I. Varaždin. Ponemčena hrvatska gospoda. Prvi pojavi Bahovih huzarjev. (continued 2)

Drugo leto svoje službe sem popotoval o prostem času najrajši v bližnje Medjimurje, na poluotok, ki ga delata Drava in Mura. Ta zemlja spada med najplodnejšo v Evropi. Prebivalcev se šteje zdaj do 80.000, ki so vsi slavjanske krvi in govore kakor Varaždinci bezjaško narečje. Do 1848. l. je šla ogerska dežela do Drave. Tisto leto pa so zasedli Medjimurje Hrvatje in dunajska vlada je je podložila banski oblasti. Ali spomin večstoletne zveze se ni dal tako hitro izbrisati. Ljudje so ostali prijatelji Magjarom in nasprotniki Hrvatom. Hrvatske uradnike so smatrali ravno tako za tujce kakor slovenske in nemške, dasi so proti inozemcem ta čuvstva skrivali. Ilirstvo si tu ni našlo privržencev, razun nekojih duhovnikov, ki so se ga navzeli v zagrebškem semenišču. Medjimurje spada namreč pod zagrebško vladikovino in baš ta prilika jamči, da se ne more lahko izgubiti za slavjanstvo in hrvatstvo. Jaz sem si dobil tam nekoliko dobrih prijateljev med rojaki, ki so prebivali v Nedeljišču in Prelogu. Jezikovne razmere se tod niso dosti ločile od hrvatskih. V Čakavcu se je bilo naselilo krdelo Magjarov, drugo ljudstvo je govorilo po bezjaški; kdor pa je imel na sebi le količkaj gospoščine, je blebetal rad po nemški. Sosebno gospe in gospodične je kazila ta napaka tudi v Medjimurju. V Prelogu sem se jako obveselil, da so na plesni veselici govorile vse ženske narodni jezik, dasi so bile oblečene močno po gosposki. Toda prijatelj mi je pojasnil, da so te deklice proste Preložanke, ki se nosijo bolj po gosposki le na plesišču in o kaki svečanosti, drugače povse po narodno. V Prelogu sem nazdravil v večjem društvu tudi hrvatski domovini prav iz radovednosti, kaj poreko medjimurski gosti. Na moje veliko čudo so vstali in trčili z mano in tudi pomenek njihov je kazal dobrodejno prijateljstvo hrvatskemu narodu. Ali še isti dan sem se preveril, da je bilo to narodnjaštvo posiljeno in lažno. Iste učitelje in duhovnike, ki so z mano trkali, čul sem zvečer prepevati medjimursko narodno pesen, s kojo so slavili Košuta in njegove generale. Zapomnil sem si samo dve vrstici: „Oj ti general Klapka — Gde je tvoja ruka jaka? Bog te poživi!“ Hrvatski uradnik Muž-ić se mi je pohvalil, kako prijetno živi v Medjimurju. Kamorkoli pride, najde si brzo prijateljev in je uverjen, da nima tod nobenega sovražnika. Šetajoč se po Nedeljišču ga ugledam, ko se je peljal nekam na velikem kmečkem vozu. Na cesti je stala gruča možakov, ki so se zaničljivo zasmejali. Jeden veli: Viž hrvatsko svinjo, kako se je zavalila v kolih! Drugi meni: Vrag ga je dal i skelil pa naj ga i uzme! Tretji pritrdi in pravi: Ali bolje, da ga odnese danes nego jutri! Takih prijateljev si je našel Muž-ić v lepem Medjimurju...!

Predno se ločimo od Varaždina, moram povedati še kratki roman, ki ga je doživel v tem mestu Slovenec Ivan Slobodin. Vzrok je ta, ker nam pojasnjuje povest o njegovi ljubezni žalostne jezikovne razmere in prilike v gosposkih hrvatskih rodovinah. Ivan Slobodin je bil moj prijatelj, ki sem ga ljubil ne bolj ne manj nego ravno tako kakor sebe. Kakor jaz nahajal se je tudi on v državni službi. Z ženskim spolom je rad občeval, dasi se mu ni znal prilizovati, ker se nikoli ni maral hliniti. Po malem je ljubil že več deklet, ali to je bila goreča slama, ki se je vnela in ugasnila. Prva ljubezen njegova pa je bila resnična, globoka, idealna. Ta gospodična se je zvala Radoslava. Ivan jo je ljubil tako iskreno, da bi bil dal zanjo svojo kri, svoje življenje, svojo dušo. Ali Radoslava ni imela veselja in torej ne poklica za zakonski stan. Odbila je vse snubače, in uslišati ne bi bila mogla niti Slobodina, ki je pa niti prosil ni, ker je poznal njeno mržnjo na možitev. To nezgodo je prenesel brez bolečine. Da je odlikovala mesto njega koga drugega, bi bil poginil od obupa in bridkosti. Tako pa se ni mogel ni jeziti, ni žalostiti. Privoščil ji je vso srečo v samskem stanu in jel radostno poslušati mesto sladkih glasov filomele — kose, ščinkovce in druge tiče. Malo zavezico je bil zasnoval že tudi v Varaždinu, ali mu jo je korenito razdrl spletkarski kolega Franta. V hišo Šumićevo je prišel po Goldkragnovem posredovanju. Šumić je bil gospodar dveh hiš in ob enem cesarski uradnik. K hiši je spadal tudi velik, krasno obdelan vrt in vinograd blizo štajerske meje. Šumić ni bil bogatin, ali je lahko izhajal s svojimi prihodki. Dva sina je že dal izučiti in ju spravil v državno službo, za nju ni trebal trošiti ni groša več. Imel je tudi več odraslih hčerâ, ki so pa bile vse tako pametno vzgojene, da niso poznale in želele nobene razkoši in so si umele kak krajcar tudi prislužiti: skrb zanje torej ni bila velika in nadležna. Usodo drugih puščam na strani, govoril bodem samo o najmlajši. Zvala se je Milka. V njo se je zaljubil Slobodin prvi trenutek, ko jo je ugledal. Ugajalo mu je precej že to, da ni bila bleda in medla, kakor toliko gospodičen, ki so slovele za krasotice. Taka bolehna lepota se mu je studila, še bolj pa smilila. Milki je podarila priroda krepko, skladno truplo, bujne oblike in predražestna lica, na kojih se je žarila sveža rudečica kakor jutranja zarja. Učila se je ne le pri nunah, ampak tudi pri mnogih dobrih pisateljih, sosebno pri pesnikih. Najbolj sta se ji priljubila Francoza Lamartin in divni pisec Pavla in Virginije. Nemški pesniki so se ji zdeli premalo naravni in o čitanju Goete-jevih romanov se ji je zehalo. Kakor do malega vsi izobraženi Slavjani, smatrala je za prvaka nemških pisateljev Šilerja. Misli in čuti njegovi so ji ugajali mnogo bolj nego Goete-jevi. Zajedno s Slobodinom čitala sta indijsko Sakuntalo in on se je moral čuditi njenemu estetičnemu okusu, s kojim je pogodila vsako krasoto te klasične igre. Silno pa ga je užalila opazka, da Milka ne ve ničesar o narodnem slovstvu. Celó Kačić in Vukova zbirka narodnih pesnij sta ji bila povse neznana! Tolažila ga je misel, da se da ta nevednost v malo tednih odstraniti. Posodil ji je torej Vuka in jo opominjal, da bi ga prebirala na vso moč marljivo. Neizrečno pa ga je veselilo, da je kazala ljubica o vsaki priliki svoje nedolžno, zlato srce, ki je bilo popolnoma prosto vsake hlimbe in zlobe, vsake laži in zvijače. Vedno je govorila samo to, kar je mislila in čutila. Mnoge ženske imajo sto trm, s kojimi nadlegujejo svoje ljudi. V Milki ni bilo ni sledu te slabosti. Bila je zmerom jednako zadovoljna z usodo, dobre volje, vedrega čela, prijazna proti vsakemu človeku in tudi proti živalim. Prave jeze ni poznala, mesto nejevolje obšla jo je lahka otožnost, ki je pa kmalu zopet izginila. Šalila se je rada in včasi jako duhovito, nikoli pa ni nikogar pikala, zbadala ali obrekovala. Smejala se je tako zvonko, ljubko in blagoglasno, da bi jo bil človek le gledal in poslušal. Brez dela ni nikdar posedala in postavala, tudi ob najživahnejšem razgovoru vršili so se ji prsti s kakim pletivom. Kuhati je znala kakor da je izučena kuharica, sosebno so se ji posrečile tiste jedi, katere je Slobodin najrajši užival. Ob kratkem se daje sodba o njej tako izreči: Milka je spadala po vseh svojih telesnih in duševnih svojstvih v izbrano ali ne veliko krdelo tistih žensk, s katerimi pameten in pošten mož ne more biti nikoli nesrečen. To je spoznal tudi Slobodin, ali skrbelo ga je čedalje bolj nekaj drugega. On je bil oduševljen Slovenec in Slavjan, svoj narod in jezik je ljubil bolj nego svojo dušo in svoje zveličanje. Nemški je govoril samo, če je bil prisiljen, po svoji volji nikoli. Imel je za največjo sramoto na svetu, ako govori izobražen človek jezik najhujših naših sovražnikov. S poštenim, pravim Nemcem se je menil rad tudi on po nemški. Če je pa slišal tujo govorico iz ust kakega rojaka, se mu je zdelo, kakor da mu sili v nos asa fetida ali da mu zasaja kdo med rebra bodalo. Milko so vzgojili poleg glupe gosposke šege po nemški, Slobodin je moral torej ž njo nemškovati. Ali mislil si je: Le počakaj, tičica moja, kadar mi podariš srce, dobi to tajčanje brco in kramljala bova lepo po domače. Tej izpremembi se je nadjal tem laglje, ker je kazala deklica toplo rodoljubje in je sovražila Nemce radi njih napuha, krivičnosti in silovitosti. Šilerja ni marala več čitati, odkar je našla v Valenštajnovem taboru tiste gnjusne čenče o hrvatski vojaščini. Pomnila je tudi njegove „Der Kroaten und Wallonen fürchterliche Banden“, ki strašé v „tridesetletni vojni“. Goete-ja je smatrala dolgo za pravičnega proti tujim narodnostim. Bravši v nekem listu, da je priporočal pruski vladi, naj ponemčuje svoje Poljake z gledališčnimi družbami in igrami, zavrgla je tudi njega in postala ji je sumna in zagatna vsa nemška literatura klasične dobe. Z veseljem je čitala le še Čoke-ja in nemške prevode iz inorodnih slovstev. Nekoč jo je vprašal, ali je prebrala že Vukove narodne pesmi. Ona se zasmeje in veli: Kako bi jih brala, ko ne poznavam teh čudnih črk! V šoli se jih nismo učile, sama se pa tudi nisem mogla zaljubiti vanje. Prinesite mi kako knjigo s hrvatskimi ali pa z nemškimi črkami — tako bom rada čitala, če bo zame, Vuk pa me ne more mikati. Slobodina so te besede užalile, vendar je molčal, ker mu do takrat še ni dala srca. Sčasoma se je tudi to zgodilo. Njuna ljubezen ni bila nadzemeljska, zračna, idealna, nego krepka, človeška, vedra in poštena, taka, kakoršno poraja in zahteva od sveže mladine nepokvarjena priroda. Zdaj je vprašal Slobodin resno svojo ljubico: Ti, ali se ne zdi tudi tebi grdo, da se pogovarjava midva po nemški? Nemce oba jednako črtiva in moralo bi naju biti sram, da si priobčujeva svoje čute ljubezni na jeziku naših večnih nasprotnikov in zatiralcev. Ona mu odgovori: E, pa dobro, nauči me ilirski, pa se bova potem pomenkovala po ilirski! Verjemi, da bo to tudi meni ljubo. On jo čudno pogleda in zajeclja: Kaj jaz da bi učil tebe ilirščine?! Ti si izobražena Hrvatica in moraš znati ta jezik bolje nego jaz, ki sem se ga začel učiti resno šele pred nekojimi meseci. Pa ako ti ne teče gladko ilirščina, dobro, govori z menoj po varaždinski, po bezjaški! Ona se mu je izgovarjala, da to narečje ni dosti razvito za izobražen pomenek, mnogi Ilirci se mu rogajo. Po dolgem prerekanju in pričkanju sta se pogodila, da bosta govorila med sabo doma po nemški, na ulici in sploh vpričo tujih ljudi po bezjaški, da ne bo mogel nihče misliti, češ, ta dva se sramujeta narodne govorice. O takih prilikah sta se pomenkovala odslej res vselej po domače, po bezjaški, ali je Slobodin kmalu zapazil, da dela Milki tudi to narečje težave; često je molknila, ker ji ni prišla na misel prava beseda. V Šumićevi rodbini so vladale za občevanje precej čudne razmere. Z gospodom je govorila gospa vedno po domače, po bezjaški. Tudi z mano je govoril on le po bezjaški, z otroki pa včasi tudi po nemški. Proti njim se je gospa skrbno čuvala, da ni izustila nikoli ni jedne hrvatske besede. Gospodične so nemškovale tudi med sabo i z drugimi ljudmi, dočim je njihova mati s sosedi in tujci bezjačila. Ko sta prišla na dopust oba sinova, cesarska uradnika, vedla sta se jako različno. Mirko je govoril z rotelji po bezjaški, z mano vedno po ilirski, tudi s sestrami ni hotel občevati po nemški, mešal je pri njih ilirščino s kajkavščino. Povse drugačnega kova mož pa je bil njegov brat Fric. Po domače je govoril samo z očetom, z vsemi drugimi pa le po nemški, tudi če so ga vprašale sestre kaj po bezjaški, odgovarjal jim je po nemški. Z Mirkotom se je moral meniti po ilirski, ker bi drugače ne bil dobil odgovora. S Slobodinom je hotel po vsej sili nemškovati. Ta ga je osorno zavrnil in dejal, da s Hrvatom ne govori nikoli po švabski. Odslej se ga je bal in ogibal kruhoborski nemškutar. V društvu se je delal, kakor da ga ne vidi. Neko popoludne smo se izprehajali po Šumićevem vrtu in razpravljali politična vprašanja. Na vrsto je prišel tudi bogoslužni renegat Bah in Milka se je proti njemu tako vnela, da je stisnila pest in vihteč jo proti severozapadu zaklicala z grozečim glasom: Če je na nebu še kak pravičen Bog, mora kaznovati to strašno nehvaležnost, s katero se povračuje vedno vernemu hrvatskemu narodu! Fric zakriči sestri plaho in srdito: Bedasta baba, ti nas spraviš še v ječo! Bog ne daj, da bi se v Zagrebu zvedelo, kaj se čveka na našem vrtu. Slobodin je bil ta dan povse zadovoljen s svojo ljubico. Ali menda še tisti teden sta se sprla in precej resno. On ji je zopet očital, zakaj se ne potrudi, da bi se naučila dobro svojega materinskega jezika. Ona se mu nasmeje ter odgovori šaljivo: Kaj me karaš, saj govorim s tabo po materinski: po nemški. Z mano ni mati nikoli drugače govorila nego po nemški. Moj materinski jezik je torej nemški, pa reci kar hočeš! Te pravzaprav resnične besede so Slobodina prestrašile in razkačile. Začela sta se prepirati in ko je šel domov še za dne, kar ni bil vajen, ji ni rekel niti z Bogom. K Šumićevim ni zahajal potem cel teden, dočim je bil prej vsakdanji gost. Ali strastna ljubezen mu ni dala, da bi se še dalje jezil in prebival brez sladkih poljubov in objemljajev svoje Milke. Našla sta se po naključju pri njenem sorodniku, in podala roke in se zbogala. Novo jezo je užgala v Slobodinu Milkina mati, ki je dejala, da se dekla in gospodična ne smeta izjednačiti. Gospodični bi se ljudje smejali, če bi govorila prosto po horvatski, zato je skrbela, da so se njene hčere naučile dobro nemški jezik. Slobodin je ugovarjal, da jezik teh dveh stanov nikakor ne sme ločiti. Gospodična se razlikuj od dekle po izobraženju, po oliki in po opravi, nikdar pa ne po govorici. Na Nemškem, Laškem in po vseh naprednih deželah govore vsi stanovi isti jezik. Kadar se jaz oženim, morala bo žena govoriti z mano po domače, za nemščino ne bo nobenega kota v moji hiši. Šumićevka se dobrovoljno zakrohoče: Oho, kaj tako vi kanite urediti svoj dom?! E, le počakajte malo! Že marsikdo je rekel: Moja žena bo morala biti taka pa taka. Pozneje pa se je pokazalo, da je moral biti mož tak, kakor je ženica zahtevala. To roganje je silno zapeklo Slobodina, ki je bil brez konca in kraja občutljiv za vse, kar je bilo narodno. Po tem pomenku je snel precej klobuk, se priporočil in odšel. Šumićevko je imel odslej za zakrknjeno nemškuto, kar pa ni bila. Še bolj ga je razdražila drugi dan, v nedeljo ko so ji došle v pohode nekatere znane gospe. Jedna je pravila, da je dobil njen nečak jako dobro službo v Zagrebu. Priporočen je bil na prvem mestu zato, ker je znal dobro nemški, dasi so bili drugi prosilci mnogo starejši in ne brez zaslug. Da, nemški jezik je dandanes mladim ljudem tako potreben kakor vsakdanji kruh; brez njega ne dobiš niti najmanjše državne službe. Gospa Šumićevka te besede potrdi in veli: Jaz sem zanaprej vedela, da tako pride. Zato sem prepovedala svojim dečkom, ki so bili v Zagrebu, da niso smeli pisati po hrvatski ni meni, ni svojim sestram in sploh nikomur ne. V Zagrebu sem jim našla stanovanje pri nemških ljudeh, kjer niso slišali nobene hrvatske besede. Tudi doma so zahajale po mojem ukazu samo v take hiše, kjer se je govorilo tudi po nemški. Nekateri pravijo: Svoj jezik treba najbolj ljubiti. E, kdo pa vam to brani? Ljubite ga, kolikor vas je volja, ali samo ž njim ne pridete daleko, ne po cesti ne v službi. Hrvatski naši otroci že tako znajo in ni straha, da bi svoj jezik pozabili, dokler žive na Hrvatskem. Z nemščino je to drugače. Treba se je je učiti in imeti skrb, da se ne pozabi. V Slobodinu je vse vrelo, ko je poslušal te in druge take razgovore. Šumićevko je imel odslej za podrepnico in služkinjo Bahovih huzarjev in za zarotno sovražnico svojega naroda. Občeval je ž njo le še toliko, da se ni čutila preveč razžaljeno. Če ni našel doma Milke, ni se hotel več muditi pri njeni materi in sestrah, poklonivši se je odšel. Lotila se ga je velika čmernost, ljubezen se mu je zazdevala vsak dan bolj čudna in nevarna. To mu je seveda jako ugajalo, da je Milka iskreno ljubila hrvatski narod in kazala često tople simpatije za vse slavjanske rodove. Ali že mu je vstajal sum, če ne izvirajo ta čuvstva morda iz ženske politike. Hotela bi ga ž njimi prikleniti k sebi. Jel je dvomiti včasi celó o njeni plemeniti ljubezni. Razpaljena mečta mu je velela: Ona zna tvojo mržnjo na nemški jezik in govori s tabo vendarle po nemški! Da te resnično ljubi, ne bi zinila ni jedne švabske besede. Če ne zna ilirski, govorila bi s tabo po varaždinski, po bezjaški. Take sumnje in dvomnje pa niso mogle nikoli dolgo trajati. Izginile so navadno že prvi trenutek, ko jo je zagledal, ker jo je ljubil resnično in strastno kakor še nikoli nobene druge. Ali s tem pa je le ni nehal nadlegovati, da bi govorila ž njim po ilirski. Ta zahtev ji je začel že presedati. Smejaje se reče mu nekoč dobrodušno: Saj sem ti že dejala, da me nauči ilirski, prej se ne morem postavljati s tem modernim jezikom. Dokler pa ne znam dobro vsaj glavnih pravil njegovih, govorila bom nemški. S to govorico te nisem nikoli razžalila. Nikdar ne pozabim tvoje radosti, ko sem ti priznala po nemški, da te ljubim. Takrat nisi nič godrnjal, da ti nisem rekla tega po ilirski. Zato bodi pameten in hvaležen za to, kar si dosegel! Za naju dva je in ostane poglavitna reč ljubezen, vse drugo je postransko in malenkostno. Te duševne besede pa niso ganile Slobodina. Precej osorno odgovori ljubici: Za me pa je in ostane poglavitna reč narod; tebe ljubim, ker si hči bratskega mi hrvatskega naroda. Da si Nemka, ne bi te pogledal. To pa je strašno žalostno, še bolj pa sramotno, da Hrvatica zametuje svoj jezik in se zateleba v hrapavo govorico naših sovražnikov. Milko obide skoro nevolja, ali se premaga in v lepe oči ji stopijo solze, s sklenjenima rokama gleda v Slobodina, kakor da bi ga hotela prositi usmiljenja. Politična strast pa je njega tako zaslepila, da ni opazil njene bridke stiske in muke. Taki prepiri so se med njima pozneje še večkrat vneli. Slobodin se je kdaj tako razdražil in utogotil, da je zanemarjal Šumićevo hišo in Milko po več dni zaporedoma. Nekoč se je celó zarekel, da ga ne bo nikoli več, ali strastna ljubezen mu ni dala, da bi izpolnil to brezdušno pretnjo. Po nekem naključju je zvedel, da je dejala Šumićevka svoji sosedi in sorodnici: Ako se Milka omoži in mi mož umrje, preselim se za vselej k njej, ker mi je najljubša izmed vseh otrok radi svoje presrčne odkritosti in dobrodušnosti. Te nedolžne besede so prestrašile Slobodina, kakor da bi ga bil gad pičil. Zdaj je popolnoma obupal, da bi mogel privesti Milko na pravo pot. Mislil si je: Ako svojo ljubico vzamem, bi bilo že še nekaj nade, da popusti to vražjo nemščino, toda glavni pogoj bi moral biti, da ostaneva sama. Če pa se nama pridruži tašča, ta trdo zapečena renegatka, potem z Bogom vsako upanje, da izgine iz moje hiše neprenosna sramota nemškovanja. Moji otroci bi se v takem društvu navzeli nemškega mišljenja in izdajalskega duha, jaz bi bil oče narodnih odpadnikov, najostudnejših zverij na svetu. Slobodin je bil zdaj uverjen, da ga čaka na Milkini strani najstrašnejša bodočnost, ne pa tista neskončna, idilična sreča, katero mu je obetalo srce na začetku njunega znanja. Odslej ga je minul notranji mir. Razmišljal je po noči in po dnevu svojo težko usodo, koja mu nakloni sramoto na vseh treh potih, ki se pred njimi odpirajo. Ako se Milki izneveri, stori neodpusten greh, ki ga bo spremljal do groba. Ako se ž njo pozakoni, nakoplje si na glavo ponemčeno ženo, nemški zarod, narodno izdajalstvo. Ostaja mu torej le še tretji pot, da konča sam sebe in odvrne sramoto s samomorom. To nakano je pasel v sebi več tednov. Naposled se mu je milo storilo, da bi šel pod zemljo tako mlad in čil, še predno je mogel svojemu narodu kaj koristiti. V Slobodinu se je vršila grozovita borba. Strastna mržnja na Nemce se je kosala s strastno ljubeznijo do lepe Milke. Ta notranja vojna se je končala z zmago sovraštva: Slobodin se Milki izneveri, da bi mogel ostati zvest svojemu narodu. Zgodilo pa se je res to, kar si je sam prerokoval. Neodpustni greh ljubavne nevernosti ga je spremljal mnoga in premnoga leta in ga bo tiščal in pekel do groba. Oženil se je pri drugi, pri rojakinji svoji, ki je govorila ž njim samo slovenski, ali mu s tem še ni prinesla zakonske sreče. Spoznal je sčasoma mnogo deklet gosposkega in prostega stanu, ali ni našel med njimi nobene, ki bi se po svojih duševnih in srčnih vrlinah dala le količkaj primerjati njegovi nekdanji Milki. Slobodina izgovarjajo kolikor toliko samo njegova leta. Dopolnil je bil na odhodu iz Varaždina še le 24. leto svoje dobe. Do takrat je tičal največ v svojih bukvah. Kakor ni poznal ljudij sploh, bilo mu je povse neznano skrivnostno žensko srce. On ni vedel, da mladenič ne sme v ljubezni nikoli zahtevati, naj opusti ljubica kako navado ali razvado. Če ga resnično ljubi, bo v zakonu sama brez opomina storila to, kar njen mož želi. Slobodin je zapravil srečo svojo in svoje Milke po svoji nevednosti in neumnosti. Zavedla ga je prevelika politična strast. Da je vzel Milko, ni se mu bilo ničesar bati. V hiši bi bil vladal vsekakor narodni jezik. On bi bil govoril po ilirski, tašča po bezjaški in Milka bi bila najbrž ti dve narečji mešala. Otroke pa bi mu bila vzgojila njegova šola za trdne Ilire, ki bi bili prejeli od očeta tudi ljubezen do vseh slavjanskih bratov. Tako lepo in veselo življenje ga je čakalo, ako bi bil poslušal glas svojega ljubečega srca! On zdaj to dobro ve in se bridko kesa. Izkušnje drugih rodoljubnih mož so ga poučile, da je dobro ženo prav lahko pridobiti za narod, četudi je bila vzgojena v tujem duhu in na tujem jeziku. Slobodin je poznal gospo Kvatarnikovo, ki do poroke ni govorila ž njim ni jedne hrvatske besede, gospo trgovca Jakića, ki je znala samo laški in francoski, ko se je ž njim seznanila, pa kako oduševljeni in značajni domoljubki sta postali obe po izgledu in napotku ljubljenih soprogov svojih! Ne smem zamolčati, da je hotel Slobodin svojo krivico popraviti. Po kratkem zakonu mu je žena umrla. Namenil je precej potovati v Varaždin, prositi na kolenih Milko oproščenja in jo snubiti. Ali baš takrat ga je začela usoda preganjati, da ni mogel izvršiti te poštene namere. Spoznavši, da je vsaka in tudi državna služba kruta sužnjost, izstopil je iz nje v svobodno življenje. Dohodkov je tudi sedaj imel dovolj zase, ali za rodovino jih je bilo premalo. Dobil si je sicer razne zaslužke, ali vsi so bili le začasni in nestanovitni. Zdaj se je seveda že silno postaral, ali še dandanes spominja se vsak dan zapuščene Milke in se trka s skesanim srcem na prsi vzdihujoč: Mea culpa, mea maxima culpa! Vsak večer, kadar se uleže v posteljo, prosi Boga, da bi mu odpustil mladostni greh. Milka je žalovala več let po izgubljenemu ljubimcu, potem se je potolažila, ker je po vsej priliki spoznala, da s tako trmastim človekom ne bi bila živela složno in srečno. Ostala je vesela samica in iskrena Hrvatica, dasi se ni naučila nikoli pismene ilirščine...

Varaždin sem ostavil brez srčnih bolečin. Mesto stoji na neizmerni ravnini, katero sem se že naveličal gledati in prehajati. Jaz ljubim hribe in bregove, čisti gorski zrak, hladne gorske studence. Zato sem se potrudil, da pridem v hribovito, skalnato Primorje in deželna vlada me je uslišala in premestila na Reko. Jako, jako težko pa mi je bilo ločiti se od pohlevnih, blagih, dobrodušnih, odkritosrčnih, gostoljubnih Varaždincev. Uveril sem se, da boljših ljudi, nego so oni, ne more imeti nobeno mesto naše prostrane zemlje. Ohranil sem si jih v dobrem spominu do svoje sive starosti in še sedaj na pragu groba jih pozdravljam presrčno in iskreno: Bog vas živi, mili hrvatski bratje! Naj vam podeli njegova milost vse svoje blagodati, dušne in telesne na tem in na onem svetu!