V. Slavjanski in nemški profesorji reške gimnazije. Brezuspešni napori Bahovih huzarjev.

O sebi sem govoril dovolj, zdaj mi treba povedati, kakove tovariše sem imel na Reki ob času Bahovega absolutizma. Največ je bilo Slavjanov, narodnih in nenarodnih, ali vlada nam je poslala tudi dosti Nemcev, da bi širili v hrvatskem Primorju nemško „kulturo“, to je germanizacijo. Največ sem občeval s Hrvatoma Pacelom in Katkićem. Vinko Pacel se je rodil v Karlovcu, višje šole je pohajal v Zagrebu, najvišje na Dunaju in nekoliko v Pragi. Za narod se je unel že v otročjih letih, z vso dušo je prigrlil tudi slavjansko vzajemnost. Našel si je prijateljev in dobrih znancev med vsemi slavjanskimi plemeni, z nekaterimi je redno dopisoval, n. pr. s Srbom Daničićem. Med gospodi, ki so prirejali na Dunaju slavjanske plese, čitalo se je tudi Paclovo ime. Ker je bil vedno neizrečeno marljiv, objednem pa napreden, nabral si je mnogo znanosti in vsestransko izobraženje. Razun materinega jezika govoril je nemški, latinski, laški, francoski, češki in magjarski, razumel pa še več drugih. Že zarana uvrstil se je med književnike in napisal, kar je meni znano, 16 knjig, prevedenih in izvirnih. Tvarina jim je različna, to vem, da obsega i poezijo i filologijo. Ko je vrli časopis „Neven“ v Zagrebu zahiral, oživila ga je reška čitalnica, za urednika mu je izbrala Pacela. List nikakor ni bil slab, ali je moral kmali ponehati, ker tiskar ni dobival plače po dogovoru. Deficita pa ni zakrivil Pacel. On je imel dovolj dohodkov. Učil ni le v gimnaziji, ampak tudi v privatnih zavodih, kjer se je plačevalo jako dobro. Ali vse to je bilo premalo, tičal je do vratu v dolgovih. Ubogi učenjak je radi njih izgubil ugled, dasi on sam ni zapravil ni krajcarja po nepotrebnem in je živel skromno, kar se le misliti more. Ali nahajale so se tuje roke poleg njega, ki so razsipale brez usmiljenja njegov zaslužek. Za „Neven“ so se oglašali naročniki prvi mesec bolj poredkoma, vedno je le kapljalo, deževati pa ni hotelo. Neki dan pa je poslalo novce kar 26 novih naročnikov. Ali to veselje se je Pacelu brzo skalilo. Še isti dan je prodal radi draginje glasovit trgovec neki gospej 7 klobukov, katere je kupila vse za-se. In tako je nosila njena drobna glavica od nedelje do nedelje vsak dan drug klobuček, kar je delalo dosti smeha, morebiti pa tudi zavisti. Pacel si je nabavil polagoma prekrasno knjižnico, v koji so se nahajale nekatere jako redke knjige. Sam mi je zatrdil, da ne da te zbirke ni za 3000 gld. Ali radi dolgov jo je moral prodati do malega v slepo ceno. Tega udarca ni mogel nikoli preboleti. Po razpadu Bahovega sistema se je smel nadejati, da postane naš ravnatelj. Jaz sem mu to prav iz srca želel. Ali dvignili so se proti njemu razni kruhoborci, ki so mu izjalovili povišanje. Jeden izmed njih ga je preganjal še pozneje, vlada je premestila Pacla radi njegovih klevet iz Reke v Varaždin. To je bil zanj drugi težki udarec. Tretji ga je doletel ob času Rauchovega banovanja. Takrat se je izneveril Pacel samemu sebi; da se izkoplje iz dolgov, preskočil je v tabor magjaronski. Res, da mu je ta mena koristila, vlada ga je imenovala šolskim nadzornikom, ali duševni mir mu je takrat izginil. Gledal je srdito ves svet in sebe samega. Naš rojak, profesor Tušek mi je pravil, da ga je videl večkrat na dan, ali vselej tako nasajenega in zlovoljnega, da se ni usodil ga obgovoriti. Starih znancev se je odslej ogibal, novih pa ni maral. Živaril je žalostno sam za-se in pogovarjal se je tudi le še sam s sabo. Prihodke je imel zdaj dobre, ali še zmerom premajhne. Dolgovi so ga pritiskali huje in huje, skrbi so rasle, da ni mogel ni jesti ni spati in te skrbi so ga tudi ugonobile. Ko sem zvedel njegovo smrt, sem se zajokal, kajti sva si bila vedno prava prijatelja. Ta mož je zaslužil pač boljo usodo, nego ga je zadela. Po svojem prvotnem značaju, po svojem zlatem srcu, po svojih sposobnostih in vednostih sodil je Pacel med prvake svojega naroda. Kdor ga je poznaval bolj natanko, moral ga je spoštovati in ljubiti, ako se tudi ni vjemal vselej ž njegovimi nazori. Vsako društvo se je razveselilo, kadar se je prikazal v njem naš predragi Vinko. Ž njim se je bilo res vredno razgovarjati. Znal je kratkočasiti človeka s svojimi šalami in burkami, ali ga tudi poučevati in siliti na premišljevanje s svojimi resnimi pripomnjami, jedernatimi anekdotami in zanimivimi doživljaji. Pacel je slovel po pravici tudi za dobrega pevca in govornika, kojemu je tekla beseda tako zlahkoma, urno in gladko, tako prijetno in logično, kakor da čita kak umeten krasnoslovec poslušalcem iz knjige.

Vatroslav Katkić je zagledal ta svet v Jaski ali Jastrebarskem, prijaznem trgu med Karlovcem in Zagrebom. Višje šole je izdelal v Zagrebu. Radi nesrečne ljubezni ni hotel iti v pravoslovno akademijo, kakor je prej namerjal, nego si je izvolil duhovniški stan. Ko je končal bogoslovje, služil je od konca nekje za kaplana, potem pa se je napotil z deželno podporo v Prago, da se izuči za gimnazijskega profesorja. Med Čehi mu je jako ugajalo, tako srečnega se ni čutil nikoli ni prej ni pozneje. Seznanil se je z mnogimi znamenitimi Čehi, občeval je tudi ž njihovimi prvaki, kojim je bil jako po volji veseli in rodoljubni hrvatski Ilir. Češki se je naučil v 4 mesecih, govoril in pisal je ta jezik ročno in s pravilnim naglasom, kakor da bi se bil rodil kje ob Veltavi. Dal se je izprašati iz zgodovine, zemljepisa in narodnega jezika. Izpite je prebil brez težave z zaželjenim uspehom. Vlada ga je poslala na Reko jedno leto prej nego mene. Katkić je bil jako društven človek. Na svetu mu ni bila nobena reč tako zoperna kakor samota. V veseli družbi zabaval je poslušalce v brezbrojnimi, na debelo opopranimi in osoljenimi šalami in dovtipi, pa tudi z duhovitimi, izvirnimi dosetkami in burkami. Nekateri so mu očitali gizdavost, da se sili povsod v ospredje, da hoče zmerom sam govoriti. Jaz tega nisem zapazil, dasi sem občil ž njim vsak dan in često po več ur zaporedoma. On se je vladal tako, kakor mu je bilo prirojeno, po svojem mladeniškem temperamentu. Hliniti se ni znal, kar mu je mnogo škodilo. Odkritosrčen je bil do skrajnosti, more se reči z dobrim razlogom, da še preveč. Pripovedoval je na vsa usta svoje slabosti, ali tako očitno izpoved treba sprejeti vselej cum grano salis: Katkić je bil mnogo bolji nego se je sam sodil. Radi svoje odkritosti zabredel je včasi v velike neprilike, ki se niso lahko poravnale. Boriti se mu je bilo n. pr. z reškimi kanoniki in z grofom Hohenvartom, kar razložim pozneje bolj natanko. Jaz sem ga ljubil najbolj baš radi njegove iskrenosti (po hrvatskem in slovenskem pomenu te besede). Srce, katero je nosil na dlani, gorelo je vroče za hrvatski narod, za koji je bil vsak trenutek pripravljen dati svoje življenje, gorelo pa je z jednakim žarom tudi za vse druge Slavjane, na vshodu in zapadu, na jugu in severu. Med Hrvati in Srbi ni delal nikoli razlike. Oboji so mu bili jednako mili in dragi, zato so ga tudi oboji čislali in ljubili. Občeval je rad in mnogo s pravoslavnimi popi, ki so dohajali v našo čitalnico, in blagroval je ob vsaki priliki pravoslavce, da smejo tudi v cerkvi častiti svojega Boga na materinskem jeziku. Verska spravljivost in blagohotnost mu je naklonila tudi preiskavo. Po padu absolutizma je rekel v županijski skupščini, da hrvatski sodnik ne bo grešil, ako živeč v vlaških Moravicah hodi ob nedeljah v tamošnjo pravoslavno cerkev. Radi teh besed tožil ga je reški kanonik Vizner, da širi krivoverske nazore. Ali senjski škof Ožegović je bil dober in pameten mož, da ovadba Katkiću ni škodila, toda mnoge sitnosti mu je le prinesla. Ob stoletnici slavnega pesnika Kačića govoril je naš Vatroslav v njegov spomin v reški cerkvi sv. Vida prekrasno, rodoljubno pridigo. Reškim fanatikom se je ž njo silno zameril. Od takrat so ga jeli napadati na ulicah z divjim krikom, psovkami in zabavljivim petjem, dasi se je z Rečani rad pomenkoval tudi po italijanski. Te vedne demonstracije so mu zagrenile življenje v Primorju. Pustivši šolsko službo prosil je svojega zagrebškega vladiko za župnijo in jo tudi dobil. Župnikoval je na dveh krajih, umrl je, če se ne motim, v Belovaru. Katkić je preložil na hrvatski jezik nemško občo zgodovino, ki se je rabila v gimnaziji. V nemškem izvirniku se čita o boju na Berezini: „Nach dieser letzten glänzenden Waffentat löste sich die französische Armee auf.“ Katkić je jako obžaloval, da v prevodu ni pristavil k besedam: „po ovom poslednjem slavodobitju —“ vsaj tri klicaje in vprašaje (!!!???). To je bogme presneto malo sijajna taka zmaga, po kateri se razkropi vojska ne nasprotnikova, nego zmagalčeva! Ali razun te gluposti nahajalo se je v naši šolski zgodovini vse polno še drugih, jednako bedastih podatkov.

Hrvatov sem imel za tovariše iz drugih krajih malo. Ljubeznjivi, odlični rodoljub Gršković (Bodul z otoka Krka) je ostal pri nas, žal, le malo časa in viteški Jelačić je prišel k nam šele po odhodu Bahove vojske. Največ hrvatskih profesorjev se je rodilo na Reki, ali Hrvatje so bili le po krvi, žive narodne zavesti ni tlela ne iskra v njihovi poitalijančeni duši. Vendar sem našel med njimi znatne razločke. Najbolj se mi je prignjusil Morasi, ki ga je imenoval neki hrvatski list „dobričino“. Ta dobričina bil je tak modrijan, da za Bahove dobe ni izpregovoril z nobenim učencem nijedne hrvatske besede. Ko se je Bahovi sistem po oktoberskem diplomu majal in rušil, glasoval je vselej z ravnateljem Vidicem, da mora ostati nemščina tudi dalje vladajoči jezik v reški gimnaziji. In ko se je Ogrom in Hrvatom povrnila starodavna ustava, je ta „dobričina“ Morasi stopil javno v vrste najhujših italijomanov in kazal o vsaki priliki očitno sovraštvo hrvatskemu narodu in jeziku. Morasi je bil pop, a glavno načelo mu je bilo: Živi dobro, dokler si živ! Velikanski njegov trebuh je dokazoval, da mu je to pravilo tudi teknilo. On je sodil tudi med oduševljene privržence nauka, da so mazila koristna za obe stranki, za prejemnika in tudi za darovalca, ki kupi ž njimi svojemu sinu prvi red v mrtvo ceno, za sodček vina ali par rejenih gosk. Brez preveličavanja se sme trditi, da je spadal Morasi med najslabše učitelje na Hrvatskem in vendar ni imel v službi nikoli nobene neprilike. Došla mu ni od nikoder nobena graja; dobil je naposled lepo pokojnino, kakor da je izvrševal svoje dolžnosti povse redovito, brez zmote, napake in maroge. Sploh sem opazil to še večkrat, da so učitelji, ki niso v šoli nikoli nič razlagali nego velevali učencem le „von da bis da“, živeli mirno, od nobene strani nič nadlegovani, dokler jih je čez 30 let za ta strašni trud doletela mastna pokojnina. Dale bi se pisati ostre zabavljice o tem predmetu, ali čemu? saj pri nas ne bi nič koristile.

Rečan Mihić je učil krščanski nauk najprej v gornji, potem v dolnji gimnaziji, ker je znal bolje italijanski nego nemški. Niti on ni govoril z dijaki nikoli hrvatski do l. 1860., ali narodnega jezika pravzaprav ni sovražil, hotel je izpolnovati le željo svojih predstojnikov. Kaj čudno je sodil o magjarščini. Imel jo je za nekako slavjansko narečje, v koje so zatrosili Turki mnogo svojih besed. Pisatelja Kurelca je smatral za prvega korenjaka med Hrvati. Dejal mi je večkrat, da ne bi bil zavladal nikoli absolutizem in nemški jezik, ako bi se mu bili vsi tako junaško postavili po robu kakor Kurelac. Ko pa sem vprašal Morasija, kakov človek je ta glasoviti Kurelac, odgovoril mi je zaničljivo: Er ist ein Lump, denn er hat nichts! Mihić je učil v višjih razredih tudi italijanščino. Ko so ga prosili dijaki, da bi jim svetoval, katere laške knjige naj čitajo, nasmehljal se jim je skrivnostno in velel: Moj svet je ta, da ne čitajte nobenih knjig razun šolskih. Tudi jaz sem hrepenel po čtivu, pa kaj mi je to hasnilo? Več ko sem bral, huje se je vznemirjala moja duša. Že mi je pretila nevarnost, da izgubim vso vero. Vrgel sem še o pravem času vse knjige od sebe in od takrat se mi je začel zopet vračati dušni mir. Čitajte torej samo šolske knjige, v njih najdete vse, karkoli boste potrebovali v življenju.

Profesor Rubesa ali Rubeša je učil dečake nižje gimnazije. Bil je pohleven, ljubeznjiv možiček, ki je zaslužil bolj nego Morasi pridevek „dobričina“. On ne bi bil mogel razžaliti ni muhe. Rubeša je mnogo molil in delil obilo dobrot revežem. Vsi znanci so ga smatrali za izgled prave pobožnosti. Baš zato je bil prijazen proti vsakomur, tudi proti drugovercem in malopridnežem, ki so se mu rogali. Nekoč smo se pomenkovali vpričo njega o celibatu. Kolega Katkić je bleknil: Da se odpravi ta zapreka, našel bi si jaz v 14. dneh nevesto, kaj pa Vi, gospod Rubeša? Ta se zasmeje in veli: „Bog ve, če ne bi obšla taka skušnjava tudi mene. Duhovnik mora živeti pri tujih ljudeh, ki mu ostanejo vedno tujci, čeprav so mu po krvi sorodniki. Ta družba misli le nase, na svojo korist, na dedino, ki jo čaka, kadar ji gospod umre. Ljubezen in spoštovanje mu le hlini, kajti ljubi in spoštuje samo njegov imetek. Duhovnik le predobro čuti, da pase in redi sebičnjake mrzlega srca in podle duše, ali si ne more pomagati. Ako si prebere, pride lahko še hujim ljudem v kremplje.“ Vsi smo se čudili in ploskali tem besedam, ki so se nam zdele tem važneje, ker jih je izustil duhovnik tako vzorne nravnosti. Rubeša je imel brata, ki je bil zdravnik na Reki. Ko sem zbolel, poslal je tega doktorja ravnatelj k meni, da vidi, kaj mi je. Mene je ta drzka radovednost tembolj ujezila, ker v bolezni ne kličem nikoli zdravnikov na pomoč. Ko pride Rubeša k meni in stopi k postelji, naredil sem to, kakor tisti lev, s katerim se je hotel bojevati preslavni vitez Don Kihote. Vsi zdravniki reški so se krohotali, ko jim je tožil Rubeša „razžaljenje“, s kojim sem ga pozdravil.

Med mojimi tovariši sta se nahajala še dva Rečana, brata Akurtija, starši je bil pop, mlajši posvetnjak. Oba sta predavala prirodne znanosti in računstvo; pop je prebil izpite in so ga potrdili za vso gimnazijo, mlajši je bil brez izpita in skoro brez upanja, da bi ga napravil. Živaril je neizrečeno borno. Iznenada se mu naključi sreča, o kateri se mu ni moglo niti sanjati. Katoliški škof Skaderski je prosil avstrijsko vlado, da bi mu poslala kakega učitelja za šolo, katero misli ustanoviti. Od Klemana pride po dr. Jarcu vprašanje ravnateljstva reške gimnazije, če morda ve za kakega sposobnega učitelja, ki bi hotel iti služit v turško Albanijo. Vidic se domisli precej ubogega Franca Akurtija, ki ni čisto nič okleval nego se je odpeljal menda še isti mesec proti Skadru. Od avstrijske vlade je dobil napotek, da mora poučevati albanske otroke tako, da bodo znali v nekoliko letih dobro govoriti in pisati — po nemški! Bahovo vlado je obsedel res nemški demon. Najrajši bi bila ves svet ponemčila. Hrvatski mornarji in tržaki so hoteli osnovati v Carigradu hrvatsko čitalnico, ali zdajci jim dojde od avstrijskega poslanca strogo poročilo, naj si prepode iz glave take panslavistične nakane. Ako bi se radi kje zbirali in zabavljali, naj si ustanovijo nemško društvo. Nekaj takega sem čital tudi v „Augsburger Allg. Z.“ v nekem dopisu iz južno-ameriške republike Čile. Akurti je povedal precej skaderskemu škofu, kako šolo hoče imeti Avstrija v Albaniji. Škof se je na vse grlo zasmejal in dejal: Kaj še ni dosti teh neumnosti, ki jih dela vaša vlada doma? Misli jih zanesti tudi k nam, ali se strašno moti, če nas ima za tako prismojene, da jo bomo poslušali in posnemali. Jaz snujem šolo za albanske otroke, da se nauče v njih svoj materinski jezik čitati in pisati, objednem pa tudi krščanskega nauka in nekoliko računstva. Za nas bi tu bilo pametneje, da se učimo laški ali turški jezik nego vašo nemščino, katere čisto nič ne potrebujemo. Akurti je živel že več let v Skadru. Albanske mladine ni mogel dosti prehvaliti, kako da je nadarjena in pridna. Dečaki so se naučili vseh črk latinske abecede precej prvi dan! Udobnosti pa je našel v Albaniji tako malo, da si je moral sam postiljati, prati in kuhati. Plačilo mu je teklo dobro, posebno od takrat, ko ga je začel jemati s sabo francoski konzul za tolmača, kadar je popotoval v Črno goro ali v staro Srbijo. Čuvši, da se je Bahova vladavina sramotno zrušila in se Hrvatom ustava povrnila, ni maral več ostati v divji Albaniji, prišel je zopet na Reko. Ko je županijska skupščina volila uradnike, izbrala si je Franca Akurtija menda za sodnika. Od konca so ga imeli vsi rodoljubi za silnega narodnjaka, pozneje pa je izstopil iz neodvisne narodne stranke in se pridružil z dušo in telesom vladinovcem. Jeli še živi, ne vem, ker se nisem brigal za njegovo usodo kakor ne on za mojo. Dunajska vlada je hotela Zagreb in Reko najprej ponemčiti. Zato ni čudo, da se je nabralo toliko slovenskih učiteljev v reških šolah. To že vemo, da si je izvolil Bah baš Slovence za glavno orodje germanizacije in slovenske učitelje za glavne zasadnike nemške „kulture“. Vpraša se, ali so bili pa za tak posel tudi sposobni? Z opravičenim ponosom lahko odgovorim, da ne. Na gimnaziji nas je bilo v Bahovi dobi 7 rojakov. Ravnatelj Vidic je bil res ponemčen birokrat, ali simpatij za nemško narodnost in propagando bi bil človek zaman iskal v njegovem srcu, ki je gorelo za Francoze in prvega Napoleona. Izmed profesorjev smo trije: Božič, Mahnič in jaz odločno črtili in preklinjali Bahove namere, po nemški smo poučevali mladež, kolikor smo morali, nemštvu nismo dobili in nismo hoteli dobiti nobenega prijatelja. Ostali trije niso bili ravno prisilni narodnjaki, izdajalci pa tudi ne, nobeden njih ni delal propagande za nemški občevalni jezik in sploh za nemško hegemonijo. Hrvatski se niso učili, ker ni bilo treba. Precej po oktoberskem diplomu pa so se lotili hrvaščine tako čvrsto in uspešno, da so jo ob letu že povse dobro govorili. Samo jednega iz te trojice smo imeli za pravega nemškutarja, ker si je naročil zlobno dunajsko „Presse“ in še s svojim bratom ni govoril slovenski nego vedno le po nemški. Ali to in druge take neumnosti je počinjal samo iz strahu, da se ne zameri dunajski vladi. Ko se je po oktoberskem diplomu nehal bati, učil se je tudi on prav rad hrvatski in je pristopil očitno k narodni stranki. Glasoval je večkrat z drugimi rodoljubi, da treba reško gimnazijo pohrvatiti, čeravno se je ravnatelj po vsej svoji moči upiral tej preosnovi. Lahko bi se priseglo, da niti on ni pridobil nemštvu nijednega dijaka. Naj povem katero še o kolegah Božiču in Mahniču. Z Božičem sva si bila součenca v ljubljanski gimnaziji. Znal je izvrstno vse predmete, posebno pa se je odlikoval v latinščini. Latinski jezik ga je tako veselil, da je prečital vse njegove klasike, nekatere že v gimnaziji. Prisvojil si je Ciceronov slog in jezik tako korenito, da v tem znanju najbrž ni bilo nikogar v vsej monarhiji, ki bi se bil mogel ž njim kosati. Ali Božič ni bil le odličen Latinec, ampak tudi vzoren človek, vzoren rodoljub in vzoren duhovnik. O njem se je moglo trditi po vsej pravici: Non est macula in corde ejus. On je bil tip poštenega, tankovestnega, odkritosrčnega Gorenjca. Ponižen kakor le malokdo je znal združiti s pohlevnostjo možatost in ponos. Nikdar v svojem življenju se ni hlinil, dobrikal ali prilizoval. Vse je hotel doseči le z zaslugami, brez njih mislim, da ne bi bil sprejel niti nebeškega kraljestva. Na Reki je služil samojedno leto, potem se je odvezel na Dunaj, da dovrši svoje študije in se da izpitati. Z Vidicem sta si dopisovala ali, kar je značilno za oba, ne po nemški nego po latinski. Pred prihodom na Reko je Božič kaplanaril. Kakor mnogi duhovniki je imel tudi on vlažno stanovanje, ki je silno škodilo njegovemu zdravju, da je skoro popolnoma oglušil. Na Reki se mu je od konca sluh zboljšal, čez nekoliko mesecev pa je bil zopet gluh in ta gluhost je zakrivila, da je moral odreči se učiteljstvu, za katero je bil kakor ustvarjen. Urejal je pozneje glasilo slovenske stranke v Celovcu, v kojem je bičal nemško samosilje. Kmali se je zameril vsej nemški gospodi, ki ga je izročila tudi sodišču. Božič je trpel vse preganjanje, udan v voljo božjo, z mirnim srcem in veselo zavestjo, da ni deloval zaman za svoj neskončno ljubljeni slovenski narod. Umrl je kakor resničen pravičnik smehljaje se in proseč Boga milosti za uboge Slovence. Počivaj v miru, draga krščanska duša! Bodi ti lahka slovenska zemlja, presrčna tvoja ljubljenka!

Lovre Mahnič je veliko bolj znan Hrvatom nego svojim slovenskim rojakom. Slavni hrvatski romanopisec Šenoa je priobčil njegov vekopis z naslovom: „Prijatelj Lovro“. Od prirode je prejel Mahnič presijajne darove, moglo bi se skoro reči ženijalnost. Mladi duh mu je letal predrzno nebu pod oblake, dokler mu perotij niso obtežili prozajični dolgovi. Rodil se je v bedni kmečki koči in revščina ga je spremljevala do groba. Večkrat bi jo bil lahko premagal in prepodil za vselej, ali držalo se ga je kakor senca nesrečno svojstvo, da mu noben denar ni nič zalegel. Danes je dobil 50 gld., čez 10 dni ni imel ne krajcarja. Cesto smo ugibali, na kaj da troši svoje prihodke, ali nismo mogli pogoditi uganke. Morda so ga skubla dekleta, dasi nismo nikoli zapazili, da bi bil posebno navezan k ženskemu spolu. Učil se je v ljubljanski gimnaziji tako marljivo ne le šolskih predmetov nego tudi tujih jezikov in višje znanosti, da so trdili vsi vrstniki njegovi: Dijak Mahnič zna in ve več nego njegovi profesorji. Pohajal je več let vseučilišče dunajsko in praško, potem pa še paduansko, v kojem je poslušal znamenitega jezikoslovca Askolija. Povsod so ga nadlegovale iste skrbi, kje bi ujel kaj novcev. Dobil je lepo državno ustanovo, ali zadoščala mu je komaj za nekoliko tednov. Da se izkoplje iz dolgov, hotel se je naposled bogato oženiti. Dvakrat je bilo kazno, da se mu posreči, ali obakrat mu je zaprl pot kak nasprotnik, ki ga je pahnil nazaj v obupno uboštvo. Imel je sploh mnogo sovražnikov radi svoje nebrzdane prepirljivosti in zadirčnosti. Prepiral se je rad z vsakim človekom in za vsako malenkost po cele ure, če mu ni pobegnil. Znal je spretno z vsakovrstnimi sofizmi loviti in uganjati sobesednika. Mahniču se ni prišlo nikoli do konca. To je izkusil tudi naš ravnatelj. Ta mož je postopal včasi s suplenti tako zaničljivo in napuhnjeno kakor da so njegovi sužnji. Če jih je prišel v šolo poslušat, kako razlagajo in izprašujejo, našel je brzo kako napako v njih metodi in jih potem grajal in ošteval često brez pametnega razloga. Tako je žalil po krivem tudi Mahniča, ali ta pot je zadela kosa ob kamen. Mahnič je sestavil doma 12 točk, katere je prinesel Vidicu v pisarnico, da jih ondi razpravljata. Prva točka se je glasila: Kake pravice imajo ravnatelji do suplentov? Druga: Ali sme ravnatelj krasti učitelju ugled vpričo učencev ali drugih ljudi? Tretja: Koja metoda je najbolja za mrtve, koja za žive jezike? i. t. d. Že prve tri točke sta obravnavala in rešetarila celo dopoludne in še nista končala tretje, ko je prinesel šolski služabnik luč. To je bilo konec maja, Vidic v taki dobi navadno ni rabil sveče. Tudi zdaj je ni maral, nego je vzel klobuk in jezen pobegnil. Drugi dan se prikaže Mahnič zopet v pisarnici, da bi razpravljala z ravnateljem konec tretje točke in se lotila potem četrte. Vidic ves divji plane kvišku in zakriči: Gehen Sie zum Teufel mit Ihren Punkten! Ker so prišli takrat v pisarnico nekoji drugi učitelji, se je Mahnič umaknil, ali je potem še večkrat dražil in kačil ravnatelja s svojimi točkami: Proti meni je dejal Vidic, da z Mahničem ne bi hotel služiti in če bi mu vlada tudi nobene pokojnine ne dala. Mahniču pa se je kar obraz svetil od zadovoljnosti, da je ukrotil starega sitneža. Res si je priboril mir s svojo nadležno sofistiko. Od takrat ga ni šel Vidic nikoli več poslušat, nikari da bi ga bil nadlegoval radi metode. Z Reke se je preselil „prijatelj Lovro“ v Osek, dokler ga je potrdil minister za pravega profesorja spletske gimnazije. V Oseku si je nakopal ameriški dvoboj in hude pravde, vse radi ljubezni in ženitve. V Spletu pa ga je treščila ljubezen v obup in ugonobila. Prerezal si je na roki žile, da mu je odtekla kri. Sama sta se umorila nekoliko pozneje še dva druga moja tovariša: jeden — B. se je obesil, drugi — P. se ostrupil. Vsakdo vidi, da so društvene razmere morale biti skrajno žalostne in okužene, da so se mogla dogajati taka grozodejstva...

V italijanski realki se je učil tudi že nemški jezik. Tudi na tem zavodu so služili Slovenci: ravnatelj Markovič, učitelj Fatur in morda še kateri, ki se ga več ne spominjam. Markovič je bil nadzornikov součenec in prijatelj. Tudi on je strogo obsojal ves Bahov sistem, smatral ga je za največjo nesrečo, ki se je mogla navaliti na Avstrijo in njene narode. Srce mu je gorelo za pravico in torej tudi za slovenstvo in hrvatstvo. Gospod H. Dolenec je pisal v nekem slovenskem listu, da sodi Markovič med najplemenitejše ljudi, koje je spoznal v svojem življenju. Tako trdim tudi jaz in vsakdo, ki je občeval ž njim in spoznal bolj natanko njegovo blago dušo. V šolah so nas učili, da se nagiblje človek bolj k slabemu, nego k dobremu. Ali to pravilo ima izjeme. Ravnatelj Ivan Markovič, duhovnik Božič, profesor Žepič i. dr. so se nagibali vsigdar samo k dobremu. Ni z besedo, ni z dejanjem niso mogli nikomur škoditi, nikogar razžaliti, nego so hoteli vedno le koristiti svojemu bližnjiku. Po vsem tem se lahko povzame, da je bil tudi ravnatelj Markovič popolnoma nepripraven in nesposoben, da bi pospeševal grde namene Bahove. Isto velja tudi za učitelja Faturja, ki je bil čudna, zelo tuja prikazen v slovenski naselbini na Reki. Rodil se je nekje na južnem Kranjskem. Ko je zdelal gimnazijo, je zapazil, da se ni naučil ničesar, kar bi mu moglo koristiti. Živel je potem v Trstu in na Reki ter se izuril tako korenito v laškem in francoskem jeziku, da so ga smatrali često za rojenega Laha in Francoza in menda se je včasi tudi sam delal Laha ali Francoza. Čitajoč pridno nemške knjige in časnike osvojil si je tudi ta jezik. V obeh mestih je poučeval v privatnih zavodih, dokler je dobil stalno službo v mestni realki na Reki. O teh študijah in trudih pa je slovenski svoj jezik ne le povse zanemarjal, ampak ga sčasoma malo ne pozabil. Saj jaz ga nisem mogel nikdar napotiti, da bi govoril z mano po domače. Dejal je, da spoštuje slovenski narod in jezik, ali govorice naše da se je odvadil. Delal bi v njej toliko napak, da bi ga moralo sram biti, zato občuje z ljudmi rajši tako, kakor mu je laglje: po laški, francoski ali nemški. Najbolj je ljubil francoščino in se navzel tudi vseh političnih nazorov, koje je našel v francoskih novinah in knjigah. Po Francoskem je tudi popotoval in se mudil dalje časa v Parizu. Nemcev Fatur ni ljubil, velikonemške težnje so se mu zdele smešne in glupe, po njegovi misli so Nemci svojo svetovno vlogo doigrali z vestfalskim mirom. Iz globočine svojega francoskega srca je črtil Baha in ves njegov sistem pa tudi vojaščino, tajno policijo, žandarmerijo. Isto tako je zaničeval cerkev in duhovščino, bil je, da povem ob kratkem, z dušo in telesom francoski liberalec. Plačo za svojo službo je dobival od mestne občine. Bila je tako borna kakor naša, ki smo bili državni uradniki. Kolera mu je pomogla, da si je zboljšal svoje financije. Glavni predmet, ki ga je razlagal v šoli, je bila kemija, ta znanost ga je tudi najbolj veselila. Ko je začela 1855. l. razsajati po mestu kolera, se je domislil in zvaril iz raznih kemikalij nekako zdravilo, ne vem ali mažo ali tinkturo ter jo začel ponujati bolnikom. Brzo se je razširil glas, da Fatur ozdravlja kolero. Mnogi bivši bolniki so to potrdili. Z bližnjih in dalnjih krajev so vreli ljudje k njemu, da bi jim pomogel. V nekoliko mesecih si je zaslužil več tisočakov. Pravi zdravniki so ga tožili, očitaje mu sleparstvo in šušmarstvo, ali mu niso mogli priti do živega. Bilo je preveč znatnih prič, ki so ga zagovarjale, med njimi tudi višji duhovniki, katere je bojda izlečila njegova maža ali plaža. Čedalje hujši napadi so ga naposled prestrašili, da je zaprl svojo lekarno, ali tisočaki so mu le ostali in mnogo hvaležnih meščanov ga je častilo in poveličevalo za svojega rešitelja. Jaz sem občeval s Faturjem do 1862. l. Počil je glas, da se pohrvati razun gimnazije tudi realka in glavna šola. Fatur me neki večer sreča in veli zaničljivo: Also von nun an werden wir ca ca (po reški čakavski = što) vortragen müssen. Jaz se zaderem srdito: Tudi ca ca ima na Reki več pravice, nego vaš prokleti koša koša (= cosa?). Njegovo zlobno roganje me je tako ujezilo, da ga od takrat nisem nikoli več pozdravil, nikari nagovoril. Zdelo se mi je, da je pokazal šele zdaj svojo pravo nenarodno lice in da je prej samo hlinil spoštovanje do našega jezika in naroda.

Dunajska vlada je bila nakanila na Hrvatskem vse šole ponemčiti. Ali začetnih se ni mogla precej lotiti že zato, ker ni imela dovolj učiteljev. Na Reki je bila glavna šola italijanska, ker jo je osnoval in vzdržaval laškutarski magistrat. Ali učitelje je moralo sprejeti mesto samo take, ki so bili po volji vladi, ki so znali tudi nemški in ne le italijanski. Trebalo je seči zopet po Slovencih. Skoro vsi učitelji glavne šole so bili našega rodu. Ravnatelj Škrjanec ni baš slovel po svoji učenosti, hodil je menda samo v nižje latinske šole. Služil je prej v vojakih, ravnateljstvo je zasačil s protekcijo. Drugače ni bil napačen človek. Svojo službo je opravljal vestno in natančno, meščani so ga od konca pisano gledali, ali so se sčasoma pomirili in ga celo hvalili. Prvo leto sem menil, da je Škrjanec hud nemškutar, ker mu ni prišla iz ust nikoli nobena narodna. Drugo leto sva se sošla sama v neki krčmi na kmetih. Pogovarjala sva se gotovo dve uri in ves ta čas ni zinil nobene nemške. Tožil mi je po slovenski, kolike skrbi ga tarejo radi velike rodbine in beraške plače. Mesto je bilo ravno tako skopo in umazano kakor država, kojo je posnemalo. Tudi ta mož je obsojal Bahov ponemčevalni sistem in dejal: Živel sem dolgo na Laškem, pa sem se uveril, da se na svetu prav lahko prebó brez nemškega jezika. Celo oficirji nemškega rodu so se pomenkovali tudi med sabo često po italijanski. Zakaj ne bi veljal in vladal tudi v slavjanskih deželah narodni jezik?! Torej tudi ravnatelj Škrjanec ni bil pripraven za Bahove namene! Morebiti je govoril tako iz društvene ugodljivosti, vedoč, da sem rodoljub. Ali pravi nemškutar ne izusti nikoli teh besed, razun če je objednem ud tajne policije, ki hoče zvabiti človeka v zabavljanje zoper vlado in naredbe njene. Še manje nego Škerjanec pa so se vnemali za Bahove bedastoče drugi učitelji glavne šole, sami mladi, pametni in nadarjeni možje, ki so se začeli učiti hrvatskega jezika precej po oktoberskem diplomu, ko jih ni priganjala na to še nobena sila in se niso nehali učiti niti potem, ko so vedeli, da tudi pod hrvatsko vlado ostane mestna glavna šola italijanska. Kleman se je torej prav korenito osramotil in prevaril, poslavši na Reko slovenske učitelje, da bi tlačanili nemški propagandi. In kar velja za te, velja sploh za vse slovenske učitelje, ki so služili ob času absolutizma na Hrvatskem. Nobenemu se ni moglo po pravici očitati, da sovraži in preganja hrvatski jezik in razširja v mladini simpatije za Nemce in njihovo govorico. Brez razloga je letel sum na Vurnerja, Turina in Tušarja, da so Bahovi podrepniki. Njih jedina napaka je bila ta, da niso znali hrvatski. Jezika bratskega naroda pa se niso učili zato, ker ni bilo treba. Zadržavala jih je glasovita vis inertiae in za silo se zdeluje na Hrvatskem tudi s slovenščino, v koji so bili vsi trije dobro izurjeni. Ravnateljev Vidica in zagrebškega Premrua ne bom branil. Oba sta bila zakrknjena nemška birokrata, vajena nemškemu uradovanju in pogovoru. Ali nemškutarski fanatizem se niti njima ne more očitati, saj Vidicu nikakor ne. Dejal je večkrat: Hrvatje imajo sto pravic, da zahtevajo za vse svoje urade in šole narodni jezik. Ali jaz pa vendarle ne morem glasovati, da bi se pohrvatila reška gimnazija, ker izgubim potem službo in kruh. Premru je bil hrvaščini bolj sovražen. Bledlo se mu je, da še ni dovolj razvita, da bi se mogla rabiti s pridom v gimnaziji in kvasil je o vsaki priliki, kako silno so se povzdignile na Hrvatskem srednje šole, odkar je zavladal v njih nemški jezik. Da je poznal mogočni paša Švab reške učitelje, razsodil bi bil o njih takole. Ravnatelja Markoviča, Božiča, Mahniča in mene bi bil uvrstil brez dvojbe med kozake, Faturja razglasil za puntarja zoper vlado in cerkev, vse druge pa postavil med maroderje. In tako bi bil moral po svojem načelu postopati tudi v drugih krajih. Povsod se je nahajalo med Bahovimi huzarji največ maroderjev, povsod pa tudi nekoliko kozakov, ki so vladna kola zavirali. Le Fatur je bil samo jeden, drug se nihče ni predrznil zaničljivo gledati našo soldatesko in celo našo duhovščino.

Zdaj pridejo na vrsto moji nemški tovariši. Nemški profesorji in uradniki sostavljali so elito Bahove huzarske vojske. Jedro so ji bili vsekako Slovenci, ali srce in duša tega jedra so bili rojeni Nemci, jedini pravi zastopniki Bahovega absolutizma in Bahove germanizacije. Videli bomo, da v njihovem taboru ni vladala sloga. Nahajali so se v njem učitelji, ki so priznavali jednakopravnost vseh narodov in so glasovali s slavjanskimi rodoljubi vred, da treba reško gimnazijo pohrvatiti. Bilo je poleg njih tudi fanatičnih nemških agitatorjev, ali vsi so bili udarjeni s takimi napakami, da je moral ostati ves njihov trud brezuspešen. Starosta vseh profesorjev naše gimnazije, izprašanih po novem zakonu, je bil znameniti učenjak doktor Lorenc. Rodil se je v Lincu, uk svoj je dovršil na Dunaju in je bil v tem mestu vsaj jedno leto tudi gimnazijski učitelj. Prišedši v hrvatsko Primorje, je bil jako zadovoljen s prilikami, koje je našel tu za svoje študije. Lorenca štejejo strokovnjaki zdaj med prve naravoslovce avstrijske monarhije. Priobčil je ogromno število spisov, manjših, večjih in tudi prav velikih. Vseh je preko sedemdeset. On je prvi znanstveno proučeval hrvatsko Primorje. Preiskal je korenito ves kvarnerski zaliv, njegove bregove, vse bližnje otoke in tudi morsko dno. To delo ostane za vse veke važno za natančno poznavanje hrvatske zemlje. Tod se je širila stara Liburnija. Evo, zakaj si je Lorenc, ko ga je povzdignila vlada v plemenitaški stan, izvolil pridevek: Ritter von Liburnau. V gimnaziji je predaval naravoslovje in modroslovno propedevtiko, iz kojih dveh predmetov je prebil tudi izpit. Vprašal sem ga nekoč, kako sodi o naših dijakih, če mu se ne zde mnogo slabši od nemških, koje je poučeval v Dolenji Avstriji. Odgovoril mi je: V psihologiji in logiki reški dijaki niso kos nemškim, v naravoslovju pa jih pretekajo jako na daleč. Nemške dečake je po večini priroda kaj malo zanimala, dočim Primorce ta predmet najbolj veseli izmed vseh, razun narodnega jezika. Od konca je obavljal Lorenc ves goreč svojo službo, delal je več, nego mu je nalagala dolžnost. Ali razne bridke izkušnje so mu ohladile ta službeni žar. Na Dunaju je šel k Klemanu in ga vprašal skromno, če bi bilo zanj kako upanje, da bi postal na kaki gimnaziji ravnateljem. Vsi drugi vrstniki njegovi so že dosegli to povišanje, on je pa še vedno le boren učitelj v tuji deželi. Kleman se namrdne in mu veli z mrzlim, trdim glasom: Naredite izpit iz filologije, pa bodete potem kmali ravnatelj! Ta odgovor je veleznačilen za tega brezsrčnega renegata. Lorenc je takrat že častno slovel v učenem svetu za imenitnega prirodoslovca, ki je z izvirnimi in zanimivimi spisi obogatil znanstveno literaturo, in zdaj pa se zahteva, naj se nauči še grški in latinski, drugače mu ostane službena pot zaprta!! Po vsem ostalem svetu so se takrat naravoslovne vede že priznale za jedro in cvet novodobne prosvete, samo v Bahovi Avstriji se jim je odrekla vrednost in jednakopravnost z drugimi znanostmi. Odslej je Lorenc še dalje izpolnjeval dolžnosti svojega stanu ali brez usrdnosti in oduševljenja, trudil se je samo toliko, da ga niso mogli grajati ali zapoditi. Že precej od konca svoje službe je spoznal, da mu ostane nemško predavanje brezuspešno, ako se ne bo prelagalo na tisti jezik, ki ga dijaki najbolje razumejo, na hrvatski. Izbral si je torej za prevodnika učenca, ki je razumel dobro nemški, objednem pa znal korenito svoj materinski jezik. In tako je Lorenc razlagal kak oddelek iz naravoslovja in potem ga je preložil součencem precej njegov tolmač na hrvaščino. Žal, da drugi nemški profesorji niso posnemali izgleda Lorenčevega, zato so se pa dijaki pri njih tudi kaj malo naučili, dočim so pri Lorencu ne le povoljno nego uprav sijajno napredovali. Ali doktor Lorenc se je tudi sam učil hrvatskega jezika, kajti ga je nujno potreboval za svoje znanstvene študije. Preiskajoč kvarnerski zaliv in njega bregove moral je imeti često pomočnike. Jemal jih je izmed primorskih kmetov, ribičev in mornarjev, ki so znali le slabo ali pa tudi nič italijanski. Ker je bil bistrega spomina in sploh odlično nadarjen, prisvojil si je brzo glavna pravila hrvatske slovnice in občeč z narodom si zapomnil toliko besed, da je mogel brez težave zdelovati po hrvatskem Primorju. S politiko se je Lorenc malo bavil, samo to vem, da ni odobraval Bahovega sistema. Po oktoberskem diplomu se dolgo ni vedelo, kako se izpremeni reška gimnazija. Gotovo je bilo samo to, da nemščina vsekako izgubi v njej svojo vlado. Hrvatska narodna stranka je soglasno zahtevala, da jo treba brez odlaganja pohrvatiti. Reška gospoda pa je želela, da bi zavladala v njej italijanščina, ki je životarila dozdaj dosti borno skoraj le v prvih dveh razredih. Imeli smo več sej, v kojih se je presojalo in pretresalo to jezikovno vprašanje. Velika večina učiteljskega zbora je bila narodna. Sostavljali so jo vsi slovenski in hrvatski profesorji razun dveh Rečanov: „dobričine“ Morasija in kateheta Mihića. Nam so se pridružili tudi Nemci Lorenc, Pene in Mezmer. Italijanščina ni dobila v zboru nobenega privrženca. Vidic in oba Rečana so glasovali, da ostani gimnazija nemška, kakoršna je bila dozdaj. Vsi drugi pa smo zahtevali v njej vlado hrvatskega jezika. Ravnatelj se ni mogel prečuditi, kako moreta glasovati za hrvaščino Lorenc in Penc (Mezmer je dobil takrat službo na nekem nemškem zavodu), ki izgubita po taki izpremeni svoj kruh. Ali ta dva nemška poštenjaka se nista brigala za svojo korist ali škodo, dala sta se voditi le čutu pravičnosti. Zaslužila sta si časten spomin z zgodovini hrvatske šole. S svojim viteškim vedenjem sta Bahov nesramni atentat na hrvatsko narodnost huje osramotila in obsodila nego vsi hrvatski govorniki, ki so ga preklinjali v zagrebškem saboru. Bistroumni Vidic je čutil bližnji konec ponemčevalne dobe, pa je prosil za pokojnino in jo dobil. Začasnim namestnikom mu je postavila vlada doktorja Lorenca, ali tudi on se je začel kmali pripravljati na odhod. Pozvali so ga na Dunaj in mu dali precej dobro mesto v ministerstvu. Sodil je vsekako med najbolje njegove uradnike. V naravoslovju ima v Avstriji zdaj odločujočo besedo, z znanstvenimi spisi svojimi pa si je pošteno pritrudil brezsmrtnost svojemu imenu in svoji slavi.

Penc se je rodil na Tirolskem v nekdanji slovenski naselbini Windisch-Matrei. V Insbruku so mu součenci dostikrat nagajali, da ni Nemec nego Sloven — Windischer. Zatrdil mu je tudi neki jezikoslovec, da njegovo ime ni nemško nego bo najbrž slavjansko, kajti so v sedanjem trgu Wind.-Matreiu brez dvojbe stanovali nekoč Slovenci. Pene se je zavedal vedno za naslednika slovenskih pradedov. Če ga je kdo vprašal za narodnost, odgovoril je vselej: Po jeziku sem Nemec, po krvi in izviru najbrž Slovenec. Njegovo sočutje za Slavjane in slavjanske jezike je po takem povse naravno. Na Reki je občeval največ z mano. Kadar je šel iskat cvetlic in zeli za šolo — bil je tudi on naravoslovec — spremljal sem ga vselej jaz in sem si pridobil na teh izprehodih vsaj nekoliko pametnih pojmov o botaniki. Često sva šla zajedno v kako kmečko krčmo južinat in pretresat politična vprašanja. Penc je zametal in črtal Bahov absolutizem pravzaprav despotizem ravno tako odločno kakor jaz in vsi slavjanski rodoljubi. O verskih rečeh pa ni govoril rad, zdele so se mu prazne. V tem se je jednačil malo ne z vso nemško inteligenco. Nemci se bahajo, da se nahaja prava notranja pobožnost samo v njihovem narodu. Jaz sem poznal mnogo omikanih Nemcev, ali nisem zasledil v nijednem te pobožnosti. Pene si je zapomnil mnogo hrvatskih besed že v Bahovi dobi. Po oktoberskem diplomu se je začel učiti tudi slovnice. Ali na Reki še ni mogel govoriti po hrvatski. Midva sva se pomenkovala vedno po nemški, znal je precej dobro tudi italijanščino. Prebivanje med Hrvati mu je tako ugajalo, da je ostal med njimi tudi potem, ko se jim je vrnila ustava in samouprava in se je reška gimnazija popolnoma pohrvatila. Narodni jezik mu zdaj ni delal prehudih težav. Še bolj mu je deželna vlada službo olajšala, ko ga je poslala za učitelja v ponemčeni Osek. Tam se je tudi oženil. Radi rodbinskih sitnostij se mu je Slavonija pristudila. Moledoval je za premeščenje i zagrebško i dunajsko vlado. Prošnje so mu ostale dolgo, dolgo neuslišane. Naposled ga je poslal ban nazaj na Reko, ali se ni čutil v njej več tako srečnega kakor nekdaj. Slabo voljo si je preganjal s pijačo, pri koji je prepeval rad: Trema Bisancio itd. Čez nekoliko let je umrl. Jaz sem uverjen, da med Hrvati ni ostavil nobenega sovražnika.

Mezmer. Tudi Mezmer se je porodil nekje na Tirolskem. Da je bil plemenita duša, dokazuje dejstvo, da so se mu prav v srce smilili vsi zatirani narodi. Po dovršenih študijah je sedel nekoč v Insbruku v veseli družbi, ki se je pogovarjala o značaju raznih narodov in tudi o Magjarih. Udrihala je strašno po njihovem dijaštvu in jim želela vsako nezgodo in celo pogubo, da bi zasedli potem plodno njihovo zemljišče — Nemci! Mezmer je nekaj časa molče poslušal ta grdi pomenek, ko se mu je dosti zdelo, pa je vstal in začel s krepko besedo in neovrženimi dokazi braniti uboge Magjare, ki so ječali takrat pod nemilim bičem groznega Hajnava. Mezmer je dejal, da ne odobrava ni on magjarskega punta, katerega pa ni zakrivil magjarski narod nego neka malobrojna svojat, ki je strahovala vso zemljo s tem, da je imela silne govornike in velike talente. Magjarji niso zdaj več taki divjaki, kakor so bili pred 800 leti. Krasno napredujejo v literaturi, osnovali so si akademijo znanosti in narodno gledališče in vse polno začetnih in srednjih šol. Lotili so se uspešno tudi racijonalnega poljedelstva, živinstva in vinogradništva. Ravno zdaj so se jeli truditi, da si ustvarijo tudi svojo narodno obrtnost in trgovino. O teh napredkih magjarskih sem mnogo čital v nemških knjigah in časopisih. Popotniki, ki so prešli vso Ogersko, pa poročajo soglasno, da so našli tamo mnoga mesta in sela tako lepa in dobro urejena, da se kosajo lahko z nemškimi ali francoskimi. Magjari so res zdaj strašno nesrečni, izgubili so svobodo in vse svoje pravice, ali tako se jim je godilo že večkrat in vendar so se vselej srečno izkopali iz bede, koja jih je pritiskala. Tudi sedanje gorje utegne izginiti prej nego mislimo. Vsekako pa je grozno grdo in grešno, ako se meče blato na nesrečne ljudi in narode. Treba imeti ž njimi vsaj nekoliko človeškega sočutja in usmiljenja. Posebno pa moramo uvaževati zgodovinsko dejstvo, da so si ogerski narodi pridobili velikanske zasluge za krščansko vero in vse človeštvo, prelivaje svojo srčno kri v večstoletni borbi s turškimi mohamedovci. Društvo je molče poslušalo Mezmerja, čigar besede so vsaj toliko zalegle, da so veseljaki nehali zabavljati Magjarjem in se zadovoljili s tem, da so si pripovedovali o njih vsakovrstne smešnice, katere so pobrali v „Letečih listih“ in v drugih šaljivih časopisih. Ko so se naveličali čvekati, poklicali so služkinjo, plačali svoje račune in se razšli. Mezmer je ostal sam in zdajci se mu približa lep mož srednjih let, ki ga začne kar obsipati z zahvalo, da je branil tako iskreno in uverljivo njegove rojake Magjare. Priznal mu je, da je tudi on Oger, ki je radi nesreče svoje domovine iz nje pobegnil in blodi po svetu, ne bi li našel kje kako tolažbo za njo. In takega plemenitega tolažnika se mu je izkazal ravno on, spominjal se ga bo z najiskrenejšo hvaležnostjo do svoje smrti. Ta Magjar je ljubil svoj jezik bolj nego vse dobrote tega sveta, nemščino pa sovražil huje nego peklenskega rogatca radi tega, ker so govorili zatiralci njegovega naroda nemški jezik. Na svojem popotovanju je govoril z vsakim človekom samo po magjarski, brez brige, ali kdo razume ali ne. Mezmer je bil jedini Nemec, s kojim se je pomenkoval prav rad po nemški, ker ga je spoznal za pravičnega moža in prijatelja Ogrom. Isto tako kakor Magjare zagovarjal je Mezmer o drugih prilikah Čehe, Poljake, Ruse in Hrvate. Samo Slovencev ni branil nikoli, ker ni vedel, da smo na svetu. Zemljepisec, katerega je poslušal na vseučilišču v Insbruku, mu je premolčal naše pravo ime, naselil pa nam je domovino z Vindi, Kranjci, Čiči in Ilirci. Prišedši na Reko se je blagi Mezmer že prvi mesec sprijaznil in pobratil z vsemi rodoljubnimi učitelji. Kmali po oktoberskem diplomu je začel učiteljski zbor razpravljati na svojih zasedanjih, kako bi se dala hrvaščini večja veljava v naši gimnaziji, katere predmete treba začeti predavati na narodnem jeziku. Mezmer je glasoval vedno z narodno večino, kateri so nasprotovali samo Vidic, Morasi in Mihić. Predno pa je prišlo na vrsto naše zahtevanje, da se mora pohrvatiti vsa gimnazija in ne le nekateri predmeti, dobil je Mezmer zaželjeno stalno službo menda v svoji tirolski domovini. Kmali potem smo zvedeli, da hira za neko čudno neznano boleznijo, ki ga je spravila tudi pod zemljo. Mezmer je bil tudi oženjen in je živel s svojo gospo v najlepši, sveti slogi in prijaznosti. Dolgojezični njegovi znanci so trdili, da jo je ljubil morda še preveč in da je umrl tako mlad in cvetoč za — romantiko!

Huber. Tudi on se je rodil na Tirolskem, odkoder je sploh vlada najrajši jemala svoje agente za nravnost in germanizacijo. Razun nemščine govoril je precej gladko tudi laški jezik, kar ga je za Reko posebno priporočilo. Huber je imel jako miren, srečen temperament. Prilagodil se je zlahkoma vsem prilikam in razmeram. Na Reki se je brzo udomačil. Najbolj ga je mikalo in veselilo morje. Po leti se je hodil pridno kopat; včasi sva si zajedno najela čoln, ki naju je odpeljal celo uro od brega. Ugajale pa so Hubru še mnoge druge reči: živahne ulice, morske ribe, smokve, oljke in oljkove jagode, primorski kostanj, primorsko vino, lepe gladke ceste, krasni izprehodi z dražestnimi pogledi, posebno pa tudi primorske deklice. Huber se ni ogibal ženske družbe, dasi je bil duhovnik, ali vladal se je v njej tako modro, zastavno in pošteno, da ni mogla priti nanj niti senca kakega suma. Midva sva se brzo sprijateljila in pobratila. Ker je bil jako odkritosrčen, mu je opazovalec kmali spoznal ves značaj, vse slabosti in kreposti. Slabosti ni imel mnogo in nobene take, koja bi človeka razžalila. V verskih rečeh je kazal prelepo strpljivost in blagodušnost, občeval je rad tudi z drugoverci. Često sva razglabala in mozgala politična pitanja. Bahov sistem je strogo obsojal in mu prerokoval kratko življenje. Gnjusilo se mu je vsako zatiranje, najbolj pa zatiranje drugih narodov. Zagovarjal je o vsaki priliki jednakopravnost. Slavjani so se mu smilili; on ni mogel pojmiti, da se postopa z zvestim narodom tako kruto in brezdušno, še mnogo huje nego s puntarskimi Lahi in Magjari. Izrekel je večkrat svoje trdno uverjenje, da se bo ta politična glupost še bridko maščevala. Gospodje se bodo kesali, ali bo najbrž prepozno. Kakor Lorenc in Penc razlagal je tudi Huber naravoslovje, ali ne s tako dičnim uspehom kakor Lorenc, ker se ni domislil, da bi dal svoje nemško ali laško predavanje prelagati na narodni jezik. Na Reki je bil Huber še suplent. Drugo leto ga je minister potrdil za profesorja in poslal na službovanje v celjsko gimnazijo. Od tam mi je večkrat pisal kratko pisemce, v kojem me je vselej vprašal, káj kàj delajo in kako se zabavljajo „die feschen wälschen Madeln?“ Za Lahe je Huber smatral ne le vse Rečane nego tudi hrvatske Primorce. Nekoč je popotoval sam ob morju več ur daleč. Od konca so ga še nekoliko razumeli, že čez dobro uro pa je dospel do vasi, v koji se govori tako čudno „laško“ narečje, da niso razumeli ne on ljudi, ne ljudje njega. Odtod je povzel Huber, da so italijanska narečja še bolj različna med sabo nego nemška. Zaman sem mu pravil, da stanujejo v tem Primorju Slavjani hrvatskega plemena. On se nikakor ni dal preveriti, da bi to ljudstvo moglo biti druge krvi nego italijanske. Zmotile so ga najbrž mnoge laške besede, ki se nahajajo v čakavskem narečju. Kakor Huber, sodili so še mnogi drugi Nemci o primorski narodnosti. Prebivalce so smatrali za prave Italijane, k večjemu če so priznavali, da so pomešali svoj jezik tudi z nekaterimi slavjanskimi besedami. V Celju se je vladal Huber od konca prav pošteno proti Slovencem, pomagal jim je, kolikor je le mogel, v šoli in zunaj šole. Pohvalile so ga radi tega tudi neke slovenske novine. Ali v Celju je živelo že takrat mnogo nemških fanatikov, ki so mehkosrčnega Hubra jeli obdelavati in ga predelali sčasoma v zakrknjenega švabomana. Ta izpremena mi je ostala več let neznana. V nekem listu sem pač čital, da je dal v šoli tale nauk Slovencem. Najprej je treba, da vržejo narodnost popolnoma na stran. Glavna skrb jim mora biti, da jim bodo žvenketali zlati in srebrniki v žepih, ki so jim zdaj tako neusmiljeno prazni. Jaz sem mislil in mislil, ali nisem mogel pogoditi pravega smisla tem besedam. Huber je bival že tretje leto v Celju, ko sva se zopet videla. Šel sem tja nekoliko baš radi njega. Na domu mi ga ni bilo treba iskati, dobila sva se na ulici. Pogovarjala sva se po stari navadi o sto raznih rečeh in tudi o politiki in narodnostih. O Slovencih je dejal Huber, da se bavijo preveč s politiko in boje brez vzroka za svoj jezik in posebno narodno življenje. Slovenci imajo natanko določeno zemljišče svoje, jasno je vsem očem, da jih deli od Nemcev Drava. Kadar se uredi svet po narodnostih, ne pride nobenemu pametnemu politiku na misel, da bi jim jemal in kratil to njihovo domovino. Čehom pa se zagode takrat drugačna pesem. Ti prokleti lopovi so se zarinili in ugnjezdili v osrčju nemškega naroda, njih treba iztrebiti in uničiti, „sie müssen ausgerottet werden!“ To čuvši sem menil, da me je je zadel grom. Razkačen skočim pred Hubra in mu pomolim pod nos figo z glasnim kričem: Ti si divja zver, ne pa duhovnik! Prestrašen zarudevši začne nekaj jecljati. Jaz ga pa nisem poslušal nego hitel, kar so me mogle noge nositi proti kolodvoru. Od takrat se nisva več videla. Slišal sem, da zahaja vsak dan k neki protestantski rodbini, ljudje so sodili, da zaradi neke gospe. Ne vem, ali je bila to prazna kleveta ali resnica. Gotovo je, da to znanje ni dolgo trajalo. Hubru so se „omehčali možgani“, kakor pravijo zdravniki, po naše bi se reklo, da je zblaznel. Pa saj ni imel prave pameti že takrat, ko je hotel češki narod iztrebiti in uničiti.

Bena Hukepak. Rodil se je ta mož na Tirolskem blizo bavarske meje. Bil je prav Tirolec i po truplu i po značaju: krepak, debeloglav, močnih kosti, ješč do neverjetnosti, brbljav, bahaški, ali jako marljiv in vstrajen, kadar se je lotil kakega nujnega dela. Z besedami je slavil strašno svojo Germanijo, ali novci mu zanjo niso šli radi iz rok. Po njegovi misli Avstrije ni ustvarila turška nevarnost, nego reka Dunav, katero je smatral za nemško reko. Vse dežele ob njej in pritokih njenih imenoval je nemško vlastino in nemško dedino. Germanizacijo je hotel pospeševati na Hrvatskem ne le radi ukaza Klemanovega, ampak tudi po svoji volji, ker ga je ta posel veselil in oduševljal. Služil je najprej v Trstu, o katerem mi je pravil, da je že na pol nemški in da je našel tudi v okolici ljudi, s katerimi se je je pomenkoval lahko po nemški. Jaz sem se mu seveda smejal, veliko bolj pa me je zanimalo molčanje njegovo o Vidicu, ki mu je bil v Trstu ravnatelj. O kaki zlobi njegovi ni zinil nikoli ne besedice. Bena Hukepak je torej želel razširjati ugled in veljavo obožavane nemščine, samo to je bil šment, da ni prav vedel, kako bi se lotil tega zanimivega dela. Nagovarjal je učence, naj se uče pridno nemški, da se bodo mogli lahko tudi med sabo pomenkovati po nemški. Ali naši mladiči so mu ugovarjali in dejali, da se uče nemški zato, da bodo mogli občevati z Nemci, ali med sabo se bodo pa pogovarjali vedno le na svojem materinskem jeziku. Bena Hukepak je hvalisal na vse pretege in kriplje slavno mater Germanijo, povzdigoval jo visoko nad vse narode tega sveta, imenoval jo domovino vseh znanosti, glavni vir vse poezije, prvo zastopnico vse človeške omike in prosvete itd. Dijaki so poslušali povse hladno te superlative. Neki Slovenec se oglasi: Vsak berač svojo malho hvali! Hrvatski dijaki pa so ga jeli izpraševati, kako je to, da imajo ti prvaki kulture toliko sovražnikov med narodi, koji bi jih morali častiti in ljubiti, če je to res, kar jim on pripoveda? Hukepak dogovori smehljaje se: Vsak odličnjak ima nasprotnikov. Nemce sovražijo tujci zato, ker jim zavidajo, pa tudi radi tega, ker jih dobro ne poznavajo. Nemci jedini se trudijo, da spoznajo korenito druge narode, oni so tudi jedini, ki priznavajo in poveličujejo dobra svojstva in zasluge vseh inorodcev. Oni jedini znajo biti pravični vsem ljudem in narodom. Tem glupim čenčam in lažem so se dijaki smejali in mu povedali kar v brk, da mu ne verjamejo. Odtod se vidi, da si Hukepak ni pridobil dosti ugleda, tudi o drugih prilikah so ga imeli fantje za Pepčka. Nekoč jih je vprašal, kako se pravi Nemcem po njihovem jeziku? Rekli so mu: Nemci. Bena veli: Kaj pa pomeni koren te besede? Dijaki odgovore: Nem je v našem pismenem jeziku to, kar nemški „stumm“, v našem narečju pa pomenja „dumm“. Nemec je torej po smislu naše govorice to, kar „ein dummer Mensch“. Bena se osupne in silno vznemiri. Dijake svoje je začel zdaj ne le pregovarjati in zaklinjati, ampak jih tudi lepo prositi, naj svojim ljudem doma dopovedo, da so Nemci jako pameten narod, ne pa bedaki. Grdo ime „Nemec“ morajo Hrvatje vsekako zavreči in pozabiti, naj imenujeje Nemce odslej Germane, kakor jim pravijo rimski pisatelji. Hukepak bi bil rad zvedel, kaj mislijo ljudje o Nemcih, kakova svojstva jim pridevajo. Pozval je torej k sebi izvrstnega dijaka Asangerja, ki je znal dobro nemški, in ga prosil, naj mu pove brez bojazni in sramu vse, kar govore o Nemcih kmetje, meščani in izobraženi možje. Asanger se zablede in najde v stiski, ker se ne domisli precej, kaj bi povedal svojemu profesorju. Hotel ga ni naravnost razžaliti, še manje pa se mu lagati in prilizovati. Sčasoma se ohrabri in veli: E, ljudje so že taki, da imajo o tujcih rajši slabo nego dobro mnenje. Najprvo se zdi našim kmetom strašno čudno, da Nemci ne nosijo spodnjih hlač, njihove gospe jih pa nosijo. Nemce imajo seljaki za grozno nemirne ljudi, ki napravljajo neprenehoma nepotrebne vojske. Ali sami ne marajo iti v boj, prah jim preveč smrdi, mesto svojih pošiljajo zoper sovražnike naše hrvatske dečke, naj oni prelivajo kri svojo in jim dobivajo dežele. V mestih imajo Nemci dosti prijateljev med tistimi slabimi Hrvati, ki se sramujejo svojega rodu in jezika, vsi drugi pa jih gledajo pisano in se jim včasi tudi rogajo. Pa veste, zakaj? Skoraj vsak Nemec veli, kadar hoče kaj potrditi: Ja wohl — ja wohl! Izgovarjata pa se ti dve beseda: ja vol, ja vol, kar pomenja v hrvatskem jeziku: Ich bin ein Ochs! Ljudje se ne morejo nasmejati in prečuditi, da zmerjajo Nemci tako pogostoma sami sebe, da so voli. Ali to se ve, da se meščani tako samo šalijo, kajti dobro vedo, da je v Nemcih mnogo prebrisanih in velerazumnih glavic, ki so vredne vsake hvale ne pa grdih priimkov. Izobraženci naši pa smatrajo Nemce vsi za naše najhujše in najbolj nevarne narodne sovražnike, ki bi hoteli, ko bi mogli, ves svet podjarmiti, posebno pa so izbulili svoje oči v slavjanske dežele. Naši razumniki tudi trdijo, da so Nemci največji bahači na svetu, da se hvalijo tudi s takimi krepostmi, kojih niso nikoli imeli, n. pr. s skromnostjo in pravičnostjo. Nemec doma zvečine žuli svoj krompir, še bog če ga je; ako pride v tuje kraje, pravijo naši gospodje, da je pa tako izbirčen, da mu ne ustreže nobena kuharica. Moji rojaki imajo sploh Nemce za silne jedce, za ljudi, ki še zmerom radi zalagajo, dasi bi morali biti že zdavnaj siti. Čital sem tudi v italijanski knjigi tožbo, da gospodar nemških gostov nikoli ne more napasti. Pa saj se pripovedujejo take reči, tudi o domačinih. Doma sem često čul, da gladen Ličan pojé kar celo ovco, tudi to vemo, da Črnogorci niso junaki samo na borišču, ampak tudi za dobro obloženo mizo. Bena Hukepak je poslušal pazljivo svojega dijaka, potem pa je dejal: Prav hvaležen sem vam za vse, kar ste mi povedali. Narodi so si očitali že od nekdaj vsakovrstne bedastoče. Ta napaka je splošna. Koliko zabavljic se čuje na Nemškem zoper Francoze, Lahe, Čehe, Magjare! Ali to me pa vendarle jezi, da jemlje vaša inteligencija Nemcem skromnost in pravičnost. Skromni smo mi, žal, še preveč, zato meni vsak paglavec, da ima pravico nas oštevati. Tudi to se je že zdavnaj dokazalo, da čut pravičnosti in resnice ni v nobenem drugem narodu tako živ, razvit, splošen in dejanski kakor v našem germanskem, pa naj taji in zanika tudi ves svet ta zgodovinski in modroslovni aksijom. Asanger se je o teh besedah zasmejal, pomignil z ramama in dejal: Kako pa se strinja s temi vašimi besedami očitno dejstvo, da Nemci baš zdaj tako kruto zatirajo Hrvate in naš jezik? Hukepak mu je jel nekaj kvasiti o kulturni nalogi, kojo so prejeli Nemci od usode in svojega genija in jo zdaj izvršujejo. Take čenče niso preverile nobenega dijaka, nikari tako nadarjenega mladeniča kakor je bil Asanger. Vsi učenci višjih razredov so imeli Hukepaka za blebetavasto prismodo. Odtod mu je došlo tudi nazvanje Bena. Podpisal je nekemu dijaku svoje krstno ime skračeno Ben. Dečko pa je dejal: Hukepak je izpustil črko a, on je bena, bena ne pa Ben. O ješčnosti njegovi bi se dali povedati mnogi izgledi. Nekoč sva hotela južinati na Trsatu. Krčmarica nama ponudi kuhana jajca. Jaz ji velim, naj mi pripravi tri, Hukepak jih je zahteval — deset. Po končani južini sva šla po „svetih“ stopnjicah navzdol proti Reki. Na sredi pota se tovarišu mojemu jajca spuntajo in začno bruhati na dan. Obrizgal je gotovo 50 stopnjic ali pa še več na veliko pohujšanje pobožnih ženic, ki so lazile memo naju navzgor proti Trsatu. Nekoč mu je skuhala koroška kuharica tistih velikanskih cmokov, ki so v nekojih planinskih deželah narodna jed. Použil jih je veliko skledo, tri pa si je dal zaviti v papir, češ, da jih ponese svoji gospodinji. Kuharici se ta namen ni zdel preveč verjeten. Šla je tiho za njim in opazila, da je precej, ko je dospel na cesto, razvil papir in začel hlastno zalagati tudi te cmoke. Hukepak in neka lepa, vedno lačna nemška gospa sta bila glavna krivca, da so zasloveli Nemci tudi v hrvatskem Primorju za požeruhe. Po vsem tem ni čudo, da je izgubil Bena povsod svoj ugled. Ali dijaki ga niso smatrali niti za dobrega učitelja, dasi je znal izvrstno tiste latinske in grške klasike, ki se rabijo v gimnaziji. Kadar je predaval, delal je vselej tako dolge perijode, da ga mladina često ni razumela, mnogi ga baš radi tega niso marali poslušati. Neko nesrečno naključje pa je celo zakrivilo, da so ga dijaki nehali spoštovati, ker se je razširil glas, da je nenraven človek. Jaz in on sva se šla kopat z Reke pod „Pečine“. Skalnato je tam pri kraju tudi morsko dno. Tod se nahaja mnogo hobotnic (polipov), zato je nevarno plavati blizo brega. Jaz sem plul skoraj četrt ure daleč, Hukepak pa se je sukal navzlic mojim opominom samo med skalami, češ, prav Tirolec se ne boji nobene nevarnosti. Kar začujem glasen krič: Na pomoč, jaz pogibljem! Hitro, kolikor se je dalo, plavam nazaj proti bregu. Bena zajavka: Neka žival me je udarila ali pičila, morda bom moral poginiti. Plavaje bil je zašel med hobotnice in jedna ga je usmuknila na jako občutljiv ud. Jaz skočim brž iz morja, se oblečem in tečem v mesto, da prosim hrvatskega doktorja Avgustinovića za zdravilo. Jaz in doktor greva v stanovanje Hukepakovo, ki je bil prikrevsal ves otožen ravno domov. Doktor mu je položil na rano led in jo dobro obvezal. Nevarnost je brzo minula. Jaz sem svaril tovariša, naj nikari nikomur ne pripoveda, kaj se mu je pripetilo, ker bi utegnili ljudje kaj druzega misliti, kar mu ne bi bilo všeč. Brbljavec pa tudi zdaj ni mogel molčati. Že prvi dan je povedal gospodinji svojo nezgodo. Ona pa se je namrdnila, neverjetno odkimavala in velela: Zasačili ste, česar ste iskali. Tiste hobotnice, katerih jedna vas je ugriznila, stanujejo v starem mestu na Gomili. In kakor ta baba sodili so tudi drugi ljudje. Zaman sem ga branil in zatrjal, da lahko prisežem na njegovo nedolžnost zastran te bolezni. Zvedeli so seveda tudi dijaki to nesrečo njegovo. Ko se je čez dober teden zopet prikazal v šoli, sprejeli so ga z neskončnim šumom in krohotanjem. On pa je bil tako priprost, da je smatral ta krič in smeh za veselo, dobrodušno pozdravljenje! Oktoberskega diploma Hukepak ni učakal na Reki. L. 1859., ko se je razgorela na Laškem vojna, smo ga še imeli med sabo in se mu dostikrat smejali, ko nam je dokazoval z nekakimi skrivnostnimi trokoti, da Avstrijci morajo zmagati. L. 1860. so ga premaknili na slovensko zemljo, da oznanjuje nemško kulturo tudi našim dečakom. O njem sem slišal pozneje le to, da se je oženil in da mu je vsa rodbina tako ješča kakor o sam. V Ljubljani pri „Slonu“ so jedli nekoč od poludneva do poltretje ure brez presledka. Čez nekaj let povišala ga je vlada za ravnatelja gimnaziji v nemškem kraju ali v slovenski soseščini. Od tod je čestital kranjskim mestom, da so si ohranila nemški značaj in nemško srce. V Ljubljani je naredil dosti smeha ta razglas njegov. V svoji službi je prejel Hukepak dve precej veliki odliki. Naši ljudje pa so govorili: Kako lahko se dobe odlike, ako je človek nemški kričač ali pa nemškutarski podrepnik!

Hiler je prišel v Avstrijo iz srednje Nemčije. Vseučilišče je pohajal najprej doma, potem na Dunaju. V jezikoslovnem semenišču se je jako odlikoval. Težko umevna mesta v starih klasikih je pojasnil večkrat jako bistroumno. Glasovitemu germanizatorju in filologu Bonicu se je izredno priljubil, štel ga je med svoje najbolje poslušalce. Po izvrstno prebitih državnih izpitih poslala ga je vlada najprej v Trst. Ker se ji je zdelo to mesto menda že dovolj ponemčeno, potrdila ga je drugo leto za pravega profesorja reške gimnazije, da bi pomagal ponemčevati tamošnje Lahone in Slavjane. Hiler je bil vitke rasti, svetlih las, v lice pa lepo bel in rudeč kakor kak gorenjski dečko iz bolj imovite hiše. Občevalo se je ž njim prav lahko, ker ni bil prepirljiv in aroganten, kakor zvečine drugi njegovi rojaki. Midva sva se brzo sprijaznila in pobratila. Prehodila sva večkrat vso reško okolico in izpraznila zajedno marsikatero kupico Kostrenjca in Dražana. Na teh potih sem spoznal natanko vse njegove nazore o veri, narodih, znanostih in umetnostih. Moral sem priznati, da je Hiler veleizobražen mladenič, objednem pa sem ga pomiloval, da se je zatelebal tako neumno v klasične starine. Po vnanjem je izpolnjeval vse običaje in zapovedi katoliške vere, v srcu pa jo je črtil in preziral. Strašno je obžaloval, da je poginilo poetično in prekrasno grško poganstvo. Po njegovem naj bi se bilo ne le ohranilo, ampak se tudi razširilo v vseh drugih narodih, koje bi bilo osrečilo stokrat bolje, nego jih osrečuje žalostno, vedno na smrt misleče krščanstvo. Med katolištvom in protestanstvom Hiler ni delal mnogo razlike, obe veri sta se mu zdeli jednako duhomorni in prazni. V njegovi domovini so živeli katoliki in lutrovci pomešani, ali se niso nič sovražili ali prepirali radi vere. Ti so govorili onim: Vaša vera je bolja od naše, ker daje duši več paše in tolažbe. Katoličani pa so jim odgovarjali: Ni res, vaša vera je bolja od naše, ker se je oprostila brezštevilnih peg in izmislic, ki kaze našo. Če je začel kak škof kaj rogoviliti proti vladi, dala ga je precej zapreti in vse ljudstvo je to odobravalo. V večjih mestih se je nahajalo nekoliko bogastva v rojstveni deželi Hilerjevi, ali na kmetih je gledala iz vseh oken gladna revščina. Skoro vse strehe so bile slamnate. Ljudje so drli kupoma v Ameriko s trdnim namenom, da se ne vrnejo nikdar več v svojo izstradano domovino. Tudi Hilerjev oče je zamislil iti preko morja, ostal je doma samo radi svoje rodbine. Hiler je imel dolgo mene za pravega Nemca, ravno tako kakor Hukepak. Ker je pripadala Kranjska k nemški zavezi, mislila sta oba, da so Kranjci po večini nemškega rodu, k večjemu če se nahaja tu ali tam kak boren ostanek nekdanjih slovenskih prebivalcev. Bena nas je primerjal k tirolskim Ladinom, ki so bili staroselci te dežele. Ko me je bolje spoznal, smatral me je za — nemškega renegata! Hiler ni bil tako nespameten, ali za Nemca me je imel vendarle in je menil, da sem za nemštvo tako mrzel zato, ker je pri nas še premalo vzbujena nemška narodna zavest. Pozneje me je priznal za pravega Slavjana, ali te misli se ni mogel nikdar znebiti, da Kranjci zvečine govore nemški in pripadajo k veliki Germaniji. Od tod se jasno vidi, kako slabo se uči na Nemškem zemljepis, čeravno se nemški učenjaki na vse pretege bahajo, da samo Nemci poznavajo korenito vse tuje narode. Silno pa se je razlikoval Hiler od Hukepaka za neko drugo reč, namreč za denar. Živel je pristojno in dobro, ali tako, da mu je ostajalo vsak mesec nekoliko goldinarjev od plače. Za počitnice si je prihranil par stotakov, da je mogel prijetno popotovati. Hukepaka pa je vedlo zmerom trdo za denar, dasi ni bil ne pijanec, ne igralec, ne babjek. Ali že za pravo hrano je potrošil veliko, ker si je dal prinesti vsake bolje jedi po dve in tri porcije, razun tega je bil jako sladkosneden. Miznica mu je bila vedno polna slastic, sladkorja, datol in pomaranč. Svoje prihodke je toraj največ zajedel. Za boginjo Germanijo sta bila oba, Hiler in Hukepak strastno oduševljena. Oba sta si spodabljala tudi v tem, da se nista zadovoljila z njeno imovino in resnično lastnino, nego sta ji hotela razprostreti veljavo in govorico tudi na tuji, hrvatski zemlji, trudila sta se po svoji moči, da bi nadomestila v njej slavjansko omiko in prosveto nemška omika in prosveta. Po načinu svojega delovanja pa sta se znatno razlikovala. Hukepak je hvalil in priporočal nemštvo in nemški jezik kot čenčar in klepetec, Hiler kot učenjak in pedagog. V gimnaziji je razlagal Hiler stare grške in latinske klasike in nemški jezik. Dijaki so ga spoštovali radi velike jezikoslovne učenosti, ali so ga često kaj težko razumeli, ker je izgovarjal besede preveč po običaju svojega rojstvenega kraja. Pravili so mi, n. pr. da mu je ušel včasi celo kak uf mesto auf. Mržnjo svojo proti dogmatičnemu katolištvu je kazal Hiler tudi v šoli. Lesinga je na vso moč povzdigoval, posebno pa so morali učenci prav natanko znati ves razvoj njegove drame: „Modri Natan“, ki oznanja precej očitno versko indiferentnost. Pohujšalo jih to berilo ravno ni, ker so bili še premladi, da bi pojmili ves smisel in duh te igre. Od Klemana je prejel Hiler obilo naukov, kako treba delati v šoli propagando za nemški jezik, nemško mišljenje, nemško kulturo: Z zgovorno besedo je slavil in poveličeval mogočnost nemškega naroda, njega sijajno zgodovino, neizmerno bogastvo nemškega jezika in slovstva, duhovitost nemških klasikov, ogromne napredke v vseh znanostih in umetnostih, pomenljivost in zaslužnost za ves človeški rod. V tem predavanju je bilo mnogo resnice, ali pravec mu je bil preveč jednostran, stališče pa prečesto subjektivno in za mladino previsoko. Vsi ti trudi in napori pa so se tudi Hilerju žalostno izjalovili, nekaj zato, ker je govoril preučeno in predoktrinarno, še bolj pa radi tega, ker so bili naši dijaki že dobro zavarovani zoper take tuje izkušnjave s svojim žarkim hrvatskim domoljubjem in občeslavjanskim rodoljubjem. Mladež naša se je čudila, kako da hočem občevati z germanomanom Hilerjem, katerega je imela sploh za mojega antagonista in antipoda. Kakor je imenovala mene navadno „Janez“, imenovala je tudi njega Johan. Janez in Johan sta ji bila dva nasprotna pola, Janeza je smatrala za glavnega zastopnika narodne, Johana za glavnega zastopnika nenarodne, hrvatstvu sovražne misli in propagande. Hiler je vedel, da znam hrvatski, ali ker me je štel med svoje rojake, govoril je proti meni odkrito o narodnem vprašanju. Nekoč je modroval po priliki takole: Te mnoge narodnosti so za Avstrijo velika nadloga in nesreča, ali zdaj smemo upati, da bo kmali konec temu neredu. Trst se je v malo letih na pol ponemčil in Trst je bil velika italijanska občina. Po uradih, šolah in vojakih nakopičilo se je v njem toliko nemškega življa, da pod njega težo laška narodnost umira na vseh koncih in krajih. Tod na Reki in v njenem Primorju se izvrši ta premena še mnogo laglje. Tu živi neka zmes, koja ni pretežno niti laška niti slavjanska. Ta zmes se bo veselila, da dobi z nemškim jezikom čvrsto narodnost in ž njo združeno prosveto. Tako mi je trdil na Dunaju Kleman, ki je uverjen, da se bo čez dva ali tri pokolenja razlegala po vsem tem Primorju nemška govorica in nemška pesem. In tako sem zdaj zvedel, odkod je došla Hilerju predrzna vera v bližnjo smrt krepkih hrvatskih Primorcev. Da ga nekoliko kaznim, objednem pa tudi poučim, sem ga pregovoril, da sva se šla izprehajat proti Kostrenji. Prej je bilo nebo precej oblačno, nagloma pa se je ujasnilo in solnce je začelo hudo pripekati. Od konca sva hodila po gladki cesti ob morju, potem sem ga zavlekel med pečine. Krenila sva proti Podvežici in potem po drugem potu nazaj proti Martinščici in od tod skoz sotesko proti Dragi. Lazila sva povsod po grapastih tesnih stezah in stezicah med gomilami skal in kamenja. Ali skalnate so bile tudi steze, na mnogih mestih je štrlelo iz njih robato, šiljasto in ostro kamenje. Hiler, ki je nosil mehke, tanke botice, javkal je neprenehoma: Aj, aj — aj, aj — ti za Boga — kam si me zapeljal, jaz poginem v teh razbeljenih, režočih pečinah. Ko sem dovolj namučil njega in sebe, se mu nasmejem: No, zdaj veš, kaj je Primorje. To si gotovo že često čital, da je vsak narod tak, kakoršna je njegova zemlja. Kršen in zobat je primorski svet, ravno tako trd in oster pa je tudi primorski Hrvat. Kleman se je lotil v svojem glupem napuhu naloge, katere ni kos z vsemi svojimi podrepniki. Jezik in narodnost vzamejo Primorcem šele takrat, ko prestvarijo primorsko kamenje v medeno potvico ali vsaj v rahlo prst. Hiler me zavrne nejevoljno: Odloži to narodno filozofijo za kako drugo priliko, zdaj pa me privedi kar se da hitro v kako dobro ali če tudi slabo krčmo, da se poživim, kajti čutim se bolj mrtvega nego živega. To prošnjo sem mu izpolnil tem rajši, ker sem bil tudi jaz sam ravno tako kakor on potreben krepila. Od takrat se ni šel nikdar več izprehajat z mano na deželo. V mestu pa sva se še večkrat zajedno zaletela v kako gostilno. Nekoč pride kmali za nama v krčmo sodni uradnik Šepić, ki je sodil med prve rodoljube v hrvatskem Primorju. Ko mu sluga prinese vino, trči z mano in veli: Tertius primus! Ti dve besedi sta bili geslo tistih udov reške čitalnice, ki so se bili med sabo pobratili. Hiler gleda debelo in me vpraša, kaj to pomenja. Zdaj se več ne spominjam, kaj sem mu odgovoril. Če me je vprašal kak drug človek za pomen našega gesla, razjasnil sem mu ga takole: V Avstriji prebivajo trije glavni narodi: Nemci, Magjari in Slavjani. Nemci imajo vse pravice, ki jim gredo, in še nekaj več; Magjarji so izgubili ustavo, svobodo in vseučilišče, ali so ohranili skoro vse srednje šole, skoro vsa sodišča in tudi svojo dično akademijo, Slavjani pa niso mogli ničesar izgubiti, ker zvečine že prej niso ničesar imeli. V sv. pismu pa se čita zlato tolažilo: Tisti, ki so zadnji, bodo prvi, zasedejo prva mesta in baš zato pravimo: Tertius primus, to je tretji, slavjanski narod, ki je zdaj zadnji, naj postane po božji milosti prvi. Prvotni smisel našega gesla je bil strožji, Nemcem zelo sovražen, jaz sem ga ublažil iz politike, da nas ne doleti kaka sitnost. Mislim, da sem naše geslo tudi Hilerju tako raztolmačil, toda za gotovo ne vem. Dobro pa pomnim, da ga moja pojasnitev ni zadovoljila. Od takrat nisva več občevala. On je sedel največ doma pri knjigah, ker se je pripravljal za doktorat. Na Reki je služil samo jedno leto. Moral je spoznati, da ni ustvarjen za ta kraj in da doseže na Nemškem bolje uspehe. Vidic mu je res da naklonil po svoji priporoki pohvalen dekret za koristno delovanje, pravzaprav pa je komaj čakal, da se ga znebi. Že njegova nekoliko čudna nemščina mu ni ugajala, zdela se mu je pretuja za avstrijske šole. Zavohal pa je ravnatelj tudi duh in pravec njegovega predavanja. „Modrega Natana“ je smatral za pohujšljivo čtivo, radi kojega bi mogla vlada prijeti tudi njega. Vohuni so mu ovadili še druge zalete Hilerjeve. Govoreč o Devkaleonu in Piri je dejal, da je ta klasična bajka podobna svetopisemski bajki o Adamu in Evi i. t. d. Na koncu leta je Hiler izginil, nihče ni vedel kdaj, poslovil se ni pri nikomer. Vrnil se je zopet med Nemce, ali v gimnaziji je služil tudi tu le malo časa. Preselil se je na vseučilišče, kjer je začel razlagati znanstveno jezikoslovje. S tem se je pridružil učenjakom in v Avstriji je malo mož, ki bi se mogli ž njim kosati v jezikoslovni kritiki grške in latinske slovesnosti. Tudi vlada sama je priznala bistri um in vednosti njegove podarivši mu z vestnim delom pošteno zasluženi red železne krone. S politiko se že dolgo več ne bavi. O tujih narodnostih je dobil sčasoma bolj pravične pojme. Pravili so mi njegovi rojaki, da zagovarja zdaj načelo, katerega se drže slavjanski rodoljubi že od nekdaj: da morajo imeti v Avstriji vsi narodi jednake dolžnosti in torej tudi jednaka prava.

Prijap-Šufterle. Rusi govore o Tartarih, Slovenci pa o Kočevarjih, da so ali popolnoma pošteni ali pa popolnoma spačeni, srednje mere za njih nima. Ravno tako bi se dalo soditi o Tirolcih. Med ljudi, ki so povse spačeni in zavrženi, treba vsekako uvrstiti profesorja Prijapa ali Šufterleta. Života je bil ta Tirolec nizkega in čokljatega, las in brade pa rudeče. Izpod nizkega čela gledale so potuhnjene njegove zlobne, mačje oči. Nosil je brke. Z desnico se je neprenehoma držal zanje ter jih mencal in prifrkaval. Truplo mu je pokrivala debela suknja z visokim ovratnikom. Glava mu je molela neposredno iz nje, kakor da nima nič vratú. Šole je izdelal na Tirolskem, profesorski izpit pa je prebil na Dunaju. Potrjen je bil samo za pol gimnazije. Hvalil se je, da ima spričevalo tudi za višjo realko, ali mu nihče ni verjel, ker je bil zakrknjen lažnik. Služil je najprej v šleski Opavi, za kazen premestili so ga v Zagreb. Sam je pravil, da so ga zato odtirali iz Opave, ker je trdil v šoli, da je bil Luter oče nemškega pismenega jezika in novonemške literature. Ali meni se zdi mnogo bolj verjetno, da je moral oditi iz Šlezije radi kakega pohujšljivega dejanja. V Zagreb je prišel s trdnim namenom, da bo pospeševal na vso moč vladino politiko germanizacije. Take napotke je dobil seveda tudi od Klemana. Že v Zagrebu je poniževal in zasramoval vse, kar je bilo slavjansko in hrvatsko, rogal se je narodnim šegam in težnjam, ometaval z blatom vse prave narodnjake. O vsaki priliki je zatrdil z zlobnim smehljajem, kako trd, neskladen, prostaški in grd je hrvatski jezik. Mnogo je zahajal v kavarne. Čitaje na videz novine, vlekel je tanko na ušesa, kaj se pomenkujejo gostje. Naučivši se kakih 50 hrvatskih besed začel je pazljivo poslušati tudi hrvatske pogovore. V društvu se je bahal rad s svojim znanjem starogermanskega jezika. V dokaz molil je rad gotski očenaš: Ata unsar tu in himinam. — Gostje so se delali, kakor da jih strašno zanima ta molitev, pa so ga prosili neprenehoma, naj jim jo ponovi. Ker je bil strašno nečemuren, jim je seveda rad ustregel. Molil je včasi gotski očenaš po desetkrat zaporedoma, neko nedeljo pa se od 7. do 10. ure ni slišalo nič drugega v tistem kotu, kjer je navadno posedal, nego: Ata unsar tu in himinam itd. Tepče ni zapazilo, da ga imajo gospodje, kakor pravimo, za Pepčka. Šufterleta vlada ni hotela potrditi za pravega profesorja v Zagrebu, najbrž zato, ker se ji je zdel preveč bedast. Poslala je k nam na Reko ta divni zaklad nemške omike in nravnosti. Od konca je hlinil proti vsem profesorjem neko navidezno prijaznost. Jeli smo ž njim občevati, hoditi v njegovem društvu v gostilnice in kavarne. Ko smo mu povedali, kako prijetno se zabavljamo v čitalnici, zapisal se je tudi on za uda. Posnemal je v tem doktorja Lorenca. To zaupanje naše pa ni dolgo trajalo. Najprej razžalila je vsakogar njegova sarkastična zabavljivost. Sodil je nemilo in raznašal človeka, ne da bi ga le količkaj spoznal. Često smo ga zasačili v debeli laži. Posebno zopern in neprenosen nam je bil radi vednega bahanja in samohvalja. Čital je res prav veliko ali brez kritike in prebave. Verjel je vsaki knjigi, naj je bila glupa ali pametna. Nekje je bral, da so bili stari Etruski — Nemci in to neumnost je imel za povse dokazano resnico. Takih izgledov bi se dalo še mnogo našteti. Najrajši je čital knjige, ki so postavljale Nemce nad vse druge narode, ali pa take, ki so Slavjane sramotile in jim prerokovale same poraze in narodno smrt. Laški jezik je za silo znal, mogel se je z Lahi pogovarjati. Mnogo se je bahal tudi s svojo francoščino in angleščino ali, kar nam je kvasil o posebnih svojstvih teh dveh jezikov, ni dokazovalo baš velike vednosti in bistroumnosti. V šolskem programu je dal natisniti prvo polovico svoje zgodovinske študije o nekem vladarju srednjega veka. Proti meni se je strašno razkoračil in napihoval, koliko truda ga je stalo to delo. Ali zato je pa tudi povse izvirno, zajeto iz najstarših listin in tako korenito, da se o tej tvarini ne napiše lahko še kaj novega. Na skoro pa smo se uverili, da je vsa ta hvala prazen humbug. Čitaje Leotovo zgodovino srednjega veka sem spoznal, da je Šufterle prepisal iz nje kar cele strani ali brez kake kritike. Slavjanska beseda Kum mu je došla n. pr. iz sanskrita, ne pa iz latinščine. Sodba nemških učenjakov se je glasila o tej razpravi tako nepovoljno, da naš ravnatelj ni hotel dati natisniti druge polovice na neskončno jezo slavohlepnega šušmarja. Tudi v šoli je pokazal Šufterle vsak dan svojo učiteljsko nesposobnost. Razlagal ni nikoli ničesar. Vsa njegova modrost je bila ukazovanje: Von da bis da! Izpraševal je samo po šolskih knjigah, ki so ležale vedno pred njim. Kar se ni nahajalo v njih, ni imelo zanj nobene veljave. Radi te starokopitne metode so ga vsi dijaki zaničevali. Soglasno so trdili, da je on najslabši učitelj izmed vseh, kar so jih poznali. Zato ni čudo, da jim je služil kakor Zagrebčanom za objectum foppabile. Vsak dan so si ga narisavali sedečega za mizo v nerodni, visokovratni suknji, vihajočega si desni brk in zijajočega glupo v šolsko knjigo. Naša mladina pa je Šufterleta tudi z vso dušo črtila in preklinjala radi nesramnega napadanja vseh narodnih svetinj in uzorov. Čvekal in čeljustal ji je neprenehoma, da so Nemci prvi narod na svetu, ki nosijo in dele vsem drugim narodom prosveto in znanost, filozofijo in umetnost. Hagedorn, Ramler, Kleist se štejejo v nemški literaturi le za pesnike srednje vrednosti, ali vsi Slavjani skupaj nimajo nijednega, ki bi se mogel ž njimi primerjati, nikari s Klopstokom in drugimi nemškimi velikani. Slavjani se hvalijo s svojim Miklošičem, na Nemškem pa živi več stotin učenjakov, ki se morejo ž njim kosati. O našem narodu je govoril ta švabski pritepenec tako zaničljivo, da je razdražil in razkačil celo take dijake, ki so bili po slabi svoji nadarjenosti prav malo vneti za domovino. To gnjusno slavofobstvo so mu vsi rodoljubi tem bolj zamerili, ker ga je začinjal z debelimi očitnimi lažmi. Pravil je mladini, da so Nemci veliki, močni in lepi ljudje, Slavjani pa majhni, slabotni, nečedni in često pokvečeni. V gimnaziji je služilo do 1858. l. sedem Nemcev, izmed kojih je bil močan jedini Bena, visok jedini Mezmer, vsi drugi so bili bolj majhne rasti in slabotni, dočim smo bili učitelji slavjanskega rodu do malega vsi veliki in tudi precej močni, pokveke ni bilo med nami nobene. Dijaki so seveda to videli in so se strašno smejali Šufterletovim blednjam. Drugikrat jim je čenčal, kako hitro da se širi na vse strani nemški jezik. Na Kranjskem se je že zdavnaj tako ukoreninil, da ga znajo dobro vsi prebivalci. Viharno krohotanje nastane v šoli o teh besedah, kajti živelo je na Reki mnogo stotin naših rojakov, ki niso znali ni pisniti po nemški. Ali Šufterle je poveličeval in slavil o vsaki priliki tudi nemško poštenost in moralnost, na vso moč pa je grajal slavjansko nenravnost. Dejal je proti meni in drugim, da označuje Slavjane najbolj spolna razuzdanost. Za živ izgled si je izbral carja Nikolaja, o kojem je trdil, da je živel v krvoskrunski zavezi s svojo hčerjo Olgo. Take nesramne klevete si je izmišljal ta lopov, ki je bil sam učlovečena svinja! Čital sem o carju Nikolaju mnogo spisov, koji so prišli izpod peresa njegovih huliteljev in sovražnikov, ali v nobenem nisem našel nijedne besede, ki bi bila sumnjičila uzorno poštenje tega vitežkega vladarja. V čitalnici se je začel Šufterle brez povoda prepirati z vrlim trgovcem Jakićem. Izustil je predrzne besede: Naj Hrvatje na kolenih Boga hvalijo, da so hoteli Nemci k njim priti! Naučijo jih vsaj po človeški živeti itd. Jakić se je seveda strašno razpalil in ga psoval tako glasno, da se je čulo na tretjo ulico. Rekel mu je vse, samo tega ne, da je človek. Od takrat se ni predrznil več skruniti čitalniških dvoran s svojim ostudnim gobcem. Kmali potem se je v našo največjo zadovoljnost izbrisal izmed udov čitalnice. Saj je hodil vanjo samo zato, da vohunari, da opazuje izbruhe narodne nejevolje radi vedno okrutnejšega zatiranja. Ta svoj glavni posel je opravljal z največjo gorečnostjo tudi v naši gimnaziji. Hodil je poslušat k vratom, kaj in kako razlagajo profesorji, izmikal je tuje naloge pa jih pazljivo pregledaval, kako jih popravljalo profesorji, razširjal je po mestu najgrje klevete in laži proti svojim službenim tovarišem, da jim ukrade dobri glas. Ko je nabral dovolj gradiva, se je usedel, napisal več pol ovadb ter jih poslal deželni vladi v Zagreb. Tožil je ravnatelja Vidica, mene in še več drugih profesorjev, da smo ignoranti in ne izvršujemo svojih dolžnosti. O meni je naglašal posebno to, da se bavim najrajši s slavjanskimi fantomi, s katerimi okužujem tudi šolsko mladino. Šufterle se je jako varal, če je mislil, da mu bo kdo verjel. Revišče, ki je prebilo z velikim trudom komaj, komaj svoj izpit za dve šoli iz grškega in za 4 iz latinskega jezika, predrznilo se je očitati nevednost kolegam, ki so bili vsi po dobrih izpitih potrjeni za vso gimnazijo. Mene je črtal ta švabuh najbolj, brez dvojbe zato, ker sem vnemal mladino za narodni jezik in domovino in mu zapiral vsa pota do uspeha. Gotovo bi se bil iz srca rad pohvalil vladi, koliko privržencev je znal pridobiti materi Germaniji. Ravnatelja Vidica je sovražil že radi nesprejete druge polovice svoje razprave, pa tudi zato, ker ga ni priporočil vladi za pohvalni dekret in mu povedal naravnost, da njegova učna metoda ne more prinesti mladeži nobene koristi. Zagrebška vlada je poslala po zakonu Šufterletove ovadbe ravnateljstvu reške gimnazije, da pove o njih svoje mnenje. Mi učitelji smo končali to grdo spletko prav naglo in korenito. Zbravši se smo sklenili, da z denuncijantom ne moremo in nečemo več služiti. Baš tiste dni je došel na Reko nadzornik Jarc. Da mu naznanimo svoj sklep, šli smo in corpore k njemu, vodil nas je starešina Lorenc. Ta je povedal nadzorniku, da mora učitelj Šufterle ostaviti naš zavod, če ne se odrečemo vsi profesorji službe na reški gimnaziji. Razložil mu je seveda natanko tudi vzroke. Šufterletova usoda se je odločila še tisto uro. Nadzornik nam je dal častno besedo, da Šufterle ne bode več ud učiteljskega zbora reške gimnazije. Po natančnem preiskovanju uverila se je deželna vlada, kako nesramno se ji je nalagal zlobni Tirolec. Odstranila ga je ne le iz naše gimnazije, nego ga odpustila popolnoma iz službe. Pomoči si je šel iskat na Dunaj, kjer jo je tudi našel. Takega besnega Germana bi bilo seveda škoda žrtvovati. Kleman poslal ga je najprej v Koper, pozneje pa celo v Trst. V teh dveh mestih je razkazoval Šufterle občinstvu kar očitno svojo zversko nenravnost in pohotnost. Na Reki je znal svoje grdobe skrivati, ni ravnatelj ni učitelji nismo vedeli zanje. Dijakom pa so bile prav dobro znane, ali ga niso nikomur ovadili, ker so se sramovali praviti take nečedne reči. Zasačili so ga bili na šetališču, ki se zove Školić, tri pote in flagrantibus. Kar se je Mefistu v Favstu Getejevem samo sanjalo („Einst hatt’ ich einen wüsten Traum“ itd.), to je izvrševal Šufterle dejanski, ali dijaki so, kakor pravim, molčali. V Kopru je med kopanjem v Adamovi opravi letal za pericami po belem dnevu. V Trstu je napadel tudi po dnevu neko ugledno gospo tako predrzno in nesramno, da mi ni mogoče povedati. Gospa ga je tožila, začela se je proti njemu preiskava, ki pa zanj ni imela prehudih nasledkov. Kot strasten germanizator in marljiv ud tajne policije našel si je pokroviteljev. Službo je res da moral pustiti. V šoli ga niso mogli in smeli več rabiti, ali dali so mu petsto goldinarjev letne pokojnine. Da je delal tako pohujšanje kak Slovenec, zapodili bi ga bili brez pokojnine in mu prisodili za nameček še kako leto zapora. Še predno je doslužil, prijelo se ga je ime Priapus ali po naši pisavi Prijap. Tako so ga imenovale tudi Bleiweisove „Novice“. Iz Trsta se je preselil najprej v središče naše Slovenije. Naši sovražniki so mu izročili glasilo svoje stranke. Truditi se mu ž njim ni bilo dosti treba, urejal ga je s škarjami. Radi nesposobnosti so ga kmali odpustili, ali so mu naklonili učiteljstvo v privatnih hišah. Tako se je potikal po naših krajih semtertja, dokler je nekam izginil. Prijap-Šufterle je bil oženjen z neko častito zagrebško rodoljubko, ki mu je pa pobegnila precej, ko je zvedela, s kakim razuzdancem je poročena. Baš radi nje in njene rodbine mu nisem mogel povedati pravega imena. Med vsemi Bahovimi huzarji je bil Šufterle najbolj besen, divji in nesramni protivnik hrvatskega naroda, ali ravno zaradi tega je nakanam dunajske vlade mnogo več škodil nego koristil. Naši dijaki so kazali s prstom za njim in govorili porogljivo: Evo vam apostola njemačke kulture! Jaz sem že dolgo na svetu in sem poznal mnogo ljudi, ali po duši moram zatrditi, da je bil Šufterle najhudobnejši in podlejši človek, na katerega sem se nameril.