VI. Štefan Vidic, ravnatelj reške gimnazije.

Moj ravnatelj Vidic se je rodil okoli 1800. l. na Gorenjskem blizu blejskega jezera in gorenjska stran mu je ostala do smrti najkrasnejša izmed vseh dežel tega sveta. Tudi Gorenjce je častil in ljubil bolj nego vse druge zemljane, morebiti še bolj nego so tisti čas zaslužili. Večkrat mi je dejal, ako bi se osnovala gimnazija v Kranju, oglasil bi se jaz precej za ravnatelja in še za manjšo plačo nego jo imam na Reki. Kako rajsko veselje bi užival med našimi brhkimi, bistroumnimi gorenjskimi fanti, v tem zdravem planinskem zraku! — Večje sreče si na svetu ne morem misliti in želeti. Že te besede dokazujejo, da Vidic ni bil tisti brezčutni puhloglavec, za kakoršnega so ga bili razlajali njegovi tržaški sovražniki. Kdo ga je učil v otročjih letih, mi ni znano, pohvalil pa se mi je dostikrat sam, da je pohajal ljubljansko gimnazijo ob času francoske vlade (1809-1813). Kakor drugi njegovi vrstniki smatral je tudi on to dobo za jedino srečno v vsej kranjski zgodovini. V šoli se je bil navzel najživahnejših simpatij za prvega Napoleona in Francoze. Ko se je vrnila avstrijska oblast, moralo se je to čuvstvo na vso moč skrivati. Vidic se je dal izpitati za gimnazijskega profesorja. Ta izkušnja je bila tako lahka, da se je vselej sladko zamuzal, kadar jo je omenil. Kje je služil od konca, ne vem. Vlado je prosil, da bi ga poslala v Galicijo. Hotel je živeti med Poljaki zato, ker so se spominjali Napoleona z isto ljubeznijo kakor on sam in so častili in ljubili ves francoski narod tako iskreno kakor on. Vidic mi ni nikoli pravil, koliko let je služil tam za profesorja in kdaj so ga potrdili za prefekta v Ržežovu. Življenje med Poljaki mu ni preteklo brez sledú. Občeval je vsak dan z narodom, ki se je ponašal po pravici s svojo zgodovino in zaslugami, koje si je pridobil za krščanstvo, za vso Evropo in za človeško prosveto. In ta narod je bil slavjanski. V Vidičevi slovenski domovini se je zaničeval narodni jezik, češ, da je dober le za kmeta in delavca: izobražencu pa treba govoriti po nemški ali po italijanski. V Galiciji pa je zapazil precej prve dni, da se glasi slavjanski jezik ne le iz prostaških, ampak tudi iz gosposkih ust, da ga govore tanko omikane gospe najrajše in najlepše in da ga ljubi do malega vsak človek, začenši od težaka do najvišjega aristokrata. V poljski deželi ni našel nič takih malopridnežev, kakoršnih je bilo pri nas vse polno, kateri bi bili blatili svoje gnezdo in se celo bahali in ščepirili s svojim podlim izdajalstvom. To opazovanje je naučilo Vidica, da treba spoštovati in ljubiti tudi slavjansko govorico in narodnost. On torej ni čutil v srcu nobene mržnje ni proti Slovencem ni Hrvatom. Da se ni naučil njih pismenega jezika, krivo je bilo to, da ga v službi ni potreboval, tudi je bil za tak nauk že prestar, ko se je vrnil med južne Slavjane. V plemenitaški Galiciji se je bil nalezel tudi on velikaškega duha in nekega čudnega ponosa, na kakoršnega se človek ne nameri z lahka v naši Sloveniji. Oblačil se je vedno ne le spodobno, ampak tudi elegantno, dasi ne vselej po najnovejši šegi. Kadar se je nahajal s kom v pomenku, razžalila ga je včasi kaka majhna beseda, pa je po najprijaznejšem razgovoru kar nagloma umolknil ali pa se tudi prav osorno zadrl. Kdor je ž njim občeval, ni smel nikoli pozabiti, da ima posla z jako trmastim človekom, čigar duh je podoben spremenljivemu aprilu. Vidic je užival v Galiciji mnogo let poljsko gostoljubje. Vabili so ga v gosti tudi meščani in grajščaki in o takih prilikah se je povsod izborno jedlo in pilo, včasi tudi prepevalo, godlo in plesalo. Izustila se je na teh shodih marsikatera pametna, slana in svobodna beseda. Tudi ta narodni običaj je ugajal Vidicu, držal se ga je kolikor toliko tudi on sam do smrti svoje. Nas profesorje je povabil večkrat med letom na kosilo in nam postregel vsikdar z najboljšo pijačo, ki se je dobiti mogla in s tako obilnim in slastnim obedom, da bi bil ž njim vsak grof zadovoljen. Po vsem tem, kar sem o njem povedal, se ne bo zdelo nikomur čudno, da je Vidic na vso moč hvalil in povzdigoval poljsko gospodo in sploh ves poljski narod. Kadarkoli se je govorilo o Poljakih, ponavljal je besede: Ja, die Polen sind eine noble Nation, die man schätzen und lieben muss. Wer über sie schimpft, ist ein Schuft! Ne vem natanko, katerega leta so ga poslali v Trst za začasnega ravnatelja tamošnje nemške gimnazije. Tu se je mnogo potil in trudil, da se je naučil laški. Govoril je ta jezik precej dobro, pisal pa ga je nespretno in hrapavo, kakor kak učenec glavne šole. V tržaški gimnaziji so služili takrat nekoji jako učeni in nadarjeni možje n. pr. naš rojak Čižman, ki je vzbujal v mladeži prav uspešno veselje za zgodovino. Ali glavne potrebe — sloge pa na tem zavodu ni bilo. Ravnatelj in profesorji so se neprenehoma porečkali, obirali in rovarili drug proti drugemu. Zarodili sta se v učiteljskem zboru dve sovražni stranki, ki se nista dali pomiriti, dokler ni posegla v to kolobicijo vlada. Razgnala je učitelje na vse strani in jih nadomestila z novimi, bolj krotkimi. Za gotovo se ne more povedati, kdo je zakrivil ta razdor, ali javno mnenje je pripisovalo večjo polovico zla ravnatelju Vidicu. Imelo ga je za rojenega spletkarja, kar pa nikakor ni bil. Tudi Verne ga je sodil nasproti meni nekoliko preostro. Vidic se je pokazal včasi res zlobnega, še večkrat pa prav dobrega in milosrčnega. Midva sva občevala prijateljski z jako redkimi presledki. Kdaj pa kdaj sva se precej dolgo pričkala ali brez jeze. Na začasne izbruhe njegove zlobe smo se pripravili že koj od konca, ko sem prišel na Reko. Moji novi tovariši so bili zvečine prav vrli možje, s katerimi sem se kmali sprijaznil. Med njimi so se nahajali razun Slavjanov tudi Nemci Lorenc, Penc in Huber. Prijatelji smo se dogovorili, ako bi hotel Vidic koga nahujskati na kolego, da si bomo to precej priobčili in šli skupno nadenj, da ga naučimo pameti in poštenja. Vernetovo svarilo ni bilo povse prazno. Vidic je hotel menda tudi med nami narediti zdražbo, saj meni se je tako dozdevalo. Najprej me je začel obdelovati nekaj proti profesorju Hilerju, ki je služil preteklo leto zajedno ž njim v Trstu in ga je torej nekoliko poznal. Po kratkem pomenku sva si s Hilerjem preporno stvar pojasnila in se uverila, da se strinjava in ni nikakega vzroka, da bi se prepirala. Še bolj me je hujskal Vidic proti katehetu. Ta je trdil, da na podlagi ravnokar sklenjenega konkordata treba izvrševati neko cerkveno naredbo ali šego tako, kakor on namerja ne pa kakor želi ravnatelj. Vidic mi je dejal z zabavljivim smehom: Ali ga vidite farja! Taki so ti svetniki! Da se pripeti kaj takega drugje, ali bi ga naučili moliti kozje molitvice. Tukaj pa se nihče ne gane, vzdramite se in pokažite črnuhu zobe itd.! Jaz sem odgovoril: Naš narodni pregovor pravi: Kjer te ne srbi, se ne čehljaj! Za cerkvena opravila naj skrbe duhovniki, zame so deveta briga itd. Vidic, prekanjeni lisjak, je na skoro menda zapazil, da moramo imeti med sabo nekak dogovor, da si sloge ne damo porušiti. To spoznanje ga je napotilo, da odslej ni poskušal nikoli več sejati med nami seme razdora in sovraštva. Ni dolgo trajalo, da smo zvedeli drug izgled njegove zlobe. Čuli smo, da obrekuje proti Rečanom sploh vse profesorje, kake sitnosti da ima ž njimi, ker so nesposobni za svojo službo. Proti meni se je tožil na učenjaka Lorenca: On je naravoslovec — drugo pa nič. Wozu kann ich ihn brauchen? Jaz mu odgovorim: Vaša sodba o njem je krivična. Lorenc spada med najporabnejše učitelje našega zavoda. Na gornji gimnaziji razlaga naravoslovje in propedevtiko, pa bi razlagal lahko tudi nemški jezik, a na spodnji gimnaziji se mu izročé slobodno vsi predmeti razun grškega jezika. Vidic me pogleda srepo in zabavljivo in veli: Glauben sie? No, wir werden sehen. Od takrat ni zinil proti meni nikoli več nobene besede proti kakemu profesorju. Temveč pa je kvasil proti drugim ljudem. Dejal nas je na rešeto vse po vrsti, o vsakem je trdil, da ni za rabo. Vedno je ponavljal svoj: Wozu kann ich ihn brauchen? Nekoji kolegi so se nanj strašno jezili radi te razžaljive klevete. Jaz sem jih tolažil: Naj čenčá dedec, kar hoče! Mi smo dokazali svojo znanost na strogih izpitih. V rokah imamo o tem spričevala. V šoli se trudijo nekateri gospodje bolj nego zahteva naša dolžnost. Vest nam torej ne more nič slabega očitati. Pravično sodbo o svojem delovanju pa lahko pričakujemo od javnega mnenja, ki sluša o profesorjih poročila naših učencev in precej dobro ve, kateri so bolje ali manje sposobni. Tak kakor Vidic so tudi mnogi načelniki drugih uradov. Podložne si uradnike obirajo proti občinstvu in jih ovajajo celo vladi. Ali ljudje se jim smejajo, kadar slišijo grajanje kakega vrlega uradnika, in pravijo: Ta predstojnik je malopridnež — filú, iz njega govori zavist in zloba. Občinstvo obsodi tako tudi našega ravnatelja — ne bojte se, ta kazen se mu ne oprosti. Najbrž se bo še kesal, da ni znal brzdati svojega hudobnega jezika. Tudi moji tovariši so se sčasoma pomirili. V mestu nam Vidičevo klevetanje ni čisto nič škodilo, mnogi ugledni meščani so nas omilovali, da moramo služiti pod oblastjo takega ujedljivega človeka. Za nesposobne niso imeli profesorjev, nego njega samega, posebno potem, ko so zvedeli, da poučuje latinski jezik v najnižjih razredih. Posmehovali so se mu zaničljivo: Da je res kaj učen, razlagal bi bahač latinščino v osmi šoli ne pa v prvi. Vidičeva kritika o našem delovanju ni bila povsod jednaka: presojal nas je na treh krajih in na vsakem drugače. Proti meščanom in drugim zasebnikom nas je opravljal in obrekoval, kar se je le dalo; deželni vladi pa nas je v svojih poročilih popisoval mnogo bolj vestno in pravično. V njih ni bilo ni črke o naši nesposobnosti, često nas je celo na vso moč hvalil. Vsako leto so dobili nekoji profesorji pohvalne dekrete od zagrebškega namestništva baš na podlagi ravnateljevih priporok. Meni so došli štirje zaporedoma; brez njih mislim, da ni ostal noben profesor reške gimnazije. Po takih nepričakovanih izkušnjah nismo več gledali Vidica tako pisano in nezaupno. Na njegove klevete smo se pač še zmerom jezili, kadar smo jih zvedeli, ali razkačile niso nikogar več, prestopili smo o njih, bi rekel kak parlamentarec, na dnevni red. Tretje mesto, kjer je izrekal naš ravnatelj svoje misli o profesorjih, pa je bil Maribor. O velikih počitnicah je zahajal tja grozoviti gospodar avstrijskega šolstva, Kleman s svojo ženo. O prihodu je sporočil vsem bližnjim ravnateljem, naj pridejo k njemu na prijateljski pomenek. Prišli so zagrebške gimnazije ravnatelj Premru, naš Vidic, tržaški, ljubljanski, celjski, celovški in še nekoji drugi gimnazijski ravnatelji. Ostali so skupaj po dva ali tri dni. Časa in prilike je bilo dovolj, da so se razpravljala vsa šolska vprašanja. Na teh shodih so se preiskavale korenito osrčje in obisti vseh profesorjev. Klepetalo se je o njih z mnogim smehom, pravile so se anekdote, ki se niso nikdar pripetile, ali so bile navzlic temu jako pikantne in zanimive. Kleman je hotel od svojih podrepnikov sosebno to zvedeti, kateri izmed njih profesorjev bi imel vsa potrebna svojstva za ravnatelja. Za to službo je želela vlada mlajših mož, ki so bili filologi in izpitani po novem učnem sistemu. Vidic je presojal po vrsti vse svoje profesorje in izustil naposled svoje uverjenje, da na Reki ni nikogar, da bi ga mogel priporočiti za ravnatelja. O meni je povedal, da me vidijo večkrat v prostih krčmah, kamor zahajajo romarji in vozniki, v mestu da občujem največ z narodnimi ultraši, na deželi pa z mornarji in ribiči. Vidic se ni lagal. V vozniške krčme sem res hodil, ker se je dobivalo v njih najbolje vino. Z mornarji pa sem se rad družil že zato, ker so mi pravili toliko zanimivega o južni Rusiji, kako so živeli v Odesi, Berdjansku, Taganrogu.

Zdaj moram omeniti še Vidičevo hudobnost, katero je kazal proti suplentom. Zahajal je pogostoma k njim v šolo. Po pretekli uri, včasi pa še prej, začel jih je pikati, zmerjati, očitati jim napake v metodi, ali pa jih kar naravnost pitati z bedaki in ignoranti. Če je tak revež izpremenil metodo, mu ni to nič koristilo, kajti Vidic je došedši z nova na njega predavanje obsodil in grajal odločno vse to, kar je prej sam zahteval. Nagajal je kolikor toliko tudi pravim profesorjem, kadar jih je prišel poslušat. Katkića, ki je razlagal življenje in šege starih Egipčanov, opominjal je z ostro besedo, da mora biti predavanje bolj nazorno, „anschaulicher“. Katkić ga dobro zavrne, da ne more prinesti v šolo piramide ali obeliska. Podob o njih pa tudi nima, ker jih ravnateljstvo dozdaj še ni kupilo, dasi bi bila njega dolžnost priskrbeti gimnaziji dobre podobe za vse starine. Od takrat ni prišel Vidic nikoli več k njemu. Nekoč je začel nadlegovati tudi mene zaradi grščine, jaz sem ga pa odpravil tako osorno, da se niti na mojem predavanju ni prikazal nikdar več. Posebno brezsrčno je postopal s suplenti na koncu leta. Ne da bi jim bil to prej naznanil, odpovedal jim je službo in dal ustaviti plačo, da niso siromaki za počitnice nič dobili. Jeden njih, vrli češki rodoljub Šah se je glasno zajokal o toliki brezčutnosti in okrutnosti ravnateljevi, ki je vrgel nadarjenega, vestnega in marljivega suplenta na cesto, samo zato, da se more pohvaliti vladi, da ji je prihranil nekoliko forintov. Šah je bil takrat že oženjen, imel je blago soprogo in je pričakoval ravno prvo dete, zato ga je moral tem strašneje zadeti ta službeni udarec, kojega, bogme, ni bil zaslužil.

Naštel sem zdaj glavne slabosti svojega ravnatelja, nepristranost zahteva, da omenim tudi njegova dobra svojstva. Stara avstrijska šola pred l. 1848. ni bila tako malopridna kakor so jo razlagali privrženci novega sistema. Med učitelji se je nahajalo dosti izvrstnih pedagogov, mnogo odličnih Latincev, semtertja tudi kak dober zgodovinar in matematik. Do 7. šole je imel vsak razred samo po jednega profesorja in vseh 6 razredov samo jednega kateheta. Profesorji so si morali torej prisvojiti neko splošno izobraženje in poznavanje vseh svojih predmetov. Sedanji gimnazijski učitelji so često brez te omike, brigajo se samo za svojo stroko. Tudi nekdanja metoda je bila bolj praktična od sedanje. Vidic je v prvih dveh razredih vežbal otroke jako spretno v latinščini in dosegel najlepše uspehe. Veselila ga je nekoliko tudi zgodovina. Prečital je o njej več dobrih knjig in si ohranil v spominu vse važnejše podatke in tudi duh in pravec vsake knjige. Ugajali so mu tudi pedagoški spisi, vedel je marsikako pravilo in reklo Komenskega in Pestalocijevo. Če se pomisli še na zdravi in bistri njegov um, treba priznati, da ni bil učitelj samo po imenu, ampak tudi po poklicu in sposobnostih. Ravnateljske posle in dolžnosti svoje opravljal je točno in vestno, nikoli ni ničesar zamudil, ničesar pozabil, uradovanje mu je teklo redovito in pravilno kakor dobra ura. V pisarnici je ždel do malega ves dan, po zimi še pri luči do pozne noči. Pisaril je navadno stoje za visoko mizico, dolgo ni posedal rad, ker se je bal krvotoka. Med delom je pokadil kdaj kako smodko najlaglje vrste, pušil jo je, dokler mu mu ni dogorela prav do ust in baš ta napaka je bila vzrok njegove zadnje bolezni in smrti. Vidic je strogo pazil, da se ne poruši šolski red, da se ponaša mladina naša pošteno in spodobno o vsaki priliki, hotel je pridobiti gimnaziji naši ugled in simpatije občinstva. Za druge reči je dijakom rad odpustil in prezrl marsikako neumnost, nepremišljenost in prešernost. More se reči, da je bil bolj pedantičen proti profesorjem nego proti učencem. Večkrat je celo, če se je spri kak dijak z učiteljem, branil dijaka in očital profesorju breztaktnost. Bilo je vidno, da ga taki prepiri malo preveč vesele, porabil jih je kot dobrodošlo priliko, da poniža učitelja. Ta običaj njegov mora vsak pedagog obsoditi, ker je izviral vsekako iz zlobne nakane. Po vseh srednjih šolah je vladala v naši državi že od nekdaj ostudna navada, da so se izbirali ravnatelji med dijaki vohune, ki so jim poročali ne le grehe svojih součencev, ampak so mu ovajali tudi svoje profesorje. Ako je izustil kateri v šoli kako bolj svobodno ali izpodtakljivo besedo, nesel jo je še isti dan dijak ravnatelju. Za take zasluge dajala se je seveda tudi primerna nagrada. Ravnatelj je skrbel za vohuna, da so mu podarili učitelji prvi red, dasi je zaslužil dvojko, naklonil mu je s svojo priporoko inštrukcije ali pa brezplačen obed. Tudi Vidic si je dal poročati po takih vohunih vse grehe in napake gimnazijskih dijakov in učiteljev. Vendar treba priznati, da tem tožbam ni vselej verjel ali pa jih je smatral za prazne in neznatne. Kar jaz vem, niso imele skoro nikoli slabih nasledkov ni za mladež ni za učitelje. Kadar je obavil Vidic posle svoje v pisarnici, šel je navadno domov k svoji čedni in preblagi ženi, ki mu je ljubeznjivo stregla in preizvrstno kuhala. Vino je pil zmerom svoje. Kupil si ga je vsako zimo nekoliko veder. Za jed in pijačo je bil velik epikurovec, objednem pa vendar jako zmeren in previden. Pred kosilom je srknil vselej po izgledu poljske in vse slavjanske gospode kupico dobre slivovke, po obedu pa je izpraznil poliček starine, kak kozarec še tudi popoldne. Zvečer je posrebal skodelico kave in šel potem zgodaj v posteljo. Kadar je dobil goste, se je živelo seveda precej drugače. Take dni je prišlo na mizo vse, kar je bilo najbolj slastnega v kleti, hramu in kuhinji. O takih prilikah oglašali so se vselej tudi pevci. Najljubše so mu bile slovenske in hrvatske pesmi. Vidic ni bil tak borniran bedak kakor toliko drugih birokratov, ki niso mogli slišati slovenske besede. Razun službene plače prejemal je obilne obresti in je torej prav lahko zdeloval. Kot dober gospodar si je mnogo sam prihranil, žena pa mu je prinesla do 25.000 gld. dote. Bogastva svojega pa ni le sam užival, delil je prihodke kolikor toliko z reveži, posebno je podpiral rad uboge dijake. Z darežljivostjo svojo se ni nikoli hvalil. Ker ni zahteval hvaležnosti, ni očital nikdar nikomur kake nehvaležnosti. Z Rečani je občeval samo toliko, kolikor je moral po službeni dolžnosti. Večje prijateljstvo je imel le s trgovcem Dežmanom, očetom slavnega hrvatskega pesnika, ki je bil rojen Gorenjec iz Lancovega. Na svežem zraku se je izprehajal premalo. Na deželo je šel z ženo vsako leto enkrat ali dvakrat. Nekoč pa se mi je vendar posrečilo, da sem ga spravil v Kastav. Hodila sva peš. Dasi je bil on že jako v letih, korakal je dosti urno, da sem se čudil. Ali pozneje mi je tožil, da ni bil ves teden za nič, tako ga je pot utrudil in zdelal. Kakor da bi bil slutil bližnjo smrt, zaželel je videti še jedenkrat lepi gorenjski kraj, v katerem se je rodil in preživel blažena otročja leta. Usedli smo se zajedno na poštni voz, on, jaz in trgovec Dežman. Jeden dan smo ostali v Ljubljani, potem hajdi dalje! Vozili smo se skupaj prav do Bleda. Tam smo se ločili. Vidic je krenil proti domu, Dežman v Lancovo, jaz pa nazaj v Ljubljano. Vidic se je vrnil na Reko zdrav, čil, vesel, rudečega obraza. Sam je trdil, da mu je to potovanje za pet let podaljšalo življenje, da je bilo zanj največja veselica, katero je užival v vsem svojem življenju. Jaz sem mu to radost prav iz srca privoščil, saj se na Reki ni udeležil nikoli nobene javne zabave. Plesi in koncerti so mu bili zoperni, celo gledališče ga ni nič mikalo. Vpisati se ni hotel niti v laško kazino, niti v hrvatsko čitalnico. Čital je doma dunajsko „Presse“ ali pa kako zgodovinsko knjigo. Največje veselje pa mu je delala pisarnica. Pisal je marsikaj potrebnega, še več pa nepotrebnega. Ker je bil razumen mož, se je dostikrat sam smejal svojemu črčkanju, sam pred sabo se je opravičeval s pravilom: Dolžnost treba izvršiti pa naj je neumna, kolikor hoče. Vidic se je zdel dijakom in Rečanom jako pobožen, do malega tercijal, kajti videli so ga vsak dan pri maši; tudi je prejel večkrat v letu sv. obhajilo. Ljudje so ga poznali le površno. Hodil je res vsak dan v cerkev, ali samo k dijaški maši, po službeni potrebi, kajti bi bil moral on odgovarjati, če bi se bil pripetil kak nered o priliki dijaške službe božje. Meni so bile nekoliko bolj znane njegove misli o veri in cerkvi. V glavne dogme je morda veroval, o mnogih manj važnih cerkvenih rečeh in naredbah pa je majal z glavo in se posmehoval. Cerkveno oblast je spoštoval in se vladal proti njej vsekdar pristojno, objednem pa je zagovarjal odločno načela Jožefa II. Po njegovem mnenju mora biti cerkev popolnoma podložna in pokorna vladi in državi. Vidic je bil trdo zapečen Jožefovec. Da ne zagazi v kako sitnost in nevarnost, je o novem konkordatu najrajši molčal. Če ga pa je omenil proti človeku, kateremu je zaupal, govoril je o njem silno zabavljivo in zaničljivo. Vera se je razlagala v reški gimnaziji hrvatski mladini v nižjih razredih po laški, v višjih po nemški. Ker ni zvečine nobenega teh jezikov dobro umela, učila se je krščanski nauk na pamet, po papagajski, ne vedoč, kaj blebeče. Z vero je v tesni zvezi nravnost, sosebno za mladih let. Ker se krščanski nauk po tej metodi ni mogel prijeti srca in duše, zabredli so naši dijaki včasih že radi tega v prav grde napake in grehe. Nekoč sem jih čul na svoja ušesa, da so se rogali sv. obhajilu. Za nekatere smo zvedeli, da so zahajali k služabnicam blodne Venere. Ta sodrga se je bila ugnezdila v vseh ulicah okoli gimnazije. V 7. šoli je je bilo neko leto samo osem učencev, ki so skoro v isti čas vsi zboleli. Da bi se ne zdelo profesorjem preveč čudno in sumno, ako bi ostali vsi doma, dogovorili so se, da je prišla vsak dan jedna polovica njih dopoldne, druga popoldne v šolo. Vidic je po svojih vohunih lahko zvedel, kaj se je pripetilo, pa se je lotil energično težavnega dela, da ta gnjusni nered ustavi in odpravi. Z resno in moško besedo in s korenitimi popisi zla je dvignil mestno gosposko, politično oblast, državno in mestno policijo na borbo zoper javno pohujšanje in že v dveh tednih je dosegel najsijajnejši uspeh, s katerim se je lahko ponašal. Nesramne vlačuge so morale brez oklevanja ostaviti vse ulice in hiše okoli gimnazije in se preseliti v zapadni del starega mesta — Gomile. Policija je odslej strogo pazila, da jih dijaki ne pohajajo. Da je zasačila katerega pri njih, odtiral bi ga bil učiteljski zbor brez usmiljenja iz gimnazije.

Ker Vidic ni bil sovražen narodnemu jeziku, mogel sem delati zanj propagando kolikor sem hotel. Vzbujal sem v mladini ljubezen do naroda in domovine, naglašal o vsaki zgodni priliki potrebo in korist slavjanske vzajemnosti, priporočal „Neven“ in dobre narodne knjige, zabičeval dijakom, da morajo govoriti po hrvatski z vsakim domačinom, naj bo kmet ali gospod, kmetica ali gospa. Na vso moč se nam je truditi, da spravimo zopet svoj jezik v gosposke družbe in dvorane, od koder je izginil po zanikarnosti naših prednikov in po žalostnih zgodovinskih prevratih. Vidic je dobro vedel, kaj delam, in vendar me ni nikoli grajal radi tega, nikari da bi me bil ovadil vladi. Zunaj šole nisem govoril z nobenim hrvatskim dijakom drugače nego po hrvatski, z nobenim slovenskim drugače nego po slovenski, tudi sem opominjal učence, da se morajo med sabo pogovarjati vedno na materinskem jeziku. Da je bil moj ravnatelj kak nemčurski podrepnik, naslikal bi me bil mojim poglavarjem tako črnega, da se nikdar več ne bi bil mogel oprati in očistiti. Nekdo me je bil ovadil Vidicu, kadar začne med mojim predavanjem ura biti, da neham demonstrativno po nemško govoriti sredi stavka, ki ga nadaljujem potem po hrvatski. Moj ravnatelj se je strašno smejal tej tožbi in me podražil večkrat z mojimi na pol švabskimi na pol slavjanskimi stavki. Vsak drug birokrat bi me bil, če ne ovadil, pa vsaj prav surovo ozmerjal. V gostilnici sva se seznanila jaz in Katkić z goriškim duhovnikom, ki je ves gorel za naš narod, njegov jezik in pismenost. Po obedu sva mu razkazala Reko. Potem smo se šli izprehajat po cesti na Trsat, kjer nas je povabil predstojnik samostana, da pridemo drugi dan tja na kosilo. Povabilo smo sprejeli vsi trije. Med obedom smo se pogovarjali o slavjanstvu, slavjanskih slovstvih, posebno pa o jeziku in književnosti hrvatski in slovenski. Vrli goriški rojak se je odpeljal še isti dan dalje proti Karlovcu. Drugi dan me pozove ravnatelj v pisarnico in mi veli: No, — včeraj so se godile lepe reči v trsatskem samostanu. Vi, Katkić in neki neznan duhovnik ste napravili tam prave panslavistične orgije. Vidic, ko mi je to pravil, se je držal na smeh, jaz pa sem se zakrohotal na ves glas in mu razložil, kakove nedolžne pomenke smo imeli za mizo. Vidic veli: Zdaj vidite, kako nevarno je dandanes baviti se s slavistiko vpričo drugih ljudij. Vašemu poročilu verjamem, kajti za panslavistične orgije je samostan najzadnje mesto na svetu. Za take komedije bi bila bolj pripravna vaša čitalnica ali pa kaka samotna beznica v mestni okolici. Kdo je bil tako hudoben, da je naš literarni pomenek predelal in ovadil za vseslavjansko orgijo? Katkić je mislil, da je krivec neki Tirolec, ki je služil v samostanu za kozla. Zvali so ga navadno homo bonlucus a non lucendo! Mogoče pa je tudi, da nas je ovadil kak menih. Patri so bili slovenskega rodu, ali prišedši iz Meternihove šole nemškega duha in mišljenja. Hrvat se je nahajal med njimi samo jeden, ki je bil vsaj nekoliko naroden. Jako me je veselilo, da se je ta narodna beda kmali izgubila iz trsatskega samostana. Čez 15 let je vladal v njem že prekrasen duh; patri so bili od prvega do zadnjega zvesti sinovi matere Slave in zakleti sovražniki požrešne Germanije. To mi je potrdil moj sorodnik, ki je živel precej dolgo v tem samostanu.

V nemški trdnjavi Mogunciji nahajali sta se takrat poleg ustanove nemške zaveze avstrijska in pruska posadka. Avstrijski vojaki so bili meščanom vedno dragi gostje, dočim so gizdave Prusake sovražili. Pripetila se je v tem mestu grozna nesreča, da se je vnela in razletela zaloga strelnega prahu, kar je povzročilo veliko škodo tudi privatnim hišam in ljudem. Po vsej Nemčiji so se jeli nabirati darovi za nesrečne Moguncijane. Tudi avstrijska vlada je pozvala svoje narode, da bi pomagali tem nemškim „bratom“, in avstrijske novine na Dunaju so dokazovale silno politično korist, katero prinese ta pomoč naši državi. Pridobimo si ž njo simpatije vsega nemškega naroda. Avstrija in Nemčija se združita moralno še tesneje nego sta že zdaj združeni. Ali baš ta politična tendencija je ostrašila slavjanske rodoljube, da niso marali podpirati tujih revežev. Saj so imeli doma dovolj svojih. Na Slovaškem in v Lombardiji so bile naredile povodnji škode za več milijonov. V čitalnici smo se dogovorili, da zvržemo vsak kak goldinar in pošljemo te novce Slovakom. Tudi Vidicu sem povedal naravnost, da se jaz ne udeležim zbirke za Nemce, naša dolžnost je pomagati najprej avstrijskim podložnikom, posebno Slovakom, katerim je v nekaterih krajih odnesla voda ne le razno blago, ampak tudi zemljo in celo hiše. Vprašal sem Božiča, če je kaj dal za Moguncijane. Dejal mi je, da 1 gld. ali da ni prav vedel, za koga se pobirajo darovi. Ko sem mu stvar pojasnil, bilo mu je jako žal, da ni naklonil svojega daru Slovakom. Še isti dan je prinesel goldinar tudi zanje. Vidic je od konca renčal in godrnjal, da se politika ne sme mešati v dela usmiljenja. Čez nekoliko dni pa mi je rekel: Vi ste prav govorili, da mora država podpirati najprej svoje ljudi. Ali naši sedanji vladi so tuji Nemci ljubši nego domači Slovaki. Na to vi niste pomislili: „Janez, Janez, sie werden nie Direktor werden!“...

Nekoč nas je ravnatelj na zasedanju prav resno svaril, da naj se ne vtičemo preveč v politična vprašanja in, če ljubimo svojo narodnost, mora imeti to samo po sebi dobro čuvstvo neke meje. Saj veste, kaj pravi Latinec: Omne quod est nimium, vertitur in vitium. Dovršil je svojo pridigo z besedami: Seien si also, meine Herren, keine übertriebenen Panslavisten! Ali smo se smejali, da se mu je zareklo tako nerodno. Po takem bi mi smeli slobodno biti zmerni panslavisti, kar nam gotovo ni mislil priporočiti.

Občevalni jezik je bil našemu ravnatelju nemški. S profesorji, večjimi dijaki in sploh z izobraženci je govoril po nemški, po italijanski samo z reškimi meščani. Tudi uradoval je seveda vse po nemški, tudi privatno dopisovanje mu je bilo nemško. Le, kadar se je udobrovoljil, izustil je proti slovenskim dijakom kako domačo besedo. Midva sva pa često po cele ure kramljala slovenski. Na potu v Kastav in na Bled mislim, da mu ni prišlo iz ust vseh skupaj ni sto nemških besed. Slovenska govorica se mu je ustavila le ob kakem znanstvenem terminu, ki mu je bil znan samo na nemškem jeziku. Gorenjščine se je bil popolnoma odvadil, rabil je v pomenku ljubljansko narečje, ki mu je teklo še dosti gladko. Iz njegove pisarnice je prišel celó jeden slovenski akt. Vidic bi bil kaj rad dobil v gimnazijo kakega odličnega Latinca. Vprašal me je, če vem jaz za katerega. Rekel sem mu, da vem. Naj pozove na Reko mojega součenca Božiča. Popisal sem mu tudi druge vrline in kreposti tega poštenjaka. Vidic me prosi, naj mu napišem povabilo. Jaz sem se usedel in v dobri četrti uri je bilo pismo dogotovljeno. To se razume samo po sebi, da sem mu pisal slovenski. Vidicu preberem povabilo, on se podpiše, pritisne pečat in priredi pismo za na pošto. Zdaj se začne strašansko smejati in veli: Zdaj sva naredila novico vseh novic, morda prvi (?) službeni akt na slovenskem jeziku, kar svet stoji!

Pravo politično mišljenje svojega ravnatelja sem zvedel takrat, ko sva popotovala v Kastav. Bil je tisti dan posebno dobre volje. Ko sva dospela bolj na višavo med drevje, prevzel ga je sveži zrak in pogled na neskončno morje s toliko silo, da je začel od radosti vriskati in ukati. Malo dalje nego na sredi pota sva prišla do prijazne krčmice in se usedla na klop za hišo, da se malo odpočijeva. Popila sva bokal vina, ki je bilo rezno in jako pitno. Zdajci se Vidic razigra kakor kak objesten dečko pa začne zabavljati mene in vse krčmarjeve z jako slanimi burkami in bajkami, potem pa prepevati z močnim glasom: „Napoleon reče: Ilirija, vstan’!“ itd. Jaz sem zazijal kakor kapelj. Iznenadilo me je že to, da je znal na pamet Vodnikovo „Ilirijo oživljeno“, še bolj pa, da jo je prepeval, kajti nisem prej še nikoli slišal, da ima ta pesem kak starinski napev. Vidic mi je zdaj povedal, da so se morali za francoske vlade vsi dijaki naučiti „Ilirije oživljene“, ki je dobila svoj napev kmali potem, ko je bila zložena. Ko sva ubrala zopet pot pod noge, pravil mi je moj sopotnik z mladostnim oduševljenjem o srečnih časih, katere je doživela kranjska dežela pod blago francosko oblastjo. Kmet naš se je oprostil, kakor bi trenil, vse tlake desetine in grajske mogočnosti. Med njim in grajščakom ni priznavala nova vlada nobenega razločka, — oba sta imela iste pravice in dolžnosti. Inteligencija naša pa se je šele takrat zavedla svojega človeškega dostojanstva: državne in druge javne službe dajale so se po vrednosti ne pa radi visokega rodú. Francozom je veljal grof toliko kakor kak pometač. Službo je dobil tudi on, če jo je zaslužil, drugače pa ne za noben denar. Stan in priporoke niso pomagale nič, priporoke so mu lahko še škodile, če so bile nadležne. Pod tako razumno vlado ni čudo, da se je širilo blagostanje prav očividno po mestih in na deželi. Francoska vlada je bila, da povem vse ob kratkem, nobel. Znala je povzdigniti k sebi tudi najnižje stanove, da so se jeli ponosno zavedati svojih pravic in svoje važnosti v državnem organizmu. Oh, da — preradostno se je živelo tista blažena leta od 1809. do 1813. More se trditi po vsej pravici, da je bil tisti čas jedina slavna doba v vsej kranjski zgodovini.

V Kastvu je Vidicu jako ugajal lepi, vzvišeni kraj, še bolj pa delavno in napredno meščanstvo najčišče hrvatske krvi. Ko sva se vračala, prašal me je, zakaj ne prosim nič, da bi prišel kam za ravnatelja? Odgovoril sem mu, da sem si izvolil učiteljski stan iz poklica zato, da bi poučeval in vzgajal mladino, ne pa da bi avansiral. Meni je tudi zoperna vsaka policijska služba. Gimnazijski ravnatelj pa mora poročati tajno o raznih rečeh in tudi o profesorjih. Njegovo službo smatram torej za policijsko in že radi tega si ne želim in ne maram ravnateljstva. Vidic se zakrohoče: Sie sind ein unverbesserlicher Idealist! Ali pomislite, da ravnatelj lahko vendar malo udobneje živi nego kak profesor. Jaz sem dejal: Jaz ne pogrešam nobene udobnosti. S svojim stanom na Reki sem povse zadovoljen. Življenje ni predrago. Dijaki so bistre glave in učni, kolegi pa so mi zvečine tako dobri prijatelji, da si boljših skoro ne morem želeti. Tudi mi ugaja na vso moč primorska pokrajina in primorsko podnebje, v katerem je prava zima do malega neznana. Vidic se mi zopet zasmeje: No, vi ste, bogme, skromen in srečen človek. Ali to mi se pa vendar dozdeva, da se o svojih službenih tovariših močno motite. Verjemite mi, da nobeden njih ne bi bil pripravljen za vas kaj trpeti ali žrtvovati. Vsaka služba in tudi državna je sužnjost, ki zamori v človeku plemenitost, katera se razvija in razcveta samo na božjem solncu svobode. V sužnjosti veljajo le zapovedi načelnikove, ne pa dobra čuvstva. Ako bi vas n. pr. jaz tožil, da sovražite našo vlado pa bi poklical vaše kolege, da se podpišejo pod mojo tožbo za priče proti vam, kaj mislite, da bi se večina njih dolgo premišljala in branila? Videč mojo odločno voljo in boječ se hude zamere, podpisal bi se zdaj ta zdaj oni in, predno bi petelin trikrat zapel, izneveril bi se svojemu prijatelju drug za drugim in podpisal svoje ime pod mojo lažno ovadbo. Mojim besedam smete verjeti, ker sem videl take izglede v Galiciji. Jaz pa Vidicu nisem mogel verjeti nego sem odbil z največjo nejevoljo njegovo natolcevanje. Nekaj let pozneje pa me je preverila prebridka izkušnja, da je govoril resnico: možje, koje sem smatral za svoje najbolje prijatelje, podpisali so se zoper mene za krive priče! — — —

1859. l. vnela se je vojna s Francozi in Piemončani. Uradni tržaški list „Osservatore triestino“ prinese velevažno novico, da so Avstrijci pri Maženti sijajno premagali trinoga Napoleona in mu vojsko uničili. Vidicu se je obraz kar svetil od radosti, ko nam je priobčil to prigodbo. Napovedal je precej učiteljem in dijakom dan, kateri pojdemo vsi zajedno v bližnjo Drago praznovat o njegovem strošku avstrijsko zmago. A že drugi dan se je zvedelo, da se je službeni list zlagal in da so bili pri Maženti premagani naši ne pa Francozi. Solferinska bitev je odločila vojno na korist združenim Francozom in Lahom. Sovražnike smo videli tudi na Reki, ker je priplulo k njej več francoskih bojnih ladij. Avstrijska posadka je odšla iz mesta, istotako vsi uradniki razun profesorjev, ki nismo dobili o tem nobenih napotkov iz Zagreba. Tiste dni me je poklical Vidic k sebi v pisarnico in vprašal krohotaje se, kaj mislim o avstrijski nesreči. Jaz sem pokimal z ramama in molčal. On pa me prime za roko in veli: Janez, jaz vam čestitam! Vi ste še mlad mož, zdaj šele se vam odpira pot do vaše prave sreče. Francozi ne bodo mirovali, dokler ne dobe zopet svoje 1813. l. izgubljene Ilirije. Potem se prične pri nas v novo po človeški živeti, v Avstriji se le životari. Pri nas je vse gnjilo: vojska, uprava, sod, šolstvo — vse, ali Napoleon mahoma ustanovi red, da bo veselje. Službe se bodo delile po zasluženju, ne pa proti protekciji kakor zdaj. Ha ha ha! Pri nas je pred vojno kar deževalo zaupnic, ki so se pošiljale vladi od vseh strani vetrov, tudi jaz sem se udeležil komedije. Ali vse to pismeno zaupanje je bilo posiljeno, le na papirju, v srcu pa ni pri nas nič pravega patrijotizma itd. Govoril je tudi take reči, katerih ne morem ponavljati, ker nečem imeti posla z državnim pravdnikom. Na koncu svojega nemškega govora me vpraša po slovenski: Kaj ali se res nič ne veselite? Jaz sem dejal odločno: nič. Moja želja je ta, da dobodo Slavjani take pravice, kakor jih imajo Nemci, da se osvobodimo nemške in vsake sužnjosti. Jaz ne maram nobenega jarma, ni nemškega ni francoskega, čeravno vem, da bi bil francoski laglji od nemškega. Vidic me pogleda zabavljivo in sikne. Te vaše sanje se ne uresničijo nikdar! Slovenci in Hrvatje so bili vedno pod tujo oblastjo in pod njo tudi ostanejo. Ali pod francosko vlado nismo bili sužnji, kakor vi mislite, nego svobodni, srečni možje, kojih ni smel nihče zatirati in odirati. Uradniki so morali izvrševati državne zakone, oblasti pa niso imeli nikakoršne: strašna zver, birokracija je bila takrat neznana na Kranjskem. Vidic je še dalje in obširno popisoval vse sreče, koje nas čakajo, in na obrazu se mu je bralo, da ni bil zadovoljen z ravnodušnostjo, s kojo sem ga poslušal. Naposled sem se naveličal tega frankofilskega besedovanja pa sem se poklonil in odšel. Veselilo me je samo to, da sem spoznal zdaj prav do korena politični program in zanimivo lojalnost svojega ravnatelja. Smejati pa sem se moral njegovi nadi, da bodo zmagoviti Francozi zahtevali nekdanjo svojo Ilirijo in da jim jo bo Avstrija vsekako morala vrniti. Ta iluzija dokazuje, da se Vidic ni bavil mnogo s politiko in da so mu ostale neznane tiste novodobne ideje, kojim so se dale voditi vse napredne vlade in vsa razumna diplomacija.

Po oktoberskem diplomu je prosil Vidic vlado za upokojitev. Ker je služil dalje nego je zahteval zakon in delal vse Klemanu po volji, ni mu bilo treba dolgo čakati. Kleman je bil proti njemu celo tako prijazen, da ga je vprašal pismeno, kaj mu je za nagrado njegovih zaslug ljubše ali kak red ali 300 gld. doklade k pokojnini, naj si izbere. Vidic, praktičen mož, izvolil si je doklado. Pokoja si je želel tembolj, ker ga je skrbela čedalje huje rana, ki se mu je naredila na jeziku. S pušenjem si ga je bil na koncu ožgal, iz te spečenine se je razvil sčasoma rak. Da si olajša bol, dal si je izdreti več zdravih zob, ali za dolgo mu to ni pomoglo. Zadnje tedne pred odhodom z Reke je bil strašno čmeren in zadirčen. Razžalil je človeka brez povoda in vzroka. Odhajaje se ni poslovil z nikomer. Gospa njegova je poslala moji ženi za spomin lepo vazo z veliko umetniško cvetico. Pošta ga je odnesla v Trst, kjer se je mislil naseliti za stalno. Pokojnine pa ni dolgo užival. Umrl je po groznih bolečinah za rakom. Vsi nasprotniki so se bili ž njim spravili. Ločil se je od tega sveta z zavestjo, da nima več nobenega sovražnika pa tudi nobenega prijatelja razun svoje plemenite žene. Mesto njega je potrdila deželna vlada za začasnega ravnatelja našega dragega nam tovariša Lorenca. Pregledujoč račune nameril se je novi ravnatelj na čudno službeno skrivnost in kljuko Vidičevo. Vlada je določila reški gimnaziji za kurjavo 120 laških črevljev drv. Šolska drvarnica jih je jemala samo 90 črevljev in šolski sluga Lemut je zatrdil, da jih Vidic nikoli toliko kupil, da bi bila polna. Prihranilo se je torej vsako leto več nego 30 črevljev drv, ali Lorenc ni našel nikjer nobene beležke, da se je denar zanje vrnil državi! O tej povesti Lorenčevi, ki je govoril vedno resnico, spomnil sem se neke zgodbe iz l. 1857. Po končanem šolskem letu je poklical Vidic mene in mojega tovariša Rubeša v pisarnico. Rekel nama je, ker sva učila po več ur na teden nego zapoveda zakon, da nama gre vsekako nagrada za te ure, ali ta pot naj ne prosiva zanjo, kajti on dobro ve, da ne dobiva ničesar. V blagajnici, ki je namenjena za taka plačila, so denarji pošli, ker je bilo preteklo leto mnogo drugih nujnih potreb. Napravila bi mu le sitnost in nepotrebno pisanje, ako bi mu izročila prošnjo za nagrado. Kaj sva hotela? Vedoč, da živiva v absolutizmu, pomignila sva z ramami in rekla: z Bogom! Mislila sva za trdno, da Vidic govori resnico. Nagrade po takem nisva dobila nič, mesto nje pa sta došla obema tako mastna pohvalna dekreta, da se ju nisva usodila komu pokazati, ker sva se sramovala teh pohvalnih superlativov. Čuvši iz Lorenčevih ust poročilo o šolskih drvih spomnil sem se, kakor pravim, svoje zaslužene ali neprejete nagrade in jele so me obhajati sumnje, če se ni izgubila morda po raznih ovinkih v kak tuj žep, ki ni imel do nje nobene pravice. To bi ne bilo baš nič čudnega. Treba je pomisliti, da je služil Vidic mnogo let v domeni poljskih plemenitašev, v Galiciji, kjer je bila vsa oprava že od nekdaj jako nepravilna in pokvarjena. Tudi v šoli in sodiščih premagali so se z denarjem vsi pomisleki in vsi paragrafi. Moji poljski tovariši in znanci na Dunaju so mi pravili včasih o tej korupciji jako debele in označilne izglede. Vidic jeprinesel torej tudi na Reko nekoliko tistega koristolovskega duha, ki je vladal nekdaj v skrajno zanemarjeni Galiciji na veliko škodo in sramoto narodu, deželi in državi.