoljubi drage volje odlikovali. Ker ni bil z oficijalnim svetom v nobeni zavezi več, izginili so vsi pomisleki in razlogi, ki so mu dozdaj branili, priznati se za narodnjaka. Občeval je rad z vsakim prijateljem naše narodnosti in domovine in govoril ž njim po slovenski pravilno in gladko, da so se ljudje čudili. Da je prijala nova svoboda tudi njegovemu truplu, dokazovalo je zdravo polno lice z lepo rejenim podbradkom. Živel je še več let v zdravju in zadovoljnosti, obče spoštovan radi svoje človekoljubnosti, pohlevnosti in priljudnosti. Pomagal je mnogim z dobrim svetom in s svojo veljavno besedo in priporoko. Tudi več mojih znancev je dobilo po njegovi blagohotnosti zaželjeno službo in jeden celo bogato, čedno in dobro ženo.