III. Bah hoče ponemčiti Hrvate s pomočjo birokracije. Njen duh, značaj in šušmarstvo. Zapreke germanizaciji.

Leta 1855. se je Bahov sistem na Hrvatskem že povse utrdil in ukorenil. Ban Jelačić je vladal le po imenu, največjo oblast v deželi si je prisvojil podpredsednik najvišjega deželskega sodišča, Švab, ki je bil glavni agent in zaupni mož dunajske vlade. Namesto voljenih uradnikov sedeli so v pisarnicah nemški birokrati, ki so bili po rodu zvečine Slovenci, ali se niso dosti zavedali svoje narodnosti in so rabili v vseh službenih poslih nemški jezik. Uveljavili so se v vseh strokah in nemški zakoni in običaji. Razun pravoslovne akademije, ki se je že zdavnaj ponemčila, zavladal je nemški jezik v vseh srednjih šolah in je silil že tudi v nižje in najnižje in celo v zasebne. Vse šolstvo se je podvrglo sedaj nadzoru doktorja Jarca, ki je bil tako široke vesti, da je prevzel tudi nadziranje pravoslavnih učilnic, seveda s to nalogo, da sčasoma tudi njih ponemči. Upravljalo, sodilo in gulilo se je zdaj v vzhodni polovici države ravnotako, kakor v tistih deželah, ki so spadale k nemški zavezi in se imenovale radi tega „deutsche Erbländer, deutsche Kronländer“. Vse javno življenje se je vršilo po zapovedih, željah in trmah vsemogoče birokracije, koje glava, duša in srce je bil Korošec Švab. Po rodu je bil trd Nemec, dasi so ga imeli mnogi za Slovenca, ker je znal nekoliko slovenskih besed. Od prirode ni prejel dosti sposobnostij, razum mu je bil jako plitev, hvalili pa so njegov spomin. Po svojem značaju pa je bil birokrat, prebogato obdarjen z vsemi svojstvi, ki so znak in vlastina te svojati. Napuh mu ni poznal nobene mere in meje, nobenega obzira. Delal se je strašnega avstrijskega rodoljuba. Po njegovem mnenju je bil vsak podložnik habsburške dinastije izdajalec, ako se ni smatral za Avstrijanca in samo za Avstrijanca. Češko, ogersko in hrvatsko in drugo rodoljubje mu je bilo odpad od države. Švab je zaničeval vse nenemške narode, najbolj pa Slavjane. Hrvate je imel za barbare, jednake Turkom in zamorcem, po nravni in politični vrednosti. Švab je prvakoval med tistimi birokrati, ki so dali besedi panslavizem nov pomen. Prej se je mislilo, da pomenja panslavizem dejansko težnjo, združiti vsa slavjanska plemena v jedno skupino pod dinastijo, ki vlada rusko državo. Tak panslavizem mora priznati vsak avstrijski pravoslovec za politično hudodelstvo, za veleizdajstvo. Po Švabovem nazoru pa je pristajalo ime panslavist vsakemu, ki je ljubil svoje rodno slavjansko pleme. Češki rodoljubi so mu bili vsi panslavisti, tako tudi hrvatski. Trebalo jih je torej preganjati kot politične zločince, kot avstrijske veleizdajnike. Tako so razumevali po njegovem izgledu besedo panslavizem tudi vsi drugi višji birokrati, med koje je spadal tudi naš šolski nadzornik Jarc. Švabu se je zdel že pogovor na narodnem jeziku sumen in nevaren. Ako je čul za kakega profesorja ali uradnika, da občuje s hrvatskimi rodoljubi in se pomenkuje ž njimi po ilirski, nategnil je obraz v birokratične gube, povzdignil desnico in zakričal z grozečim glasom: „Dem trau’ ich nichts!“ Take grešnike si je pridno zapisaval v posebno knjižico, kojo si je bil omislil za svoje politične, poizvedbe in ovadbe. V to črno knjigo je zapisal tudi našega rojaka goriškega Slovenca Arcota samo zato, ker je govoril s Hrvati po hrvatski in se je smejal „so höhnisch“, ako je kdo vpričo njega dokazoval potrebo in korist nemškega službenega jezika. Švab je imel vohune po vsej hrvatski deželi, ki so mu poročali o javnem mnenju in ovajali „panslaviste“. Po teh poročilih zapičilo se mu je v glavo trdno uverjenje, da snujejo hrvatski in srbski rodoljubi nekako južnoslavjansko kraljestvo in da razširjajo to misel in nakano po vsej zemlji posebni agenti, ki so dobro preskrbljeni z denarjem. Švab je poslal vsem podrejenim sodnim uradom strog ukaz, da morajo skrbno zasledovati take rovarje in mu nemudoma o njih poročati. Na več krajih so me svarili moji prijatelji, sodni uradniki, naj ne kažem preočito svojega narodnjaštva, ker bi me Švabovi vohuni lahko prijeli in poslali zvezanega v Zagreb. In res se je zgodilo, da je zvedel Švab moje politično mišljenje in delovanje v reški gimnaziji. Nadzornik Jarc je povedal mojemu ravnatelju Vidicu, da ga je ustavil Švab v Zagrebu sredi trga in mu rekel, „kako more trpeti v službi takega rogovileža, kakor je učitelj Trdina. Ta človek pridiga svoje pahslavistične dogme brez bojazni vsakomu, kdor ga hoče poslušati, šolsko mladino je že popolnoma okužil“. Ko je Švab slišal, da Ogri in Hrvatje nove nemške uradnike imenujejo „Bahove huzarje“, se je dobrovoljno namuznil in dejal: Ta primera sama po sebi ne bi bila slaba, huzarji so bili že od nekdaj hrabri in rezki avstrijski vojaki, ki so dosegli lepe uspehe na vseh bojiščih, ali ti vojaki so bili od prvega do zadnjega vsi jednaki, brez izimka junaki od pet do glave. Med Bahovimi huzarji pa se nahajajo premnogi maroderji in celo nekoji — kozaki! Maroderje je imenoval Švab tiste podložne uradnike, ki so pač izpolnjevali svoje uradne dolžnosti ali se niso navduševali za nemštvo, še manje pa za nemško propagando. Očital jim je pri vsaki priliki s trpkimi besedami ta nedostatek nemškega rodoljubja, nemškega ponosa in avstrijskega poklica. Za kozake pa je smatral vse slavjanske narodnjake brez razločka plemena; najbolj sumni, zoperni in nevarni so se mu zdeli Čehi že zato, ker so se med sabo le po češki pogovarjali. O Hrvatih ni imel Švab nobenega pojma. Zanikal je odločno, da bi se nahajalo med njimi kaj veleizobraženih mož. Govoril je, da najzadnji nemški diurnist prekaša najprvega hrvatskega jurista. Vprašal je včasi: Kaj je hrvatska inteligencija? In odgovarjal: Ein pisl Kuchellatein und sehr viel panslavistischer Schwindel! Po njegovem mnenju bi morali Hrvatje na golih kolenih Boga hvaliti, da jim je poslal nemške uradnike, ki jih bodo naučili pravega reda, pameti in napredka. Ponemčenje vsega hrvatskega naroda se je zdelo Švabu največja blagodat, ki more doleteti Hrvate. Po njegovi misli se utegne to doseči v kakih 40 ali 50 letih, kajti bo vsak le količkaj razumen Hrvat spoznal velikansko korist in čast nemškega materinskega jezika.

Švab je bil uverjen, da bodo Hrvatje, predno preteče sto let, na vseh trgih svojih mest postavljali veličastne spomenike na čast in slavo ministru Bahu in njegovim pomočnikom, ki so jim pokazali in odprli vrata v sveti hram nemške vede, nemške prosvete, nemške pravičnosti!

Med starejšimi birokrati je imel ta bornirani germanizator dovolj somišljenikov, ob strani so mu stali in pospeševali, kolikor se je dalo, njegove nazore in namere do malega vsi predstojniki raznih uradov, med kojimi je bilo tudi nekoliko rojenih Hrvatov. Med najznamenitejše pa treba vsekako prištevati pl. Strangfelda, Rulica, Šmida in Ulepiča. Strangfeld se je bil rodil in vzgojil v Ljubljani. Slovensko narečje tega mesta je govoril povse dobro, dasi mu ni bilo materinski jezik. Strangfeld se je smatral vedno za trdega Nemca, slovenske rodoljube je sovražil ravno tako srdito kakor hrvatske in češke. Po njegovi glupi misli je bilo vse slavjansko gibanje v Avstriji mojstersko delo ruske politike in ruskega rublja! Rusijo je imel za največjo sovražnico vsemu človeštvu, ali se je nadejal, da jo krimska vojna oslabi in polomi za vse veke. Nasproti avstrijski vladi je o vsaki priliki kazal pasjo servilnost, ali ji ni mogel nikoli oprostiti, da ni napovedala tudi ona Rusiji vojne. V svoji službi se je vedel Strangfeld jako nepriljudno in osorno, med podložnimi uradniki ni imel nobenega privrženca, med tovariši nobenega prijatelja. Nemškutarji so ga črtili ravno tako kakor narodnjaki. Kjerkoli se je prikazal, so oboji pobegnili, da jim ni bilo treba ga pozdraviti. Strangfeld je spadal med najhujše sovražnike hrvatskega naroda in med najbolj antipatične Bahove huzarje. O njem se je moglo reči po pravici: Guarda e passa!

Višji sodnik Rulic je bil sin slovenskih roditeljev. Zibka mu je tekla na Koroškem. L. 1848. je zaigrala tudi v njem narodna žilica, ki je pa kmalu zamrla, ker je zapazil, da ž njo v Avstriji ne prideš do visoke službe. Prišedši na Hrvatsko se je delal ostentativno že precej od konca zakrknjenega Nemca, ki uradno ne priznava v Avstriji nobene druge narodnosti razun nemške. Vsi hrvatski običaji so mu bili „Unsinn“, največji „Unsinn“ pa hrvatski jezik. Poslan v Slavonijo zamrzil je nanj toliko bolj, ker se ga je moral vsaj za silo naučiti. Kakor Švab opravljal je tudi Rulic poleg sodnih policijske posle. Nadziral je škofa Štrosmajerja in pridno poizvedaval, kaj pridiga, kaj govori na raznih shodih, s kom občuje, komu dopisuje i. t. d. Zdi se mi jako verjetno, da je imel za to nečedno vohunstvo strog nalog in oblast od dunajskega ministerstva.

Višji sodnik Šmid se je bil rodil v Ljubljani. Slovenščina mu je tekla glaje nego nemščina, v koji so zapazili njegovi službeni tovariši preveč „aber“ in še raznih drugih kranjcizmov. Ali po mišljenju treba prištevati Šmida med najbolj divje nemške fanatike. Hrvate je sovražil huje nego cigane. Hrvatje so mu bili prasci, Hrvatice svinje, hrvatski jezik svinjsko kruljenje, vse hrvatske šege in navade „Schweinerei“ in „Eselei“. Hrvatske novine so ga po oktoberskem diplomu po vsej pravici napadle kot sovražnika „svega, što je naše“. To divjaštvo treba Šmidu tem bolj zameriti, ker je bil precej nadarjen in bi bil s svojim bistrim umom lahko spoznal nesramno surovost svojih nazorov in skrajno krivičnost, katero dela ž njimi bratskemu hrvatskemu narodu. Šmid je in ostane strašen izgled, kam zapelje izobraženega človeka duh nemškega birokratstva, nemškega šovinizma, nemške nestrpnosti in narodne sovražnosti.

Popolnoma drugačne vrste mož je bil kranjski Slovenec Ulepič. On je vedel že pred l. 1848., da ni nemškega rodu. Čutil se je Slovenca, dasi je govoril z izobraženimi rojaki navadno po nemški. Svoje narodnosti ni zatajil niti v državni službi. L. 1848. se je oglasil večkrat po slovenski tudi v večjih družbah in na javnih mestih. Pokazal je kaj rad, da zna korenito svoj materinski jezik. Če so bili drugi v zadregi, kako bi se dejalo kaki reči dobro po domače, šli so vprašat Ulepiča, ki je skoro vselej pravo pogodil. Videlo se je, da ni občeval zastonj z našim jezikoslovcem Meteljkom. Vendar pa se je izogibal že takrat takih rodoljubov, katere je smatral za radikalne. Hotel je veljati za zmernega in „pametnega“ Slovenca. Belokranjski narodnjaki so se mu zdeli preveč hrvatski, zato se je bal vrlega Ivana Navratila in celo pohlevnega Malavašiča. Tem rajši pa je občeval z Bleiweisom in z drugimi novičarji. Prečital je verno vsako številko „Novic“ od prve do zadnje črke. Nekoč pa se je ustrašil vendarle neke besede, katero je našel v „Novicah“, ker se mu je zdela premalo lojalna. Pišoč o cesarici jo je imenoval Bleiweis cesarjevo ženo. Ulepič ga je hudo pokaral radi te pisave, ki se je bližala po njegovem mnenju že razžaljenju veličanstva. Bleiweis ni vedel, ali bi se smejal ali jezil o tem bedastem razlaganju. Trdil je po pravici, da je žena častno ime, saj imenuje sveto pismo mater božjo, nebeško kraljico, ženo, ne pa gospo ali kako drugače. Ulepič, bivši pri deželni vladi, pa se le ni mogel potolažiti, živel je dolgo časa v strahu, da pride radi te besede z Dunaja strahovita nevihta, ki utegne oplaziti tudi njega. Ta pripetljaj dokazuje dovolj očitno, kako boječ človek je bil Ulepič. Zdaj mu je bil tudi Bleiweis preveč svoboden in radikalen. In ta strahopetnost mu je rasla od dne do dne, od leta do leta. Bleiweis je dejal ves nejevoljen, da mu je ljubši kak nemškutar, nego tak narodnjak, ki se zboji vsake sapice. Leta 1852. je poslala vlada tudi Ulepiča na Hrvatsko, seveda z nalogom, da uvede v svoj urad nemški jezik. On je storil ne le to, ampak se je kazal odslej tako vnetega Nemca, da ga Švab ni mogel prehvaliti. Za vse drugo pa je ostal ljudem mil in simpatičen, ker je bil jako dobrega srca in tanke vesti. Podložni uradniki so ga ljubili, ker jih ni preoblagal z delom in je občeval ž njimi vedno prijateljski. Takemu, ki je bil posebno marljiv in razumen, naklonil je rad denarno podporo, zatiral in preganjal pa ni nikoli nikogar, niti svojih kletevnikov in sovražnikov. Radi nenarodnega vedenja ga je 1853. l. hudo napadla „Südslawische Zeitung“ v dopisu z Dunaja. Tudi od drugod je letela nanj toča, ki mu pa ni le nič škodila, nego mu še koristila, ker mu je dajala sijajno spričevalo, da izvršuje na vso moč pridno in natanko voljo dunajske vlade.

Med prvake Bahovega sistema treba vsekako šteti tudi Kelersberga in Hohenvarta, o kojih bom govoril pozneje. Zdaj pa moram načrtati bolj natanko značaj te vlade. Njen namen in smoter nam je znan: hotela je uvesti na Hrvatskem avstrijske zakone in to deželo sčasoma ponemčiti s pomočjo šole in birokracije. Ta težnja ni obetala nobenega uspeha, ali nekaj se je dalo vendarle doseči. Dobra uprava bi deželo sprijaznila z jednotno državo, pozabila bi staro ustavo, katero so uživali samo gospoda, plemenitaši, nekoji cerkveni prvaki in meščani. Mnogo novih prijateljev bi si bil lahko dobil tudi nemški jezik, da so postopali njegovi apostoli, novi uradniki s hrvatskim narodom blago, prijateljski, pomagaje mu s poukom in dobrim svetom in ne nakladaje nanj pretežkih bremen, kojih ni mogel nositi. Sosebno davke trebalo je prej znižati nego povišati, nikakor pa se niso smeli grditi in surovo razdirati narodni običaji in nazori. Ali za take reči niso imeli Bahovi gospodje ni razuma, ni volje ne iz kake prirojene hudobnosti nego zato, ker so bili — birokrati. Ljudje te vrste se brigajo le za svoje paragrafe, za vse drugo jim ni nič mari. Vedo se tako, kakor da so ustvarjeni narodi za uradnike, ne pa uradniki za narode. Vsako pravdo in vsako drugo stvar presojajo le po paragrafih, ne pa po prilikah in živih potrebah, v kojih se nahajata ljudstvo in dežela. Hrvatske zadruge so bile tem borniranim prihajačem: Unsinn, Dummheit, Schweinerei, narodni slepci, ki prepevajo, brenkaje na gosli, narodne pesni pred cerkvijo, pa: Landstreicher, nationale Hetzer, fanatische Vagabunden. Ti birokrati so zasedli že leta 1855. vse hrvatske urade razun občinskih. Po duhu in navadah svojih se niso med sabo nič razlikovali, naj so bili upravni, sodni ali finančni. V vseh pisarnicah so vladali edino le paragrafi, pa naj se z zahtevami praktičnega življenja ujemajo ali ne ujemajo. Po mišljenju svojem pa so spadali Bahovci na dve, precej različni vrsti. Starejši uradniki, ravnatelji, predsedniki, predstojniki in sploh načelniki uradom so dovršili svoje študije še pred l. 1848. Prišli so torej iz Meternihove šole in so se držali kakor klop vseh nazorov in običajev te zloglasne dobe in učilnice. Imeli so vsi velike misli o državi in njenih pravicah, skoro še večje pa o sebi in svojih pravicah. Kot načelniki so zahtevali od podložnih uradnikov slepo pokorščino in domalega obožavanje svoje ličnosti. Kdor si je hotel nakloniti njihovo milost, moral se jim je prilizovati po pasje, uganiti željo njihovo, še predno so jo povedali. Proti občinstvu so se vedli mogočno kakor turški paše in bimbaše; smatrali so se za absolutne, vseoblastne vladarjeve namestnike, za narodno blaginjo pa so se brigali toliko kakor za lanski sneg. Ministrom in tudi nižjim poglavarjem svojim pa so dajali mnogo večjo čast, nego jim je šla, proti njim so bili brez konca in kraja ponižni, udani, ugodljivi, po pasje servilni, da so se morali gnjusiti vsakomur ki je imel kaj pojma o človeškem dostojanstvu. Brezverstvo se ni moglo očitati Meternihovim gojencem. Vero so imeli za potrebno že iz policijskih razlogov, da se ohrani po njej red in mir v državi. Ali cerkvi ti možje niso privoščili nikake samostalnosti in svobode; po njihovem mnenju mora imeti vlada tudi v vseh cerkvenih vprašanjih in rečeh prvo in odločilno besedo. Ne le nižji duhovniki, ampak tudi škofje smejo naj storiti in ukreniti samo to, kar jim dovoljuje in zapoveda državna oblast. Tudi papeževi ukazi in opomini potrebujejo odobrenja dunajske vlade, brez njega ostanejo za vse veke neveljavni v avstrijski državi. Meternihovi dijaki so bili, da povem ob kratkem, trdo zapečeni, nepreprosni jožefovci, ki so pa segali v svojih zahtevah pravzaprav še dalje nego cesar Jožef II. To se ve, da takim zakrknjenim birokratom ni mogel biti všeč konkordat, ki ga je avstrijska vlada sklenila s papežem l. 1855. Očitno niso smeli ugovarjati, tembolj pa so zabavljali, kadar so bili sami med sabo. Najbolj jih je kačila določba tega ugovora, da duhovnik, ki je obsojen v zapor, ne pride v ječo kakor drugi grešniki, nego v kak samostan ali v kak drug udoben kraj, kjer bo morda užival lahko vse dobrote tega sveta. Konkordat so sovražili ne le vsi liberalni Nemci, ampak tudi vsi neliberalni Meternihovci razun Hohenvarta, ki je bil vedno oduševljen za vse, kar je ukrenil dunajski dvor. Prva leta po razglašenju konkordata se je v Avstriji močno svetničilo, vnanja pobožnost se je šopirila v cerkvah, na ulici in celo v uradih. Ob nedeljah so pohajali birokrati prav pridno božjo službo, njihovi predstojniki so nosili v cerkev debele „svete“ bukve, na koje so čitali vso mašo jako izpodbudno. Zanemarjali niso niti izpovedi in obhajila niti koje druge dolžnosti katoliških kristijanov. V gostilnicah so jedli ob petkih postne jedi, doma na skrivnem pa so se včasi vendarle kolikor toliko omrsili s kako kranjsko klobaso ali s turopoljsko slanino. Dunajski vladi so se klanjali vsi birokrati do črne zemlje, vse ministre so smatrali za ženialne može, koje nam vsi narodi zavidajo. Jedina izimka je bil minister Tun, kojega so razglašale vse liberalne in poluliberalne nemške novine za očeta vražjega konkordata in so ga črtili Nemci in njegovi podrepniki že zato, ker je bil po svojem mišljenju Čeh in Slavjan. Nemški časniki zunaj Avstrije so napadali tudi Baha kot sokrivca Tunovega, ali jim Bahovi huzarji niso prav verjeli, imeli so ga za skrivnega somišljenika, ki bo pustil, ko dojde prava prilika, tercijalskega Tuna na cedilu. Uradniki druge vrste so hodili 1848. še v šolo, mnogi v gimnazije, precej jih je bilo zapisanih tudi v vseučiliščih. Sosebno ti so se živo in često tudi dejanski udeleževali prigodkov in viharjev tistega preznamenitega leta. Nasrkali so se v njih svobodnih idej, mnogi tudi oduševljenja za svoj slavjanski narod in jezik. Precej je bilo tudi takih, ki so se navzeli sovraštva do birokracije in nje napuha in praznoglavja. Stopivši v državno službo rugali in smejali so se svojim starokopitnim načelnikom. V društvu so oponašali njihovo govorico in pripovedovali o njih sto zabavnih anekdot, imeli so jih za „Pepčke“, za objekta foppabilia. To pa navadno ni trajalo dolgo. Kmali so se uverili, da žive v policijskem zraku, da predstojniki vedo za njihove zabavljice in burke in jih ne le pisano gledajo, ampak jim se tudi maščujejo, pošiljajo o njih višjim oblastim neugodna poročila. Zdaj so videli, da visi nad njimi Damoklov meč in minula jih je vsa srčnost in zabavljivost. Upreženi vsak dan v trdi jarem privadili so se malo po malem sužnjosti in nje šeg, dobrikali se poglavarjem in trudili s pridnim črčkanjem, da jih udobrovoljijo in si pridobe in ohranijo njihovo milost. Mnogi so se sčasoma tako predelali in prelevili, da jih po njihovem vnanjem vedenju nisi lahko razločil od Meternihovih birokratov. Bili so ravno tako samozavestni, samopridni in za narod brezsrčni kakor ti. Nahajalo pa se je dosti tudi takih, ki so se hoteli naužiti svoje mladosti in so hrepeneli le po veselicah, za službo se pa samo toliko brigali, da jih iz nje niso mogli zapoditi. Delalo se je v pisarnicah strašno mnogo, popisale so se vsak dan brezštevilne pole papirja, v prodajalnicah se ni prodalo nobenega blaga toliko kakor papirja. Zapisovalo se je vse, kar je bilo res potrebno, ali še veliko, veliko več pa takega, kar je bilo popolnoma nepotrebno. Porabilo se je mnogo črnila za take reči, ki so se dale ustno s tremi besedami opraviti. Pisalo se je zvečine po nekaki šabloni, po vzorcih, jahali so se šimeljni, kakor pravijo birokrati. Zaman je prišlo od zgoraj več opominov, da se piši samo to, kar je trajne vrednosti, to je, kar se utegne kdaj v bodočnosti potrebovati. Birokrati so se držali svojih globoko ukoreninjenih razvad stanovitno in verno kakor dober kristjan zapovedi svetega evangelija. Vrednost uradov se je cenila po številkah aktov. Najbolje je izpolnoval svoje dolžnosti tisti, v katerem se je nabralo največ aktov. Moj prijatelj Ravnik, ravnatelj glavne šole v istrskem mestu Kastvu, je bil hud sovražnik takim birokratskim bedastočam. Zapisaval je samo to, kar je bilo nujno potrebno, in takih reči ni bilo mnogo. Tako se je zgodilo, da je poslal na Reko o vseh svetih šele svoj deveti akt za tisto leto. Ta prezanimiva novica se je po bliskovo razširila po vseh državnih uradih, ki so bili na Reki, in Ravnikov akt je romal iz jedne pisarnice v drugo in vzbujal povsod brezkončno strmenje in krohotanje. Jedini Vidic, ravnatelj gimnazije, je zaklical na pol zavidno na pol pohvalno: Glücklicher Ravnik! Jedini jezik, ki se je smel rabiti v c. kr. uradih, je bil nemški, ali ta uradna nemščina se je razumevala tudi le samo v uradih. Če je dobil izobražen Hrvat, ki je znal dobro nemški kak služben dopis, trudil se je često zaman pogoditi mu smisel radi strašno dolgih perijod in brezbrojnih tujih terminov in besed, ki rabijo nemškemu uradnemu jeziku. Hrvatski činovnik Halter, rojen Varaždinec, mi je pravil na Bledu, kjer sva se seznanila, da je prišlo k njemu vsak dan po deset in še več ponemčenih Zagrebčanov s prošnjo, da bi jim pojasnil taka službena pisma. Birokratična korenitost je zahtevala, da se v aktih za vsako trditev naznani tisti paragraf zakonika, ki jo opravičuje. Radi te često glupe natančnosti je paragrafov vse mrgolelo v uradnih spisih. Za dve reči se hrvatski činovniki niso mogli načuditi svojim cislajtanskim tovarišem, da so se naučili v gimnazijah tako slabo latinski jezik in da znajo vselej tako hitro in spretno pogoditi prave paragrafe. Ali Hrvatje so si kmali prisvojili tudi to nemško umetnost. Nekoliko najvažnejših paragrafov so se naučili na pamet ter jih pridno o vsaki priliki upotrebljavali. Druge pa so dobili lahko v raznih pomočnih knjižicah, ki so naznanjale za vsak prestopek ali zločin vse paragrafe, ki govore o njem. Predno je preteklo pol leta, so se izvežbali v vseh skrivnostih nemškega uradnega jezika tako temeljito, da ponemčena hrvatska gospoda zdaj tudi njihovih dopisov ni več razumela. In tako še trdemu Nemcu neumevno jezikovno čobodro je hotela Bahova vlada raznaroditi in pogermaniti tri velika kraljestva: Galicijo, Ogersko in Hrvatsko!!! Bahovi huzarji pa po nemški niso le pisarili, ampak se tudi pogovarjali med sabo in z vsakomer, kdor jih je razumel. Iz ust Meternihovih učencev ni prišla nikoli domača beseda, čeprav so slovenski znali. Mlajši uradniki so bili nekoliko bolji, med sabo so se pomenkovali kolikor toliko tudi po slovenski. Ali tudi ti so se bili silno ponemčili že v Gradcu in na Dunaju. Služba jih je ločila še bolj od naroda posebno zato, ker so se večini že zdavnaj izkadili vsi ideali mladosti. Jednakopravnost se jim je zdela lepa in pravična reč, ki pa se ne ujema s potrebami praktičnega življenja. Če so govorili par stavkov na narodnem jeziku, zabredli so potem precej v nemščino, le včasi se je zarinila semtertja še kaka slovenska besedica. Za daljši slovenski pogovor so izgubili menda sposobnost. Med uradniki našega rodu našel sem jih prav malo, kateri so se mogli pogovarjati čisto in zdržema po domače. Ti so bili Svetec, Arcon, Brtoncelj, Kavčič, Jeras, Cvetnič in še dva ali trije drugi, katerim sem imena že pozabil. V to vrsto poštenih mož spadajo seveda tudi vsi tisti Slovenci, ki so si ohranili tudi v službi vse ideale mladostnih let. Nahajalo se jih je največ med profesorji, n. pr. Žepič, Erjavec, Tušek i dr. Sploh je vladalo pravilo, da so Bahovi huzarji brez razločka rodu govorili po nemški. Nemškovali so tudi med sabo razun pravih Nemcev Slovenci in Hrvati iz Vojne krajine. Malo bolje so se vedli hrvatski uradniki iz Banovine. Od konca občevali so med sabo le po domače, sčasoma jeli so rabiti čedalje več nemških fraz in besed. Bližali so se vsako leto bolj Nemcem. S svojimi ženami so nemčurili, istotako z otroki že precej od začetka. Poznal sem tudi take učitelje in činovnike, ki so se rodili in vzgojili v hrvatskih mestih, pa niso niti med sabo nikdar izpregovorili hrvatske besede. Ali njih ni napotila na to narodno izdajstvo nova vlada, bili so do korena pokvarjeni že pred dohodom Bahovih huzarjev. Stara ustava je slabo skrbela, da bi se zanetil v mladini sveti ogenj rodoljubja in spoštovanje narodnega jezika. Med Bahovimi huzarji pa sem našel vendarle tudi take uradnike, ki niso med sabo nikdar izustili nijedne nemške besede. Ti poštenjaki so bili češkega rodu. Tisti, ki so se rodili v češkem kraljestvu, so bili skoro brez izimka tudi vroči rodoljubi in so se živo zanimali za vsak napredek svojega naroda. Čitali so z veseljem samo češke knjige in novine. Moravci se niso baš odlikovali s češkim narodnjaštvom, ali tudi oni so govorili z rojaki najrajši in največ po češki. Tu moram še to pripomniti, da nemškega razgovora niso marali le mlajši in nižji uradniki, po češki so se pomenkovali tudi njihovi načelniki, dasi so dobro vedeli, da se vladi s tem ne prikupijo. O tej priliki moram še omeniti, da se uradni prvaki niso vladali povsod jednako proti nižjim uradnikom svojega rodu. Nemci so jim pogodovali, skoro še bolj pa Čehi. Posebno to me je zanimalo, da so bili pemski načelniki prijazni proti činovnikom obeh narodnostij, ki prebivata na Češkem. Opazil sem večkrat, da je nemški predstojnik odlikoval češkega podložnika, in isto tako češki nemškega. Smatrali so se oboji za ljube „krajane“, obojim je bil „Landsmann“ vsak Pražan in vsak Liberčan. Slovenskih in hrvatskih predstojnikov pa na to plat ne morem baš pohvaliti. Jedini ravnatelj Vidic je kazal nekaj simpatij za učitelje, ki so mu bili rojaki. Nadzornik Jarc je res da vabil in klical na Hrvatsko najrajši Slovence ali ne iz kake ljubezni nego zato, ker so se mu zdeli najbolj pripravni, da bi pospeševali nakane dunajske vlade, to je, da bi ponemčevali hrvatsko mladino. Znano pa mi je tudi več izgledov, da so načelniki naše krvi kruto preganjali podložne jim rojake, dočim so pomagali, kar se je le dalo, nemškim uradnikom, ki so bili manje sposobni in marljivi. Tudi hrvatski višji činovniki niso imeli dosti srca za sinove trojedne kraljevine, mnogim je bil ljubši vsak tujec nego domačin. Za rojake so trdili, da se v službi radi polene, ker pričakujejo potuho od hrvatskega načelnika.

Dunajska vlada je želela in zahtevala, da bi vsi Bahovi huzarji pospeševali na Hrvatskem njene politične namene, da bi delali propagando za centralizem, absolutizem in germanizacijo, hotela jih je rabiti torej za svoje agente. O tem pa je popolnoma pozabila, da se ljudem take vrste povsod dobro plačuje, ker bi drugače izgubili za svoj posel veselje, brez katerega se ne more pričakovati uspeh. Skopost Bahove vlade pa je bila tako grozna in umazana, da je morala ohladiti tudi najbolj vročega nemškega fanatika, ki se je nahajal v nižji službi. Navadnemu slovenskemu uradniku pa se je pristudilo in omrazilo prazno črčkanje v pisarnici, za koje je prejemal tako beraško nagrado, da ne bi bil menjal ž njim le količkaj trden rokodelec. Velika večina Bahovih uradnikov je dobivala na leto samo po 300 do 600 goldinarjev, preveč za gladno smrt, premalo za potrebe. Profesorji, spadajoči v deveti razred, so imeli v Varaždinu zvečine po 700 gld., le starejši po 800 gld., na Reki po 100 gld., v Zagrebu po 200 gld. več. Načelniki uradov so prejemali seveda boljo plačo, a tudi ne toliko, da bi bili mogli živeti primerno svojemu dostojanstvu in brez velikih skrbi in pritrgovanja. Taka beda je vladala v vseh državnih službah, celo v vojaški. Častniško življenje se je imenovalo sploh „glänzendes Elend“. Činovniki so govorili s trpko šalo, da se deli za njih mesec na tri nejednake dele. Prvi je Maria Empfängnis, ki traja po priliki od začetka meseca do 8., torej en teden. Potem prihaja Maria Elend, ki se vleče počasno in tožno tja do 25. Naposled nastopa Marija Trost, ki oznanja, da se bliža konec meseca in konec brige in stradanja. Ta grda skopost prinesla je celo kopo žalostnih prikazkov in nasledkov. Uradniki niso mogli ljubiti take službe. Delali so nemarno in nejevoljno, samo toliko, kolikor so morali; vedno je bilo treba jih priganjati. Navzlic vsej gorečnosti reda vajenih predstojnikov zaostajali so posli, nakopičilo se je marsikje vse polno nerešenih aktov. O uradniški revščini pravili so mi po vsej deželi strašne izglede, da so se mi kar lasje ježili. Dobivši 1. dan meseca plačico so gospodki kaj radi popivali in si privoščili prve dni marsikaj dobrega, kakor da se hočejo okrepčati ali odškoditi za prebito bedo, v drugi polovici meseca pa so mnogi hodili spat brez večerje. Včasi nekateri niso imeli po več tednov svojega stanovanja. Prenočevali so pri kakem znancu ali pa tudi na klopi v kaki krčmi ali na biljardni mizi v kavarni, po leti tudi pod odkritim nebom. Moj tovariš v Varaždinu, Čeh K. je gostoval v sobi, kjer ni bilo nobene postelje. Spaval je več mesecev na treh stolih, pod glavo si je deval popotno torbo in nekaj srajc, odeval pa se je po zimi z dvema suknjama. Na Reki je suplent A. hodil prenočevat v gimnazijo. Ulegel se je na klop, pod glavo si je položil razne cunje, s katerimi je šolski služabnik brisal z oprave prah. Dva mlada uradnika sta mi sama povedala, da sta ležala ponoči v pisarnici na mizah, za posteljo so jima služile plahte, s kojimi so bila pregrnjena tla in za odejo namizne preproge. Mladi gospodje so se hoteli navzlic borni plači čedno oblačiti, nekaj radi svojega stanu, morda še bolj pa radi deklet. Ali sukno in drugo blago se je bilo silno podražilo od l. 1848. Jemali so ga v prodajalnicah na dolg, često so ostajali dolžni po več mesecev tudi krojačem in črevljarjem. Platežne liste so imeli mnogi vedno zastavljene. Nekateri so prišli v sili tudi v nemile kremplje krščanskih in nekrščanskih oderuhov, ki so jim posojali denar, zahtevaje po 50 in tudi po sto odstotkov obresti. Do zdaj sem govoril le o samcih. Še veliko slabše in obupneje od njih so živeli oženjeni uradniki z velikimi rodbinami. Ti so trpeli prave peklenske muke že na tem svetu. Moj znanec in rojak N. je imel ženo in sedmero otrok, letne plače pa samo 800 gld. Že za stanovanje v tretjem nadstropju je dajal 120 gld. Trebalo je skrbeti rodbini za hrano in obleko, otrokom, ki so hodili v šolo, za knjige in druga učila, za šolarino in še za druge vsakovrstne hišne potrebe. Mož je preračunil za vsak krajcar, kako bi ga potrošil, da bi mu zalegel. Živelo se je grozovito borno. V naši domovini se hrani tudi najzadnji delavec bolje nego se je rodovina tega slovenskega uradnika. Dvakrat na dan se je kuhala kava, v koji je bilo največ ječmena in vode, dvakrat pa krompir, ki ni bil vselej zabeljen. In vendarle se ni moglo zdelovati, če je pritisnila kaka bolezen. N. je prosil na kolenih in s povzdignenimi rokami več znancev posojila, ki ga pa ni mogel dobiti, ker je vedlo tudi njih trdo za denar. V skrajni sili seže po cesarskih denarjih. Nakoplje si s tem hudodelstvom sramoto in dolgo, premučno preiskavo. Mož se je oblastvenikom toliko smilil, da ga niso pognali iz službe, ali so ga pomaknili od blagajne na tako mesto, kjer ga niso mogle več nadlegovati izkušnjave, in izgubil je vsako nado, da bi se mu kdaj povečala služba in plača. Ljubezen je naredila, da se je oženil marsikateri činovnik, ki je imel letne plače samo 400 ali 500 gld. Lahko se ugane, s kolikimi težavami se je bilo boriti njemu in njegovi ženi. On ni smel potrošiti ni krajcarja na zabave, moral se je odreči tudi vina i piva i črne kave, črevlje in obleko si sam snažiti. Ona pa je vse perilo sama izgotavljala, istotako vso otročjo opravo sama delala in popravljala. Nekatera je pomagala tudi šiviljam ali hodila v gostilnice likat perilo, pomivat pode in posodo, včasi je služila tudi za natakarico, hišno in pestunjo, da je često ni bilo zdržema po več dni domov. Tako so si pomagale krščanske žene, ki so si hotele ohraniti poštenje in dober glas. Ali brezkončno siromaštvo je v nekateri zadušilo vso vest in pamet. Služila si je denar z grehom, prodajaje se mestnim pohotnikom, med kojimi se je nahajalo zmerom dosti mladih uradnikov. Radi slabih plačil jim ni kazalo, da bi se ženili, zahajali so torej v javne hiše. Ravnotako tudi vojaki, financarji in žandarji, katerih je kar mrgolelo, sosebno v Zagrebu. Hrvatje so tožili po pravici, da jim je prinesla Bahova vlada blod in razuzdanost. Na Reki je imela policija očitnih grešnic zapisanih do 70, še veliko več jih je šarilo po Zagrebu. Naselile so se tudi v manjših mestih in trgih, kjer do takrat niso poznali te nesnage. V Zagrebu je prišel na slab glas zlasti tisti del mesta, ki je stal ob potoku. Semtertam se je držala bordela mnogo pohajana krčma, da se je moglo iti tja, ne da bi se vzbudil precej kak sum. V velikih gostilnicah služila je navadno kaka hišna ali dekla, ki se je prodajala tujcem in drugim gostom. Včasi se je dogodilo, da je natakar bolj znanega prihodnika kar naravnost vprašal, če hoče sobo „mit oder ohne“?! Če je zašel zvečer kak gospod v stranske ulice, ponujale so se mu in ga klicale često pred vsako drugo vežo te nesramne babure. Vse so bile gizdavo opravljene in namazane z dišečimi olji, nekatere so šumele bahato v svilenih krilih, bolj starikaste so se skušale pomladiti z obilno lepotico. To sem že omenil, da so se nahajale med njimi tudi omožene gospe. Slovencem ne služi baš na čast, da je zablodilo v to nečedno krdelo tudi mnogo naših rojakinj. Na Reki sta bili l. 1855. dve tretjini vseh negodnic slovenskega rodu. Zato ni čudo, da so Primorci zložili pregovor: Ni k...ce nad Kranjice...!

Razun revščine in včasi jako pedantičnih in zlobnih načelnikov grenile in ostrupljale so uradnikom življenje še razne druge nadloge, zlasti pa prekomerna protekcija in vohunstvo. V boljšo službo se često ni prišlo po sposobnostih in zaslugah, nego po milosti višjih oblastnikov. Ta milost se je dobila s prilizovanjem, suženjsko udanostjo in pokornostjo ali pa tudi s priporočili takih ljudi, katerim so hoteli načelniki ugoditi. Na šolska spričevala se ni gledalo skoro nikoli. Odličnjaki so se zapostavljali prepogostoma bedakom in lenuhom, ki so imeli kakega protektorja ali protektorico. Posebno veliko je veljala in koristila beseda lepih ali uglednih gospa. Žene uradnih predstojnikov niso ostale nikoli brez preponižnih častilcev in oboževalcev. Njihovo prijaznost so si hoteli najprej nakloniti vsi mladi gospodje, ki so hrepeneli po avansiranju, kaki denarni nagradi ali odliki. Kdor se ni znal ali maral prilizovati, ždel in čepel je na isti službeni stopinji po 10 let in še več. Videč, da ni najboljša spričevala in najmastnejši pohvalni dekreti uradnikom nič ne koristijo, pometali so jih nekateri v ogenj, drugi v vodo ali pa jih porabili ostentativno za skrivne potrebe. Mnogim tujim činovnikom ni ugajal hrvatski zrak. Najlaglje so se še privadili Zagreba, Reke in Karlovca. Varaždin se jim je zdel že preveč kmečki, najbolj pa so se bali Oseka in sploh Slavonije. Po godu jim tod ni bilo ni podnebje, ni življenje, ni prebivalstvo. Neprenehoma so moledovali vlado, da bi jih premestila. Hodili so v Zagreb in na Dunaj, nadlegovali so celo ministre s svojimi prošnjami. Kdor je imel kaj protekcije, se mu je navadno ustreglo. Iz Slavonije je prišel v Zagreb, kamor so silili tudi vsi domačini. Prav poredkoma pa se je pripetilo, da bi bil premaknjen kak Slovenec ali Nemec nazaj v Cislajtanijo. Uradniška selitev se je vršila torej le v okviru Banovine. Tod pa je bila tako živahna, da sem srečal na svojih potih po hrvatski zemlji do malega vsak dan kako uradniško rodbino, ki se je selila. Ta gosta premena je službi mnogo škodila, ker je preteklo vselej nekoliko tednov, predno se je novi uradnik privadil reda in prilik sedanjega svojega mesta.

Vso Bahovo upravo je navdajal in prešinjal policijski duh, srčna žila sta ji bila vohunstvo in ovaduštvo. To dedino so prejeli Bah in njegovi tovariši neokrnjeno od sprednika Meterniha. Vohunarila je ne le prava policija, ampak vsa birokracija, hermandadi so služili načelniki vseh uradov. Policija je pazila najbolj na glasovite Ilire, zapisala je v črne bukve skoro vse ilirske pisatelje. Okoli Bogovićevega stanovanja švigali so po dnevu in po noči vohuni, ki so si zabeležili vsak korak njegov, vsakega znanca, ki je šel k njemu. Zvečer so se plazili okolu oken in vlekli na ušesa pomenek v hiši, da bi ujeli kako sumno besedo. Gaju ni dosti koristilo, da je vrgel narodno zastavo iz rok in je popolnoma utihnil, kakor da ga ni več na svetu. Bahovi ogleduhi so prežali nanj doma in so lazili za njim, kadar je kam popotoval. Policija je vedela za vsako besedo, kojo je izustil v samostanih na Fruški gori. Človeka ni varovalo ovadb niti največje dostojanstvo, niti najlojalnejša preteklost, niti najčistejša nravnost in poštenost. Bana Jelačića je tožaril ministrom in napadal tudi javno v nemških novinah zloglasni policijski agent Šumaher. Ban je dolgo potrpeval in molčal, naposled pa so mu vendar le jele presedati te lažnjive ovadbe. Moč mu je bila takrat že silno opešala, Švab se ni zanj nič brigal in mu je kazal dosti očitno svoje zaničevanje, ali toliko oblasti je pa že še imel, da je zapodil iz dežele lopova Šumaherja, ki je moral v 24 urah Zagreb ostaviti. Na Reki je pravil v pivarni ud tajne policije, uradnik „Škarpeta“, da je šel on sam Jelačića cesarju tožit radi ilojalnosti in panslavizma. Policijski agenti so se lotili celo nadškofa Havlika, čigar nravnost je bila tako čista, da se je zdel vsem znancem bolj podoben svetniku nego zemljanu. Tožili so ga, da zapravlja svoje prihodke z malopridnimi babami. To nam je povedal na Reki naš nadzornik Jarc, ki je zvedel za to nesramnost od zagrebških kanonikov. Pozneje nam je tudi pravil, kaka huda kazen je doletela podle ovaduhe. Ako so klevetniki skušali obrizgati s svojim strupom tako imenitne dostojanstvenike, more se misliti, kaj so delali šele z ljudmi nižjih stanov, ko se jim ni bilo bati velike kazni, če pride tudi njihova laž na javnost. Zavladalo je v deželi splošno nezaupanje. V gostilnicah nisi čul več tistih hrupnih govorov kakor nekdaj v ustavni dobi. Vsakega neznanega gosta so sumnjičili, da bi utegnil biti kak agent policijski. V kavarnicah je čital vsak prihodnik zase; če so se sošli znanci, pogovarjali so se na pol glasa, da jih že pri bližnji mizi nisi mogel lahko razumeti. Razun pravega policijskega urada je imel zloglasni Švab še svojo posebno policijo, ki mu je pošiljala vesti o javnem mnenju in političnih pomenkih ilirskih in drugih „panslavistov“. Švab je smatral vse pravoslavce za izdajalce, pravoslavne pope pa za glavne rovarje in sovražnike Avstriji. Bil je uverjen, da jim daje Rusija mastno nagrado za njih politični trud. Ali pristudili so se mu tudi katoliški duhovniki zagrebške vladikovine. Imel jih je za največje krivce, da se prosti hrvatski narod ni hotel sprijazniti z novim sistemom. Posebno je črtil tiste duhovne, ki so bili objednem učitelji v srednjih in glavnih šolah. Imenoval jih je zapeljivce uboge mladine, obsodil bi jih bil prav rad v mnogoletno ječo. Najbolj so si nakopali njegovo mržnjo svečeniki Torbar, Havliček, Babić, Žanić in Veber-Tkalčević, katerega je smatral radi nemškega imena za renegata! Jako sumen se mu je dozdeval že precej od konca vladika Štrosmajer. Kot zakrknjen Jožefovec je Švab strašno sovražil jezuite, Štrosmajerja pa je imel za pokrovitelja vseh jezuitov, za nadjezuita. Kadar je tekla o njem beseda, zval ga je: Erzjesuit, der dünne Jesuit, der Jesuitenmarschal, der slavonische Messias. Mlajši Hrvatje se bodo gotovo začudili, če jim povem, da so 1852.-1860. leta ne le Bahovi huzarji, ampak tudi dobri rodoljubi pripisovali Štrosmajerju silne simpatije za jezuitski red in njegova načela! To mnenje se je razširilo po moji misli najbolj po Švabu in njegovih podrepnikih, ki so smatrali jezuitstvo za glavni vir in znak vsake reakcije in zlobe, za glavnega nasprotnika vladarskega samodržtva in njegove politike. Kakor na Hrvatskem, godilo se je takrat po vsej avstrijski državi. Slavni in ugledni možje in narodni vodniki niso bili nikjer varni, da bi jih ne zasledovalo in lovilo tajno oko in uho politične policije. Ko je šel minister Kulmer v neke karpatske toplice, poslala je precej za njim dunajska hermandad svoje agente z nalogom skrbno paziti, če bo občeval s poljskimi in ogerskimi magnati, in natanko poizvedeti, kaj se bo ž njimi dogovarjal. Palacky in Rieger sta padla pod policijski nadzor samo zato, ker sta bila vzorna rodoljuba. Bah je hotel kupiti od Bleiweisa „Novice“ za 5000 gld. Ta jih po nobeni ceni ni hotel prodati in nasledek je bil, da je prišel tudi on pod policijski nadzor. Ista usoda je doletela slovenskega prvaka in ljubljenca Slomšeka. Na uboge uradnike so prežali od vseh strani policijski agenti. Na Hrvatskem so stregli po njih razun c. kr. in Švabove policije načelniki vseh uradov. Vsak si je izbral izmed svojih nižjih uradnikov in pisarjev kakega za ta posel sposobnega vohuna, ki je opazoval, kaj delajo činovniki zunaj pisarnice, s kom občujejo, v koje krčme zahajajo, kaj govore o vladi in o svojih predstojnikih. Ravnatelji srednjih šol so imeli svoje vohune med dijaki; poročali so jim ne le o življenju in napakah drugih dijakov, ampak tudi o vedenju in napakah svojih profesorjev. Hrvat Muzler in Slovenec Marković sta bila jedina ravnatelja, ki sta prezirala tako lopovsko pozvedavanje. Nemogoče je našteti vse ovadbe, ki so jih pošiljali oficijalni in neoficijalni agenti raznim uradom, deželni in državni vladi. Tožbe, ki so došle v Zagreb jedno samo leto o Kurelcu, učitelju na Reki, bile so tako brojne, da so sestavljale štiri prste debel sklad. Poleg drugih reških laškatarjev ga je ovadil tudi neki zdravnik, doktor medicine. Ogovoril ga je najprej preprijazno in ga vprašal, če je res, da je nalezel tako in tako bolezen? Ako je res, naj mu pove to odkrito, on ga bo lečil zastonj iz neizmernega spoštovanja do njegove učenosti in narodne značajnosti. Kurelac hinavca opsuje in zapodi, še isti teden je napisal lopov o njem ovadbo, ki bi ga bila spravila lahko v ječo, da ni bila tako očitno izmišljena in lažnjiva. Med ovaduhi so se odlikovali zopet prežalostno nekoji naši rojaki. Sodnik Tr— je tožil vladi svojega pristava, poštenega slavjanskega rodoljuba Kavčića, svojega rojaka, da nemški jezik tako zaničuje, da govori po nemški samo s svojim psom. Take ovadbe so bile v Bahovi dobi tako nevarne, da so mogle človeku vrat zaviti. Kavčića je rešila le znana lažljivost in nepriljudnost sodnikova. Lažljivost je bila sploh poglavitna črta vseh tožbâ Bahove dobe. Vzrok je bila tudi na tem poprišču gnjus na skopost dunajske vlade. Ovadbe so donašale jako borne prihodke. Na Reki sem te razmere dobro poznal, ker sem si bil pridobil zaupanje policijskega komisarja Šremsa, rojenega Moravca, ki je ljubil ne le Čehe nego vse slavjanske rojake. Šrems mi je pravil, da služi reški policiji do 30 agentov. Vzrok tolikemu številu je bil ta, ker se je bilo kolikor toliko bati, da izstopi v hrvatskem Primorju kako puntarsko italijansko-magjarsko krdelo z namenom, pretolči se skoz Hrvatsko na Ogrsko in zanetiti tam vstajo. Izmed teh 30 vohunov so bili samo štirje za stalno sprejeti in so dobivali po 400 gld. na leto; vsi drugi so prejemali nekaj nagrade (navadno po 2 gld.) za vsako ovadbo, ki se je zdela komisarju vsaj nekoliko verjetna. Taka plačica ni mogla pospeševati službene gorečnosti. Policijski agenti so se torej prav malo brigali in trudili, da bi izvedeli kako važnejšo izjavo javnega mnenja ali kako zanimivo skrivnost. Take reči so si navadno sami izmišljali. Komisar Šrems mi je zatrdil, da je izmed 100 ovadb 80 naravnost lažnih, druge so pa zvečine tako izkrivljene in spačene, da človek ne more dobiti po njih nobenega pravega zmisla in pojma. Obenem s policijo je skrbela za javni mir tudi c. kr. žandarmerija. Orožniki so smeli streljati, ne le, če se jim je kdo uprl, ampak tudi, če jim je nagajal in se jim rogal. Nahajali so se skoro vedno na potu. V Slavoniji so lovili tudi slepe goslarje in jih tirali s sabo kot „potepuhe“, da jih izroče cesarskim gosposkam, ki so se nahajale često mnogo ur daleč od tiste vasi, kjer so jih zasačili. Tudi v mestih so bili včasi dovolj nadležni, motili in razgnali so marsikatero nedolžno veselico, ki se jim je zdela neprilična ali sumna. Vlada je rabila, kakor sem že povedal, žandarje za nekake apostole germanizacije. Nekoč sem jih našel celo krdelo v Moravicah v Petrovićevi gostilnici. Pri dobrem vinu so se bili jako udobrovoljili, da so pozabili vse službene zapovedi in dolžnosti. Razgovarjali so se po slovenski in prepevali okrogle fantovske pesmi, katere so se bili naučili doma na Dolenjskem. Ko so zvedeli, da sem njihov rojak, povabili so me med se in o tej priliki so mi sami povedali, da bi bili hudo kaznovani za svoj slovenski pomenek in slovensko petje, če bi jih kdo ovadil njihovemu glavarstvu. Prepoved domače govorice se je zdela vsem tem korenjakom „bikovska neumnost“, ki jim službo po nepotrebnem ogrenjuje in obtežuje.

Med vsemi tujimi uradniki so se hrvatskemu narodu še najbolj prikupili sodniki. Kar je govoril varaždinski odvetnik, da „inauditum condemnant“, bila je resnica, ali taki možje in prigodki nikakor niso bili pravilo, nego le redek izjemek, ki se je strogo kaznoval, ako se je zanj zvedelo. Avstrijsko pravosodje one dobe se ne more baš pohvaliti, imelo je dosti napak in nedostatkov, ali vsekako je bilo bolje od ogrskega, ki je je veljalo tudi na Hrvatskem. Tudi novi sodniki se niso odlikovali vsi po tistih svojstvih, ki se zahtevajo za ta stan, nahajalo se je med njimi trmastih, surovih in svojevoljnih godrnjačev in kričačev. Ali po veliki večini so vladali vendarle mnogo prijazneje in pristojneje nasproti strankam nego nekdanji plemenitaši. Hrvatski kmetje in tudi meščani so mi jih prav pogostoma hvalili. Govorili so po priliki takole: Kranjski sodci človeka ne obsodijo precej, nego ga dolgo izprašujejo in zaslišavajo vse priče, ki se morejo dobiti, predno izreko svojo sodbo. Nad nami ne vpijejo in se ne zadirajo tako osorno kakor so se naši grajščaki in njihovi podrepniki. Iz ust teh Kranjcev ne čujemo nikoli nobene psovke. Krivca tudi ne pretepajo za vsako malenkost, niti ga ne sramote vpričo drugih ljudi. Tudi zdaj se godi mnogim ljudem velika krivica, katere sodišča ne morejo ali pa nečejo poravnati. Vendar pa sodijo „Kranjci“ bolj pravično nego so sodili naša gospoda: zdaj je človek prav čisto zadovoljen s koncem svoje pravde, ker se je rešila tako, kakor zahteva tu naša pamet in pravica božja. Nekdaj pa se ni nikoli vedelo, kako se zvrši kak razpor, naj je bila stvar še bolj jasna in očitna, sodec jo je mečkal in mencal, dokler se je vsa osvaljkala in zamazala, da se ni več poznala prava barva, in se je sodilo o njej, kakor se je hotelo. Še bolj važno, nego te izjave, pa je neovržno dejstvo, da je po povratu stare ustave tudi hrvatski sabor sklenil, da se pridrže v hrvatski kraljevini avstrijski zakoni, le škoda, da ni dal iz njih nekoje paragrafe izbrisati in jih zameniti z bolj človeškimi in primernimi k sedanjemu času in stanju prosvete. Omeniti moram, da prosto ljudstvo ni odobravalo brezpogojno uradovanja in postopanja „kranjskih“ sodnikov. Grajalo je posebno to, da imajo hudodelci v ječah tako dobro in obilno hrano, ki je mnogo bolja nego v marsikoji trdni kmečki hiši. Dejali so mi povsod, da je za take malopridneže dovolj, ako se jim da opoludne malo ričeta in vode, sicer pa le ovsenjak in še to pičo, da bi si morali prislužiti sami s trdim delom. Najbolj pa je pohujševala brate Hrvate prisega. Dajala se je po splošnem uverjenju prepogostoma in premalo slovesno, kar ji je jemalo strahoto in vrednost. Ali tudi Bahovi sodniki so mi tožili, to morem zatrditi po duši, do malega vsi, da je izgubila na Hrvatskem prisega vso tisto imenitnost in svečanost, katero ima v vseh omikanih deželah. Čujmo zaporedoma obe trditvi! Sodniki so govorili in to po pravici, da ljudje tako prisegajo, kakor se jim zdi najbolj koristno. Za resnico jim ni nič mari. Najbrž jim še na misel ne pride, da se s krivo prisego okalja in obremeni duša i. t. d. Kmetje in drugi prosti ljudje pa so modrovali povse drugače. Jezili so se: Gospodje sodniki imajo prisego menda za predpustno burko. Za vsako drobnjavo, za vsak nič zahtevajo prisego. Sosedu posodim nož. On ga izgubi in mi ga ne more vrniti, plačati pa tudi ne, ker nima denarja. Jaz ga tožim in sodnik veli: Prisezi, da si mu ga posodil. Le pomislite — nož ni bil vreden ni pol forinta in jaz sem moral priseči. Pa kakove so te nove prisege? Prižgeta se dva koščka sveče, v sredo se postavi majhno, zamazano razpelce, kakor da se igrajo otroci. V pisarni stoje tudi drugi ljudje, ki zijajo vate in sodnika, da te mora sram biti. Sodnik ti čita prisego, ti dvigneš tri prste, jecljaš za njim, da si ga pravo niti ne umeješ in — stvar je gotova. Ako si prisegel, dobiš pravdo in če si tudi stokrat sam uverjen, da si slepar. Nekdaj se je prisegalo vse drugače, tako kakor treba: v cerkvi ali kapelici in na sveti evangelij. Razpelo je bilo, kakor se pristaja, veliko kakor doleten mož, ne pa taka smešna podobica, ki ni dolga niti pedenj. Evo sam razlog, zakaj je zginila svetost prisegi in je noben pameten človek ne more smatrati za kaj groznega, važnega in resnega. Ljudje se ji smejejo, nihče je nima, če je kriva za velik greh, ki mu onesnaži in pogubi dušo. Zato je zdaj vse polno krivih priseg in radi njih ne pokaže Bog nikoli svoje jeze, ker on najbolje ve, da je vse skupaj le bedasta in ničvredna gluma. V stare čase se je pela druga, bolj trda popevka. Če se je zaklel kdo po krivem, vzel ga je dostikrat kmalu po tem hudobec ali pa ga je doletela kaka druga velika kazen: zvečine je še tisto leto umrl, kar nagloma, brez izpovedi, sv. obhajila in poslednjega olja. Često so trpeli radi njegovega hudodelstva tudi nedolžni otroci njegovi. Mnogi so oglušili, onemeli ali zblazneli. Sedanja prisega se zdi ljudem tako malo prava in veljavna, da se pijanci včasi vpričo vseh gostov še bahajo, da so prisegli po krivem in jih vest zato nič ne peče. Take nazore o sedanji prisegi sem našel ne le v hrvatskem, ampak tudi v slovenskem narodu in živa potreba bi bila, da jih premišljajo in upoštevajo naši juristi, kadar se naglaša nujnost pravosodnih reform in napredkov...

Bahove novine so hvalisale avstrijsko pravosodstvo, da je odpravilo na Hrvatskem palico. Ta trditev je povse lažna. Palico so rabili često tudi Bahovi huzarji, dasi ne tako pogostoma kakor ob času plemenitaških sodišč. Padala je najbolj na take grešnike, ki so se uprli kakemu uradu ali ki niso izpolnjevali uradne zapovedi. Hrvatskim pravoslovcem to ni ugajalo. Trdili so in to gotovo po pravici, da taka kazen za tak prestopek dobiva podobo uradnega maščevanja, kar se ne ujema z duhom zakonika. Po njihovem mnenju morala bi se vihteti palica in šiba najbolj za take prestopke, kateri izvirajo iz objesti in samopašnosti. Dober gospodar zasadi vrt z žlahtnim mladim drevjem. Poreden dečko se priplazi na vrt in ta drevesca iz same zlobe poruje in polomi. Takega paglavca treba brez milosti našeškati, ne pa ga pasti nekoliko tednov v ječi, kjer v društvu malopridnih ljudi dozori prav lahko za korenitega hudodelca.

Bahovi časniki so razglašali nove avstrijske urade na Hrvatskem in Ogrskem za šole nravnosti in pravičnosti, kojim se ne more očitati nikakoršna korupcija. Pod prejšnjo vlado se je nesramno podkupavalo, za denar se je doseglo vse, se odvrnila vsaka kazen, se dobila vsaka pravda. Izobraženi Hrvatje niso hoteli zagovarjati starega sistema ali so trdili soglasno, da je to očitanje prehudo in tudi novi uradi niso brez maroge. Maže in laže se tudi zdaj in vrše se kdaj i hudodelski podkupi, samo da bolj previdno in skrivaj nego nekdaj. Iz svoje izkušnje moram povedati, da Hrvatje govore resnico. To, kar imenujemo mazanje, razvilo se je na Hrvatskem povse naravno iz narodnih običajev. Naši hrvatski bratje kaj radi vabijo v svoje hiše vse prijatelje in dobre znance na gostbe in veselice. Njihovo gostoljubje je res velikansko in objednem prisrčno, brez hinavščine, bahatosti in postranskih namenov. Kakor druge znance, so si vabili v goste tudi nove uradnike, s kojimi so se bili gospodarji seznanili neposredno ali posredno. Razvije se preživa veselica. Prihodnike kar očarajo preljubeznjivi sprejemi, zaduševni pozdravi gospodarjevi, gladki in jedernati ogovori miznega ravnatelja, prekrasne, iskrene, živahne in vendar mile in nežne hrvatske gospe in gospodične. Vse jedi so sveže, izborno pripravljene, okusne in tečne, pijača pa vselej taka, kakoršno je Bog dal. Zabava traja po več ur, česar pa nihče ne opazi, ker preteka čas o neprisiljenih, odkritosrčnih pogovorih in oduševljenih napitnicah in zdravicah prijetno in brzo, kakor da je sedlo veselo društvo komaj pred pol ure za mizo. O takih prilikah so morali dobiti „nemški“ činovniki najbolje mnenje o hrvatskem narodu. Priznavali so očitno, da so živeli do zdaj v žalostni zmoti, imajoč Hrvate za surove poludivjake. Užite veselice niso mogli več pozabiti in prehvaliti. In jednako lepe zabave so se vršile povsod, kamorkoli so jih vabili. Kakor se je iz Savla razvil Pavel, prelevili so se do malega vsi ti tuji prihodniki iz sovražnikov hrvatskega naroda v njegove prijatelje in brezpogojne častilce. Na takih shodih so imeli dovolj prilik, da se seznanijo korenito s preljubeznjivim značajem in društveno omiko svojih hrvatskih gostiteljev in vseh njihovih gostov. Uverili so se, da je v hrvatski gospodi po razmeri ravno toliko izobraženosti, kakor v cislajtanski, morali so celo pripoznati, da v raznih društvenih krepostih Hrvatje Nemce prekašajo. V priljudnosti in zabavnosti ostajajo avstrijski Nemci daleč, daleč za Hrvati. Sosebno se nikakor ne morejo skušati ž njimi v govorništvu. Dočim je malo ne vsak Hrvat rojen govornik, kateremu teče beseda gladko, sladko in pravilno, če treba po celo uro in še dalje, jecljata Nemec in Slovenec, kakor da se učita šele govoriti. Nemcu sploh priroda ni podelila tega daru. Če ni dovršil srednjih šol, ne zna ni logično misliti ni logično in ročno govoriti. Slavjan je za to reč bolje nadarjen, ali Slovenci imajo dandanes med vsemi brati najmanje te sposobnosti, ker so jim tuji samosilniki preveč okrušili in pokvarili prvotni značaj. Nemške uradnike je začudilo in prehvapilo tudi to, da so našli med Hrvati mnogo več ljudi, ki so znali razne tuje jezike in literature nego med Nemci. Znanje in vezi med tujci in domačini so se množile in krepile od leta do leta. Mnogi Bahovci so se zaljubili v dražestne hrvatske gospodične, ki so se odlikovale znatno proti Nemkam s svojim neprisiljenim, naravnim razgovorom in vedenjem s svojo prirojeno iskrenostjo i po slovenskem i po hrvatskem pomenu te besede. Dosti takih srčnih zavez se je zvršilo s poroko in zakonom. Sosebno ob trgatvi prikipi do vrhunca hrvatska široka volja, takrat se prireja tudi največ shodov, gostitev in zabav. Bahovi uradniki so se jih udeleževali čedalje rajše in po obilnejšem številu. Prijateljstvo med njimi in hrvatskimi hišami je raslo in se okrepčevalo na vsakem novem shodu. Postali so si drug drugemu domači in dostikrat celo sorodniki. Dekla ali gospodinja prinese jim na dom košaro sladkega grozdja za poskušnjo: kaj ali hočejo ta dar odkloniti? S tem bi razžalili svoje dobre gostoljubne znance, s kojimi so se bili že zdavnaj pobratili. Žlahtna kraljevina se torej sprejme in če se ni zavrgel ta, ne morejo se zavreči tahko ni drugi darovi. Pošlje se jim ali na dom ali v urad kostanja, jabolk, gosposkih hrušk, orehov, breskev. V mnogih hišah se redi tudi brez števila kuretine. Da se ljudje uradni gospodi še bolj prikupijo, prineso ji piščet, račic, tolsto gosko ali slavnega purana. Svinjine si prikrmi hrvatska zemlja cele gore. Pleče, gnjat, krača, mastne klobase prilegajo se vsakemu zdravemu želodcu, dišale bodo nemara tudi uradnikom. Ali to se ve, da se pričakuje potem od obdarjenih gospodov ugodljivost in postrežnost, da bodo n. pr. pospeševali rešitev vlog in se potrudili, da se rešijo povoljno, ne v zgubo, nego v korist in dobiček. Denarja se navadno za dar ne ponuja nekaj zato, ker ni navada, najbolj pa zaradi tega ne, ker je kmetom in meščanom trdo za denar. Za najbolje darilo se smatra sodček dobrega vina. Čul sem samo za grajščake in bogatine, da so hoteli podkupiti z novci kakega profesorja, sodnika ali županijskega činovnika. Jaz sam sem doživel samo dva taka pripetljaja. Ko sva se izprehajala v Varaždinu po drevoredu jaz in moj prijatelj Žepič, stopil je k njemu imovit meščan in mu hotel stisniti v roko 10 gld. Žepič se je branil. Brez uspeha ga je pregovarjal meščan, da bi denar spravil. Ko se je naveličal ponujati mu svoj desetak, začel je mojega prijatelja na ves glas psovati, da je prišel zato med Hrvate, da jim ugonobi deco. Ta možakar je imel v naši šoli sina, ki je bil strašno razposajen, objednem pa prav slabe glave. Oče mu je torej hotel dvojke in trojke s svojim desetakom poravnati v kole. Ker se mu to ni posrečilo, razglašal je potem vse „kranjske“ učitelje za brezvestne „galženjake“, koje bi trebalo obesiti ali vsaj sramotno pregnati iz dežele. Nekaj takega kar Žepiču, se je primerilo tudi meni. Neki kovač je hotel kupiti od mene za sina prvi red s kupčkom starih petic in dvajsetic. Ko sem ga zapodil, je zagodrnjal: „Če je taka, je pa tudi prav, pa ta denar zapijem, bom imel od njega vsaj kaj užitka.“ Razlagaje na Reki zgodovino hrvatskega slovstva govoril sem tudi o šolah, kakove so bile pred l. 1848. Povedal sem tudi to, da so se dali mnogi učitelji takrat „mazati“, da so prejemali darila od roditeljev svojih učencev. Komaj sem to izustil, začne se mladina smejati in oglasi se drug za drugim: Gospod, saj se godi še dandanes ravno tako. Vsi niso taki, ali imamo profesorje, ki ne dade dobrega reda brez mastnega daru. Isto so mi pravili tudi bivši dijaki zagrebški, s kojimi sem se sešel po maturi v Maksimiru. In ravno v Zagrebu sem videl na svoje oči srno, katero je dobil od očeta dveh svojih dijakov naš rojak Lenart. Jaz ga pogledam in zmajem z glavo. Njega pa ne obide ni sram ni kaka stiska. Povse ravnodušno mi veli: Jaz imam za svojo veliko rodbino preslabe dohodke. Treba mi je priboljška, še bog, če mi ga hoče kdo dati. Jaz sem vzdihnil: Pač resničen je stari pregovor: Paupertas meretrix. Ne daleč od Zagreba nameril sem se na drugega rojaka, ki mi je celo dokazoval, da je podkupovanje potrebno in brez njega da ne bi mogel izvrševati svojih pravosodnih dolžnosti. Tega zanimivega moža popišem pozneje bolj natanko. Mazalo se je kar javno tudi v Varaždinu. Služkinja mi je prinesla veliko pisano košaro grozdja in dejala: Naša gospa Vam pošiljajo tale dar — vaša naj bo tudi košara, saj jih imamo še več drugih. Jaz sem ji rekel precej osorno, da ne maram ni grozdja ni košare. Ona vzame molče košaro in jo odnese k mojemu tovarišu Franti. Ko pridem čez uro k njemu, mi veli: Ti, zdaj se pa lahko nazoblješ mojega grozdja, dobil sem ga od nekega župnika, s kojim sem se bil o počitnicah seznanil. Jaz mu odgovorim: Lepa hvala! Ta košara mi je znana, ni dolgo, kar je stala na moji mizi, ali je morala „odlaziti“. Tudi vem, da je ta tvoj župnik ženskega spola in stanuje v Varaždinu. Cinika Frante moje besede niso niti razžalile, niti ga spravile v kako zadrego. Zakrohotal se je: „Morda trdiš resnico. Ali govori, kar hočeš, to grozdje je vendarle sladko in ni čisto nič v rodu tistemu, ki ga ni marala slavna lisica v bajki“. Moram pripomniti, da tudi izobraženi Hrvatje niso grajali mazanja, obsojali so le podkupovanje v denarjih, kadar je šlo za veliko svoto ali važno pravdo. Moj varaždinski ravnatelj je bil dober kakor duša, pošten in pravičen, kar se misliti more. O mazilih pa je dejal: Vem, da strogi pedagogi imenujejo darove, ki se nosijo državnim službenikom mito in jih smatrajo za veliko nezakonitost ali pa celo za hudodelstvo. Jaz sodim drugače. Ako me povabi na obed gospodar, ki ima v moji šoli sina, pridem rad k njemu, ker bi ga sicer ozlovoljil in razžalil. Smešno bi bilo misliti, da me hoče z jedjo in pijačo podkupiti, če dam sinu dober red. Povabil me je po našem narodnem običaju iz priljudnosti in prijaznosti, ne pa s sebičnim namenom. In če mi prinese njegova žena ali dekla košaro grozdja ali sadja ali kaj kuretine, se tudi ne bom dosti branil. Tudi takih darov jaz ne morem imeti za podkupnino, že zato ne, ker so preveč neznatni. Pošljejo se mi zato, ker priznajo roditelji dijakovi trud, ki ga imam z njihovim sinom in me hočejo po tem lepem načinu nekako prositi, da bi ž njim potrpel in ga vspodbujal z blagim opominom na pridnost. Iz vsega, kar sem povedal, se lahko povzame, da se za „mazila“ Bahov sistem ni razlikoval dosti od starohrvatskega. Če so se Bahovi huzarji ustili in pisarili v novine, da niso nikoli omadeževali svojih rok z mitom, je bilo to prazno samohvalje in smešna bahatost, ki se nikakor ni ujemala z dejstvi. Često se je „mazalo“, da uradnik niti vedel ni. Ko je škrtal s peresom po papirju v svoji pisarnici, prišla je k njegovi gospej ženska z gosko ali puranom in velela: Tole sem Vam prinesla za kuhinjo, moj mož ima pravdo, pa prosim, da bi rekli zanj svojemu gospodu kako prijazno besedo. Uverite se, da znamo biti hvaležni za tako uslugo. Gospodinje so se malokdaj branile takih krasnih daril, ker se je pretežko zdelovalo o plači, kojo so dobivali njihovi možje. Tem še dostikrat povedale niso, odkod jim je prišel tolsti puran, mislili so, da ga je kupila žena na trgu.

Izmed vseh tujih uradnikov so se Hrvatom najhuje zamerili in pristudili finančni. Ustavna doba ni poznavala ni cislajtanskega kolka, ni državnega monopola za duhan. Ti dve novici sta razkačili vse stanove, more se reči, ves narod. Ban Jelačić je moral čuti radi njih marsikatero zbodljivo psovko. Na Hrvatskem se je prej pridelovalo duhana, kolikor se je hotelo. Stari možje tam še dandanes bridko vzdihujejo po svojem nekdanjem dobrem tabaku in po smodkah, ki so se dobivale v slepo ceno. Davkarji niso na vsem svetu nikjer priljubljeni, Hrvatom so primrzeli ti Bahovi činovniki precej, ko so se prikazali, radi osornosti in nepreprosne strogosti, s kojo so iztirjavali davke. Pripovedovale so se brezštevilne prigodbe, kako neusmiljeno so rubili kmete, ki niso mogli plačati štibre. Jedno tako rubežen sem sam videl v majhni vasi ob cesti, ki gre z Reke proti Karlovcu. Gospodarju so odgnali biriči zadnjo kravico iz hleva, zadnje prase iz svinjaka, prodali so mu tudi zakonsko posteljo, otroku so strgali iz ušesa zlatega murčka i. t. d. To je bila v nebo vpijoča uradna nezakonitost in surovost. Ali treba priznati resnico, da višja oblast nikakor ni odobravala tega brezsrčnega divjaštva, nego je hudo kaznovala uradnika in beriča, ki sta je zakrivila. Tako sem slišal tudi po drugod, da so bili strogo preganjani vsi tisti uradniki, za katere se je zvedelo kako tako hudodelstvo. Ali kmetje so se tako bali teh ljudi, da se često niso drznili klicati na pomoč višjo oblast zoper lopovske samosilnike. Posebno na to so se mi tožili kmetje, da nikoli prav ne vedo, koliko morajo plačati davka. Uradnik jih vpraša, koliko si prinesel? Toliko in toliko! Pravi: daj simo! Navadno se mu zdi premalo, preveč pa nikoli. Na plačilno polo zapiše dostikrat manje nego je prejel. Prebitek spravi v svoj žep. Taki gospodje so ti vražji Kranjci. Takim govoricam se ne sme vselej verjeti. Uveril sem se, da so marsikdaj gospodarji sedeli po cele dni v krčmi, potem se pa lagali, da jim je denar ugrabil davkar, v davčnih bukvicah ali na plačilni poli pa ni nič zabeležil, da je kaj dobil. Nepobitna resnica pa ostaneta dve drugi dejstvi. Jedno je, da so govorili in postopali finančni uradniki često s hrvatskimi ljudmi preosorno, surovo, do skrajnosti nepriljudno. Večkrat sem videl to na svoje oči in slišal na svoja ušesa. Druga še težja resnica pa je to, da so se davki povečavali in povišavali od leta do leta. Včasi so davki ostali jednaki lanskim, zato pa so narasle tembolj priklade. Kmetje in meščani niso nobene reči na svetu tako preklinjali, kakor te priklade, katere si je izmislil menda sam peklenski hudobec. Vsi kmečki in hišni gospodarji so govorili, če pojde še deset let tako dalje, da bodo morali ali sami prodati vse, kar imajo, ali pa jim proda imetek gosposka radi zaostalih davkov. V Jaski mi je pokazal pošten, jako napreden mož davčno knjižico, po koji sem se uveril, da je plačal l. 1852. vsega davka samo 12 gold., l. 1858. pa že 38 gold. L. 1860. so kmetje in meščani sploh trdili, da plačujejo zdaj vsaj dvakrat toliko, kakor so ob prihodu nemških uradnikov, mnogi pa še veliko, veliko več, nekateri mesto 10 gold. 50 goldinarjev! Po takem ni čudo, da so bili davčni činovniki glavno strašilo za Hrvate in so jih preklinjali povsod, i v mestih i na deželi, dasi davkov niso povečavali oni, nego so pobirali samo to, kar so zahtevali in nakladali dunajski mogočniki. Pridružil pa se je še en razlog, da so ljudje te gospode črtili in zaničevali. Res, da se je nahajalo med njimi tudi izvrstnih mož, n. pr. Brusić, Slovenec Šelander, Maleševič in mnogo veleporabnih in marljivih delavcev, ali poleg njih je sedelo v finančnih uradih le preveč malopridnežev, ki so sramotili sebe in svoj stan. Uradniki vseh strok so mi sami pravili, da se v nobenem drugem uradu ni nabralo toliko smetij in sodrge kakor v finančnem. Sosebno med nižjimi uradniki je bilo vse polno razuzdancev, pijancev, ponočnjakov, kvartopircev, sleparjev, vohunov in ovaduhov. Mnogi so se silno zadolžili in se niso iz dolgov nikoli izkopali. Nekateri so imeli plačilne pole vedno zastavljene. Če se je v kaki krčmi brez mere razsajalo, dejali so ljudje, ki so šli mimo hiše: Tu notri je gotovo kak financijaš! Že zaradi vsako leto večjih davkov ni bilo mogoče, da bi se Bahova vlada v narodu ukoreninila in mu priljubila. Grdo vedenje mnogih finančnih uradnikov pa ji je izpodkopavalo še bolj vsak ugled in tisto resnično spoštovanje, brez katerega ne more prebiti nobena posvetna in cerkvena oblast.

Proti Bahovi upravi se je pojavila kmalu nevolja in mržnja tudi od take strani, od koje se je najmanje pričakovala. Tujih uradnikov je dohajalo čedalje več v deželo. Zasedli so do malega vse višje in bolje službe, v katere je sprejela vlada grozno nerada kakega domačina, ki ni bil očiten odpadnik in izdajalec svojega naroda. Hrvatskim sinovom je ostalo torej malo upanja, da dobe dober kruh, kadar dovršijo svoje študije na gimnaziji in na pravoslovni akademiji. Njihovi očetje so živeli v strašnih skrbeh za bodočnost svojih otrok. Ti očetje so bili po veliki večini meščani, kajti takrat je hodilo v latinske šole še prav malo kmečke dece. To pa že vemo, da so bili hrvatski meščani kakor tudi plemenitaši jako ponemčeni, saj, kar je bilo prave gospode, znala je ne le dobro nemški, nego se je pogovarjala po nemški tudi med sabo in s svojimi rodbinami. Tudi med prostimi trgovci, obrtniki in rokodelci si našel dosti doseljenih pravih Nemcev in ponemčenih Slovencev, ki so se gredoč s trebuhom za kruhom nastavili v hrvatskih mestih in trgih. Briga za sinove pa je zdaj vse to gospodo in vse te prostake privedla v isti tabor opozicije zoper Bahovo vlado in sistem. Moglo se je čuti v Zagrebu i na Reki, v Varaždinu i v Oseku, v Karlovcu i Požegi: Naša vlada nima srca za nas in naše potrebe! Koliko brige, koliko stroškov vlagamo za svoje sinove, da dovrše latinske šole in akademijo in se preskrbe za bodočnost. Ali kakova sreča jih čaka v državni službi? Za pisarje jih še radi sprejmó, sosebno za take, ki ne dobivajo nikake plače! Potem jim naznačijo 300 ali, če so ž njimi prav zadovoljni, celo 400 gld. Naprej gori pa se pleza čedalje teže. Čez kakih 20 let se vjame morda 7-800 gld., zdaj pa čakaj in čakaj ter hvali Boga, če ti dadé naposled 1000 gld. Brez protekcije ali debelega mazila ne prideš dalje, če se stokrat na glavo postaviš in si odličen delavec, da ti ne najdejo para v devetih deželah. Med pristavi in komisarji se čitajo še hrvatska imena, med ravnatelji, predsedniki, predstojniki in svetovalci pa so naši ljudje presneto na redko posejani. Pa zakaj to? Ali so mari naši sinovi manje nadarjeni od tujcev? Zakaj nam ugrabljajo najprve in najbolje stolice v vsaki službi Nemci in njihovi kranjski podrepniki? Vlada je uvedla v vse urade in državne šole nemški jezik. E, pa dobro — bodi to po njeni volji! Mi Hrvatje smo zvest narod, radi jezika se ne bomo nikoli spuntali. Tudi naši mladeniči se uče in znajo nemški, često bolje nego rojeni Nemci. Po nemški uradujejo spretno in ročno, da je veselje. Zakaj se torej ne pomikajo v službi na kvišku, da bi dospeli sčasoma tudi na prva mesta, v odlične, dobro plačane službe, ki se oddajajo samo Nemcem in Kranjcem. Mi zahtevamo, da se na hrvatski zemlji oziraj vlada najprej na domačine, na domorodce. Kakor ne silimo mi v nemško in kranjsko deželo, naj ne silijo tujci niti v našo domovino, v koji imajo prvo pravico povsod domači sinovi. Vladi ne bomo nikoli zamerili, ako bo klicala inostrance v take službe, za koje mi nimamo dosti sposobnih ljudi, n. pr. zdravnike, inženirje, za nekoje predmete tudi profesorje. Dozdaj še Hrvatje nismo tako srečni, da bi pošiljali svoje dijake lahko doma v svoje vseučilišče in v svojo politehniko. Hoditi morajo za tak pouk v Gradec ali na Dunaj, kar je pa za mnoge roditelje predrago. Toda za upravne, finančne in pravosodne službe pa se dobi na izber povse sposobnih hrvatskih uradnikov, ki so vredni, da postanejo sčasoma tudi načelniki svojih uradov s pošteno plačo. Taka govorica je šla na Hrvatskem od ust do ust že 1858. l. in kakor nekako geslo zavladalo je zahtevanje, da treba v banovini oddajati vse državne službe domorodcem. To načelo so zagovarjali vsi, ki so imeli v učilnicah in med mladimi uradniki kakega sina, sorodnika ali prijatelja, torej do malega vse mestne gosposke rodbine. V programu nove opozicije se ni nahajal narodni jezik in narodno uradovanje, bilo ji je samo za dober kruh. Že v Varaždinu sem slišal, da se na Hrvatskem peče zdaj gibanica samo za tujce, Hrvatom pa se reže ovsenjak. Kdo more zameriti našim bratom, da je začela zdaj dišati potica tudi njim? Kmali po oktoberskem diplomu je narodna stranka povsod zopet oživela in zdajci se ji je pridružila v vseh mestih tudi silna množica tistih, ki so hrepeneli po gibanici. Čul si isti krič v Zagrebu in Oseku, v Varaždinu in simtertja celo na Reki: Tujci proč — živili domorodci!

Popisal sem po večjem prilike in vzroke, radi katerih so se morale izjaloviti vse Bahove namere. Bile so nemogoče že same po sebi in za izvrševalce si je izbrala vlada ljudi, ki so bili iz sto razlogov za take posle nepripravni in nesposobni. Uradnikom, ki životarijo točno ob tako borni plači, kakor „Bahovi huzarji“, se bogme ne ljubi, da bi se ukvarjali s politično agitacijo in oduševljali narod za nemški jezik, nemško hegemonijo, nemški absolutizem. Posebno pa je razžalilo vsakega izobraženega človeka postopanje silovite žandarmerije in pohujšljivo življenje mnogih, sosebno finančnih činovnikov. Neprenehoma in silno rastoči davki pa so bili tista granitna skala, ob kateri se je morala razbiti v prah vsaka simpatija za novo vlado.