IV. Hrvaška Reka in reška gimnazija. Kleman.

Dozdaj sem govoril o ljudeh in rečeh, koje sem opazoval na severu in v sredini hrvatske dežele in dodal sem občo karakteristiko „Bahovih huzarjev“, kojih jedro sostavljali so naši rojaki. Zdaj pa pojdimo na jug, v hrvatsko Primorje, da vidimo tudi tam, kako se vedo zastopniki novega sistema in kako se vladajo in kaj delajo zastopniki narodne stranke in narodnih idealov. Za pravega gimnazijskega učitelja sem bil potrjen l. 1855. in objednem iz varaždinske gimnazije premeščen na reško. Izpolnila se mi je s tem srčna želja. To sem vedel iz zemljepisa, da bom živel v goratem, skalnatem kraju, a pred mano se bo razprostiralo čudovito, brezkončno morje, po katerem sem hrepenel že od otročjih let. Pričakoval sem veliko novega in lepega, našel pa sem še mnogo, mnogo več, nego mi je slikala in obetala moja mečta. Leta, katera sem prebil v hrvatskem Primorju, štejem med najsrečnejša svojega življenja razun zadnjih dveh, ko se mi je bilo boriti z nasledniki in dediči „Bahovih huzarjev“, s hrvatskimi birokrati in s policijo, njihovo strežkinjo.

Reška gimnazija se je bila ponemčila že l. 1854. Od l. 1852. je sekcijski predstojnik Kleman, desna roka ministra Tuna, neprestano opominjal našega nadzornika doktorja Jarca, da mora v hrvatske srednje šole uvesti nemško razlaganje. Jarc se je Hrvatov nekako bal, on ni hotel, da bi nosil odium, češ, da je on kriv pregnanstvu narodnega jezika. Prosil je Klemana, naj pošlje na Hrvatsko kakega zaupnega moža dunajske vlade, da uvede to reformo. Hrvatje se potem ne bodo upirali, če vidijo, da jo zahteva odločno isto ministerstvo in potem tudi ne bo letel nanj noben sum, kakor da bi bil prinesel on Hrvatom germanizacijo. Kleman je nekaj časa še premišljal in odlagal rešitev, potem pa mu je buhnilo v glavo, da še najlaglje uredi stvar po svoji volji, ako se odpravi sam na Hrvatsko. Tega vladinovca sem jaz prav dobro poznaval, saj je bil v ljubljanski gimnaziji moj profesor. Kleman se je rodil na Češkem, znal je dobro češki jezik, češka literatura pa mu je bila le malo znana. V šolah je spadal med prve dijake, posebno rad se je učil tujih jezikov. Naučil se je razun šolske latinščine italijanski in francoski ter kolikor toliko tudi angleški. L. 1848. se je bavil tudi nekoliko z našim in hrvatskim narečjem, dasi slovenski ni mogel govoriti. V šoli in s čitanjem si je pridobil lepe vednosti iz zgodovine, veselila ga je celo matematika in fizika, kateri nam je v osmi šoli tudi razlagal. Vidi se, da je bil ta mož na razne plati izobražen. In priroda mu je podelila dar, da je znal svoje vednosti prekrasno tudi drugim priobčevati. Bila je slast ga poslušati, ko nam je razlagal zgodovino. O nadarjenosti njegovi se torej ne more dvojiti, tembolj pa o njega značajnosti. L. 1848. je ves gorel za jednakopravnost vseh narodov. Občeval je mnogo in kar se da prijateljski s prvaki narodne stranke v Ljubljani. Pod spomenico, ki je zagovarjala slovensko vseučilišče, čita se tudi njegovo ime. Ali že 1850. l. je preskočil očitno v nemški tabor. Odkar je postal ravnatelj naše gimnazije, se je skrbno ogibal narodne družbe. V osmi šoli nam je po njegovem napotku prepovedal učiteljski zbor, da ne smemo več zahajati v slovensko društvo, dočim so smeli nemškutarski dijaki slobodno hoditi v nemško kazino. Ta nesramnost je strašno razkačila mene in vse dijake, ki so se zavedali svoje narodnosti. Precej sem sedel in napisal nekak protest, ki ga je prinesla „Slovenija“. Urejal jo je takrat Dežman. Kleman začne preiskavo. Jaz grem k njemu in mu povem, da je tisti dopis moj, naj puste moje součence na miru. Kleman se je delal, kakor da bi mu bila všeč moja odkritosrčnost. Dejal mi je: Za zdaj vam oproščamo. Jaz smatram vaš prestopek za mladeniško prenagljenost. Kmali potem so imeli profesorji sejo. Učitelj modroslovja, Nemec Ungar je zahteval, da bi me zapodili iz ljubljanske gimnazije. Profesor fizike Krsnik me je živo zagovarjal in večina mu je pritrdila. Izgnali me torej niso, ali dali so mi slab red iz ponašanja. Tako je bilo Klemanovo opraščanje! Ravnatelj ni ostal dolgo. Popenjal se je brzo od stopinje do stopinje: In ni čuda, saj mu je bil pokrovitelj sam minister uka in bogočastja Leo Tun. Pravili so, da je Klemanova žena pri njem služila in še razne druge reči, kojih pa ne bom ponavljal, ker so morda le prazna kleveta. Kleman je sedel kmali v ministerstvu Tunovem, ki mu je vse verjel, vse poveril, izročil vse posle in do malega vso oblast. Vse avstrijsko šolstvo je prišlo pod trdo, absolutno vlado brezznačajnega češkega renegata. Kleman je pogodoval Nemcem in nemškemu jeziku, kolikor je le mogel, slavjanščino pa teptal in gonil iz šole še mnogo hlastneje in besneje nego magjarščino. Poluslužbene avstrijske novine so pisarile ona leta, da je slavjansko razlaganje v gimnazijah in vseh višjih šolah „Kindisches Plappern, ein längst bewiesener Unsinn, eine Entweihung der Schule und der Kultur, ein Verrat an der Wissenschaft“. Tega bebastega načela se je držal Kleman, kakor klop kože, jako verjetno se mi zdi, da je tudi on sam pošiljal novinam take dopise. Poleg Švaba je bil Kleman najstrupenejši in najnevarnejši sovražnik hrvatskega naroda. Kadar se je govorilo o Hrvatih, mahnil je vselej z roko, češ, o teh ljudeh ni vredno govoriti. Brezsrčno je postopal Kleman tudi z učitelji, če niso bili Nemci ali njihovi podrepniki in zavezniki. Kot nadzornik je prišel v Trst pregledat srednje šole. Na zasedanju učiteljskega zbora so se mu bridko pritožili vsi suplenti, da si o tako nizki plači ne morejo kupovati ni šolskih knjig, saj jih vede trdo še za življenje. Prelepo so ga prosili, da bi jim blagovolil nakloniti kako denarno podporo. On pa se je namrdil in jih ozmerjal. Bleknil je glupe besede, da mora biti učitelj požrtvovalen. Društvene veselice ga ne smejo mikati. Če živi skromno, zdeluje prav lahko in ne čuti nič malih stroškov za šolske knjige. Tako je čvekal suplentom v dragem Trstu, kjer so morali plačevati za najslabše stanovanje po 150 gld. na leto in tako brezdušno je čvekal mož, ki je kot bivši učitelj sam izkusil, kako obupno težko se živi v večjih mestih o slabi plači. Klemanu se je dr. Jarc jako priljubil že v gimnaziji ljubljanski, ker je glasoval vedno ž njim in je storil sploh brez kritike in ugovora vse, kar so zahtevali, in tudi vse, kar so želeli njegovi predstojniki. Vlada je hotela poslati na Hrvatsko za nadzornika najprej nekega slovenskega rodoljuba, rojenega Štajerca. Ta je prišel res v Zagreb, da bi se poučil, kake prilike in neprilike ga čakajo v tej deželi, dobival pa je z Dunaja tako čudne, med sabo si navskrižne, nejasne in sploh vsakovrstne sumnje budeče naloge in napotke, da je pokazal nemškim gospodom šiš in se vrnil v svojo štajersko domovino. Zdaj je ukazal Kleman Jarcu, naj gre on osrečevat Hrvate z nemškim šolskim sistemom in z nemškim jezikom. Novi nadzornik je bil od konca boječ in previden. Učil se je pridno pismene ilirščine in se ni kazal germanizatorja.

Kakor sem že povedal, je namenil Kleman, da pojde sam na Hrvatsko urejat po svoji volji jezik predavanja. Prilomastil je najprej na Reko. Radi silne poletne vročine je nosil lahko bluzo, platnene hlače in slamnik, vsa oprava na njem ni bila vredna 20 gld. Vedel pa se je mogočno in oblastno kakor kak turški paša s tremi konjskimi repi. Ravnatelj reške gimnazije je bil duhovnik Kombol, jako blag miroljuben mož, ki ni skrival in tajil svojega rodoljubja. Vlada ga ni marala že radi tega greha, še bolj pa se ji je zameril, ker se ni znal hliniti in prilizovati. Kleman je postopal ž njimi, kakor s kakim hlapcem, isto tako z drugimi učitelji. V šoli je dijake izpraševal po nemški in ker mu niso mogli odgovarjati, razglasil je reško gimnazijo za najzadnjo na svetu. Kombol ga je zaman opozoril, da so se mladini razlagali vsi predmeti po hrvatski, ako bi jih vprašal na tem jeziku, da bi mu vsaj nekateri gotovo tako odgovarjali, da bi bil zadovoljen. Kleman skliče sejo in izjavi, da se mora učni jezik izpremeniti in to že precej bodoče šolsko leto. Gimnazija ni za nič zato, ker ni — nemška! Odslej bo vladal v gornji gimnaziji nemški jezik. Rabil se bo v 3. in 4. razredu tudi v doljni, za klasične jezike, drugi predmeti pa se bodo razlagali v njej po italijanski, ker je italijanska tudi glavna šola na Reki. Ko se je zasedanje končalo, se dvigne Kleman z besedami: Nachmittag gebe ich Audienz. Kdor hoče z mano kaj govoriti, pridi v moje stanovanje. Učitelj Kurelac se je sladko muzal, ker se mu je zdelo presmešno, da govori tako bahato človek, ki je oblečen kakor kak popotni rokodelec bolje vrste. On niti ni šel na to famozno avdijenco. Tudi ravnatelj je ostal doma, ker je dobro vedel, kaka usoda ga čaka. Drugi učitelji so prišli h Klemanu in ga prosili, da se jim dovoli, še nadalje služiti na tem zavodu. Tistim, ki so imeli izpite in so znali nemški, se prošnja usliši, drugi so morali oditi in si iskati drugje kruha. Poštenjak Kombol je izgubil ravnateljstvo, dali so mu 300 gld. pokojnine! Ker o tej plači ni mogel ni živeti ni umreti, moledoval je vlado neprestano, da bi mu jo povišala. Ko se je naveličal čakati odgovora, je šel sam na Dunaj h Klemanu, ki se je dal vendar toliko omečiti, da je primaknil bolehnemu starcu 100 gld. Za ravnatelja gimnaziji je poslala vlada Štefana Vidica; ki je služil prej v Trstu in je povabil tudi mene, da pridem za suplenta v tržaško gimnazijo. Tudi zdaj mi je precej pisal, naj se oglasim za Reko. Iz raznih vzrokov sem se namenil ostati še jedno leto v Varaždinu. To sem mu tudi poročil in on mi je odpisal, da me sprejme z največjim veseljem potem na svojo gimnazijo. V svojih pismih je kazal sploh najtoplejše simpatije zame, kar pripisujem svojemu prijatelju Legiši, ki je bil tudi premeščen iz Trsta na Reko ali je žal še tisto leto umrl za kolero. Vidic je seveda gimnazijo precej ponemčil, kar mu je steklo brez težave, kajti znali so i stari i novi profesorji nemški. Med novimi učitelji se je navajal neki Morfides, ki se je delal za pravega Grka. Razlagal je grški jezik in naravoslovje. Oboje je razumel precej dobro, za grščino je zahteval in uvedel novogrški izgovor. Često je šel na kmete lovit metulje, hrošče, kukce in žuželke. Ujete živali je nabadal na igle in si jih pripenjal na klobuk. Ali so drli za njim reški paglavci, kadar je prišel z dežele in korakal ponosno po reških ulicah s svojim plenom domov! Po tem klobukovem nakitu ga je poznal vsak človek na Reki. Na obče čudo je zasledilo bistro oko Bahove policije, da ta učitelj ni niti Grk, niti se ne zove Morfides. Bil je nadarjen pustolovec. Rodil se je v gornji Avstriji in se zval Nuser ali Nuserl. L. 1848. se je udeležil raznih nemirov in nezakonitih demonstracij, pa je pobegnil na Ogersko in se nastanil naposled v Oseku. Občujoč z Grki se je naučil novogrški, se razglašal za Grka in si dal ime Morfides. Za Bahove vlade se je prikazalo na Hrvatskem še več takih pustolovcev. Med nje je spadal tudi moj varaždinski kolega Franta. Komaj je bil vpisan za pražkega akademika, podedoval je več tisoč goldinarjev. Še tisti dan ostavi Prago, pa hajd po svetu! Za tovariša si izbere prijatelja, ki je bil tak lahkoživec kakor on sam. Kupila sta si dva čila konjička, na kojih sta jahala proti Benešovu. Tu sta ostala več dni, pokupila vse smodke, ki so se nahajale v mestu in se oba tudi zaljubila. Ljudje so ju silno častili in ju vabili v svoje hiše, imeli so ju ne le za veseljaka, ampak tudi za strašna bogatina in resnična plemenitaša. Plativši račune sta po noči izginila in jo mahnila proti Kolinu, kjer sta si dobila novi ljubici in pokupila zopet vse smodke bolje vrste. Po raznih zgodah in nezgodah sta dospela v Linc. Ker jima je denar pošel, sta morala konja prodati. Tovariš je kolovratil nazaj proti Pragi, Franta pa je romal v slavni Kremsminsterski samostan. Spotoma je moral že „fehtati“. V samostanu so ga vzeli za hlapca, sekal je dva dni drva. Od silnega napora zboli; patri so ga pasli in zdravili več tednov zastonj. Ko nekoliko okreva, gre proti Solnogradu. Na tem potu se pridruži krdelu gledaliških igralcev, ravnatelj ga sprejme drage volje za „ljubovnika“. V nekem trgu so igrali Šilerjeve razbojnike. Franta pa je znal svojo ulogo tako slabo, da so poslušalci metali vanj gnjilo sadje in mu neprenehoma žvižgali. Po tej nesreči vlovi v neki gorski vasi učiteljsko službo. Že čez pol leta pa se tako naveliča tega stanu, da pobegne in začne zopet popotovati. Mnogo tednov je beračil, ljudje so ga imeli za rokodelca. Naposled pride na Ogrskem v veliko plemenitaško konjušnico za konjskega čuvaja in zdravnika. Gospodarju se brzo prikupi s svojo veselostjo in šaljivostjo. Kadarkoli je šel v Budapešt ali v Kanižo, vzel ga je vselej s sabo, da mu krati čas s svojimi brezštevilnimi burkami in zabavnimi anekdotami. Nekoč sta kupovala v medjimurskem Čakavcu konje. Tukaj se seznani Franta v gostilnici z nekojimi mladimi Varaždinci. Pustivši gospodarja brez slovesa gre ž njimi v Varaždin in uživa tu več dni njihovo gostoljubje. Ti novi prijatelji ga z veliko hvalo priporoče ravnatelju Muzlerju, ki ga sprejme za suplenta. Poznejo usodo njegovo sem že povedal. Hrvatski moji prijatelji so mi pravili še za šest ali sedem drugih uradnikov, ki so se klatili prej brez posla po svetu, pa so dobili na Hrvatskem dobro službo samo zato, ker so znali nemški. O nekaterih je višja oblast zvedela, da so brezznačajni pustolovci, in jih zapodila, drugi pa so skrivali svojo cigansko preteklost tako uspešno, da so si ohranili službo in spadali celo med zaupnike in ljubimce svojih načelnikov. Med suplenti leta 1854. in 1855. sta bila dva vrla narodnjaka, kojih vlada ni hotela potrditi za prava profesorja reške gimnazije: Slovenec Francelj in Čeh Maton. Francelj je pohajal z mano dunajsko vseučilišče. Bil je lep vesel mladenič, rodoljub v vsaki kaplji svoje krvi, v vsakem čutu svojega srca, v vsaki misli svoje plemenite duše. Priljubil se je vsakomur o prvem spoznanju, marsikoja deklica je po njem hrepenela in vzdihovala. Vendar se ni hotel oženiti, ker se mu je goreča prva ljubezen pokazila ne po nezvestobi njeni, kakor je mislil, nego po zlobni kleveti nekojih tovarišev, ki so mu jo počrnili in pristudili. Najbolj srečnega se je čutil Francelj, kadar je v veselem narodnem društvu prepeval slovenske in hrvatske pesmi ter ilirske davorije. Policija ga je prijavila deželni vladi, da je „ein unverbesserlicher Panslavist und Illyrier“. Ta ovadba je Jarca prestrašila, da ga ni maral več na Reki. Preselil se je torej v Varaždin, kjer je dobil službo, če se ne motim, na tamošnji realki. Pozneje je izdajal in urejal v Varaždinu tudi hrvatski list, namenjen prostemu narodu, za meščane pa je prirejal javna predavanja. Radi svojega ljubeznjivega značaja ni imel med poštenimi Hrvati in Slovenci nobenega sovražnika. Tembolj pa so ga črtili nemški samosilniki in njihovi mameluki, kar mu služi gotovo le v čast in najboljo pohvalo.

Maton je dovršil svoje študije na Češkem. Porabil je vsako priliko, da se korenito izobrazi. Kar vem, so ga veselile najbolj matematične in prirodoslovne znanosti, ali si je pridobil tudi v drugih strokah obilo vednosti in se popel sploh na višino sedanje omike. Takih mož se nahaja dosti v češkem narodu. O Slovencih se to žal ne more trditi, v nas je do malega vsakdo povse zadovoljen, ako se izuči in izuri v jedni stroki, obširna splošna omika mu je navadno deveta briga. Ta nedostatek se poznava jasno tudi v spisih naših književnikov, posebno pesnikov. Med vzroke, da prvakuje Prešeren tako odlično med vsemi našimi, drugače izvrstnimi poeti, treba vsekako ubrajati tudi to, da je bil on ne le klasično, ampak vsestranski izobražen mož, kar se o veliki večini njegovih naslednikov nikakor ne more govoriti. Levstik n. pr. ni imel skoraj nobenega korenitega pojma o obči zgodovini, zemljepisju, prirodoslovju, prirodopisu, računstvu in pedagogiki in absolutno nobenega o modroslovju. Ali velika učenost in izobraženost je človeku malo koristila za Bahove vlade, dostikrat mu je še škodila, ker so ga smatrali „pobožni možje“ za nevarnega materijalista in liberalca. Maton ni jemal nikomur ni verskih, ni lojalnih čutov — bil je skromen, priljuden, tih učenjak, ali objednem pa tudi čvrst „vlastenec“, prijatelj vsem Slavjanom, sosebno pa bratom Hrvatom. Nadzornik Jarc se mu ni kazal nič sovražnega. Maton je želel dobiti na Hrvatskem stalno službo že zato, ker se je mislil oženiti s prelepo Hrvatico, sestro svojega tovariša in prijatelja. Prosil je torej večkrat nadzornika, da bi ga dal potrditi na koncu leta za pravega profesorja reške gimnazije in Jarc mu je tudi obetal i ustno i pismeno. Precej na začetku počitnic pa mu je došla ovadba, ne vem, ali od reške policije ali od Švaba, da je Maton „ein eingefleischter Panslavist und Freund aller illyrischen Ultras“. To poročilo ga je preplašilo. Pisal je Klemanu, da bi bilo slabo za reško gimnazijo, ako bi ostal v njej Maton. Potujoč domov se je oglasil Maton tudi pri Klemanu in mu povedal, da je nadzornik ž njim zadovoljen, istotako ravnatelj, zato upa, da se niti Kleman ne bo protivil njegovi prošnji, da ga potrdi vlada za Reko. Kleman zarenči zabavljivo: Vi se motite, ako mislite, da je nadzornik z vami zadovoljen! Ravnokar sem prejel od njega pismo z opominom, da vas za Reko ne potrdimo. Maton je osupnil, da mu je kar sapa zastala. Odšel je brez poklona. Pozneje so ga potrdili za profesorja na Moravskem. S tem mu je splavala po vodi ženitev s hrvatsko krasotico, ker je roditelji niso hoteli dati tako daleč od domovine. Že v ustavni dobi sem čital v novinah o nekem Matonu, ravnatelju brnske gimnazije, ki se je boril krepko zoper nemško svojat, vladajočo v stolici moravske dežele. Morda je bil ta Maton oni isti, kojega je Bahova vlada pregnala z Reke.

Ko sem se poslovil z Varaždinom, popotoval sem proti Ljubljani zvečine peš. Na ptujskem polju sem došel dva odrasla kmečka dečaka, ki sta me pozdravila po nemški. Jaz ju opozorim, da je to nespametno in nespodobno, Slovenci pozdravljajmo se po slovenski! Ta pouk se jima je zdel jako čuden, ali ju je obveselil. Dejala sta mi: Zdaj vidiva, da Slovenci še nismo najzadnji na svetu, ker se še vedno dobi kak gospod, kateremu se ljubi naše slovensko ime. Hodili smo potem zajedno tja do železnice. Spotoma sem ju oduševljal za slovenski jezik in slovensko domovino, kar se je le dalo. V krčmi, kjer smo se poslovili, sta dvignila vsak tri prste in prisegla, da nikdar ne pozabita mojih naukov, opominov in svaril. Kasneje sem zvedel, da se res nista izneverila svojemu obetanju. Francelj ju je dobro poznaval, rodila sta se oba v njega soseščini in jeden mu je bil celo nekoliko v rodu. Ta mu je sam pravil, kako „pobožno“ mu je pridigal neki hrvatski profesor na ptujskem polju o slovenščini in njeni imenitnosti. Došedši v Ljubljano sem ostal po svoji stari navadi pri „Slonu“. Opoludne sem se vsedel za tisto mizo, za kojo se je namestil in obiral ravno cipe tržaški kanonik Verne. Prej ga nisem še nikoli videl, zdaj pa sva se hitro seznanila in jednako rodoljubje in veselje za narodni jezik in slovstvo naredilo je med nama celo vzajemno simpatijo in prijaznost. Pogovarjala sva se do malega dve uri. Ko sem mu povedal, da idem na Reko, ker so mi dali službo v tamošnji gimnaziji, vzdihnil je: Oh, oh, kako vas pomilujem! Imeli boste zlobnega ravnatelja. Vedite, ki ga jaz dobro poznavam. V Trstu je živel precej dolgo in vodil gimnazijo tako, da Bog pomozi. Delal je zdražbe in tožil na vse strani podložne si učitelje. Mogoče, da ga je izkušnja nekoliko spametovala, ker mu je marsikdaj izpodletelo, ali vsekako boste morali dobro paziti in se ga na vso moč varovati. Jaz pa velim: Ker vam je Vidic tako znan, mi boste mogli tudi povedati, ima li kaj prida razuma ali je bedak? Verne odgovori: O, razumen je dovolj, za svojo korist in čast je prebrisan, kakor malokdo, ali kaj to pomaga, ko pa nima blagega srca. Jaz se obveselim in pravim potolažen: Izkušnja uči, da se zlobnega razumnika ni treba nikoli tako bati kakor zlobnega bedaka. Oni se spravi samo na tistega, ki mu je na potu, bedak pa besni brez pravega vzroka proti vsakomur, kdor ga razdraži in užali, dasi često nevedé in nehoté. Boste videli, da bom zdeloval z Vidicem laglje, nego vi mislite. Verne se zasmeje: Jaz vam čestitam, da ste optimist. Bog daj, da bi se to pot ne zmotili. Ako ga je izkušnja kaj izmodrila, utegne vam se nada izpolniti. Z Vernetom sva se razšla prav prijateljski, zarekši se, da se k letu zopet vidiva, če ne v Ljubljani, pa v Trstu. Že drugi dan sem se oddrdral s pošto proti Reki, ker takrat še ni bilo železnice od Ljubljane proti jugu. Reka mi je od kraja jako ugajala. Zdela se mi je nenavadno snažna in lična, priljubila se mi je precej že radi morja, koje ji je pluskalo semtertam skoro na ulico. Ko sem mesto bolje spoznal, zapazil sem lahko tudi razne napake in nedostatke. Stari del, ki se zove Gomila, imel je marsikje pretesne, krive, nečedne ulice. Iz bornih hiš zijala je skrajna beda. Pred njimi valjali so se razcapani otroci, poleg njih so čepele stare, prav na lahko opravljene ženice, ki so se pomenkovale na ljubkem čakavskem narečju, dočim sem slišal na korzu in sploh v spodnjem delu mesta vsaj iz gosposkih ust le italijansko govorico. Prej sem dostikrat čul, da so narodnostne razmere na Reki ravno take kakor v Trstu. Vladajoči jezik je v obeh italijanski. Na njem govori do malega vsa gospoda in tudi nekoliko prostega ljudstva. Drugi prostaki pa so slavjanskega rodu, v Trstu Slovenci, na Reki Hrvatje, ali oboji mešajo v svojo narodno govorico kaj radi tudi laške besede. Tudi trdi Hrvatje in rodoljubi so mi pravili, da je Reka laško mesto, nekaj prostote pač govori hrvatski, ali neko čudno, pokvarjeno narečje. Isto sem našel v Nemčićevih „Putositnicah“. Tudi njemu je Reka laško mesto, le del prostih ljudi se pomenkuje na pokvarjeni hrvaščini. Vse te trditve so površne. Med Trstom in Reko je v narodnosti velik in bistven razloček. V Trstu so prebivali Italijani že od nekdaj, oni so v njem koreniti staroselci, kojim so se pridružili Slovenci šele po zvršetku 6. stoletja. Trst ni izgubil nikdar laškega značaja, nikdar niso zavladali v njem Slovenci, dasi ga smatramo zdaj po pravici za glavno mesto, za stolico bodoče Slovenije. Na Reki so bile vse narodnostne razmere drugačne. Mesto Sveti Vid na Reki so postavili najčistejši Hrvatje. V njem se je ne le po hrvatski govorilo, ampak se je opravljala celo božja služba na hrvatskem jeziku. Hrvatska je bila maša, hrvatska pridiga in molitve. Reška gospoda se je naučila laški jezik šele v šolah in občeči z mogočnimi Benečani, ki so vladali v delu Istre na hrvatskih Kvarnerskih otokih in hrvatski Dalmaciji. Na Reki so se naselile sčasoma tudi mnoge italijanske rodbine. Odtod so dohajale simpatije za Benečane že v 16. stoletju, ki so bile pa jako nestanovitne. Prigodilo se je celo, da so se Benečani tako razhudili nad Reko, da so jo sežgali. Mesto je bilo dolgo časa združeno s kranjsko deželo. Meščanom je ugajalo, da jih branijo Kranjci proti Turkom, ali kranjskih davkov in drugih bremen niso nosili radi, branili so se jih z vsemi štirimi, kar so le mogli. Kakor v vseh laških in tudi v vseh hrvatskih primorskih mestih zavladal je na Reki municipalni duh, občinski egoizem, ki ni imel čuta in smisla za občo domovino nego se je stisnil, povse sam s sabo zadovoljen, v tesni kotar občinske avtonomije in svobode. Reka se ni zavedala nikoli za hrvatsko mesto in vendar je po izviru in krvi veliko bolj hrvatska nego isti Zagreb, kjer so se mešale že od nekdaj različne narodnosti. Dobil sem v roke imenik vseh reških meščanov pa sem našel, da je silna večina vseh rodbinskih imen hrvatska ali vsaj slavjanska. Reški odvetnik Suppe mi je pravil, da je dal l. 1849. ban Jelačić zapisati vse Rečane po narodnosti in se je izkazalo, da se nahaja na Reki komaj sto italijanskih rodbin. In še med temi je zapazil Suppe več imen slavjanskih, ki so dobila le po spačeni pisavi italijansko podobo. Človeku ni treba živeti dolgo v tem mestu, da se uveri, da znajo vsi Rečani hrvatski, dočim jih je dovolj, ki ne znajo ni pisniti po laški. Tudi pravi Italijan, ki se priseli na Reko, se mora naučiti hrvatski, ker bi drugače ne mogel občevati s čisto hrvatsko okolico in z reškimi prostaki. V župni cerkvi se je pridigovalo po hrvatski in tudi sicer se je ohranilo v božji službi marsikaj narodnega. Gospoda so se razgovarjala med sabo res da po laški ali odlični Rečan in slavni rodoljub Barčić spričuje, da se tudi gosposki bolniki na smrtni postelji poslavljajo s svojci in jim izjavljajo svoje poslednje želje na hrvatskem jeziku. Nekaj druzega pa vem iz svoje izkušnje. Stanoval sem iz prvine pri svojem rojaku, imovitem trgovcu in hišnem gospodarju Špendalu (Spendou). Gospa mu je bila trda Rečanka, ki je govorila ž njim in z otroki največ po italijanski, dasi se ji je zaperila v laški pomenek često tudi kaka hrvatska beseda. Kadar pa so ji prišle v pohod v nedeljo popoludne prijateljice in sorodnice ter si začele praviti, kaj se je tisti dan pridigalo, nisi čul iz njihovih ust nobene italijanske slovke. Kar je govoril duhovnik v cerkvi po hrvatski, to so si pripovedovale zdaj isto tako po hrvatski in to na čistem, do malega pismenem jeziku. Vmes jim je ušel večkrat tudi kak imperfekt in aorist! Predno je preteklo mesec dni, preveril sem se korenito, da ne bom služil v italijanskem, nego v hrvatskem mestu, ki kaže tuje lice le v občinskih uradih in šolah in v trgovskih knjigah in javnih napisih. Po tem spoznanju sem uravnal tudi svoje občevanje in vedenje proti meščanom. Ko sem hodil v ljubljanske šole, mi je bil italijanski jezik tako po všeči, da sem se ga učil prav marljivo dve leti pri učitelju Pertutu. Doma v Mengšu pa sem imel priliko razgovarjati se včasi z laškimi opekarji. Napredoval sem res toliko, da bi bil govoril v dveh ali treh mesecih prav gladko italijanski, ako bi me bila zanesla usoda v kako laško mesto ali pokrajino. Zdaj pa sem prišel med prave Hrvate — kako bi mogel in smel govoriti ž njimi po italijanski?! Zdelo se mi je ravno tako, kakor če bi kak Slovenec govoril z Ljubljančani po nemški zato, ker ljubljanska gospoda rada nemškutari. Rečani so želeli in zahtevali že takrat, da se vsak tujec ki se naseli med njimi, nauči italijanski in se pomenkuje ž njimi po italijanski. Kaj taki nenarodni želji da bi jaz ustregel?! da bi pomagal laški propagandi in pospeševal in dajal potuho renegatstvu?! Drage volje sem dospel na Reko, ker sem vedel, da bom imel krasno priliko oduševljati vrle hrvatske Primorce za narod in domovino hrvatsko. Zdaj pa zahtevajo po nezgodah časa poitalijančene reve, da bi tudi jaz gojil tuj jezik, deloval za odpad od prirojene narodnosti, spoštoval in njegoval italijansko zavest, italijanski duh! Rajše bi se bil živ v zemljo pogreznil, nego da storim ta v nebo vpijoči greh narodnega izdajstva. Zaklel sem se sam sebi, da ne izpregovorim z nobenim Rečanom laške besede in tej prisegi sem ostal zvest, dasi mi je naklonila brezbroj neprilik in nevarnosti. Radi laške propagande na Reki sem zamrzil tudi na lepi italijanski jezik, da se ga nisem maral več učiti. Da mi ni bil nekoliko potreben prva leta v šoli, bil bi ga povse zanemaril. Nehal sem čitati tudi laške knjige in novine. Makijavelijev „Principe“ bilo je zadnje italijansko berilo, ki sem ga imel v rokah. Čedalje bolj pa sem sovražil poleg laškega jezika tudi laški narod ali pravzaprav laško inteligencijo, ki je raztezala pohlepno svoje izsrkane, onemogle roke po slavjanski Gorici, slavjanskem Trstu, slavjanski Istri in slavjanski Dalmaciji. Ta inteligencija je razglašala Adrijo za italijansko morje, dasi so najvažnejši bregovi ob njej slavjanski. Nakopičila se je torej cela gora vzrokov, da črti slavjanski rodoljub razun nemške grabljivosti tudi potuhnjeno poželjivost italijansko.

Ali denimo za zdaj Rečane in lahonstvo na stran in pojdimo na skromno ali precej važno poprišče prosvete in duševnega življenja — v gimnazijo! Prvi človek, ki sem ga v njej videl, je bil šolski sluga Bartol. Pozdravil me je po laški, ali izgovor je spričeval, da to človek ne more biti Italijan. Vprašal sem ga po hrvatski, kakov rojak da je in kje se je rodil. Odgovori mi jecljaje: Ća ću jin reć, si sa, da ja nisan Rečan, ma san već dugo tuka — znaju, ja san Kranjac i rodil san se tamo poli Idrije. Jaz se mu zasmejem: Ne bodite šalobarda, govorite z mano po domače! Silno se je uradostil, ko je čul te slovenske besede. Podal mi je ne le jedno, ampak obe roki in od takrat ni zinil proti meni nobene tujke. Veselilo ga je neizrečeno, da se je mogel z rojakom pomenkovati po slovenski. Pokazal mi je gimnazijsko pisarnico in povedal, da najdem ravnatelja v njej ne le zdaj nego ob vsaki uri od osme ure zjutraj do mraka. Po dnevu hodi domov samo obedovat. Vidic me je sprejel še skoro preveč prijazno. Tudi on mi je podal obe roki in me trkal neprenehoma po ramah. Dejal mi je, da je govoril z našim rojakom, trgovcem Špendalom, če bi imel za me kako sobo in on mu je rekel, da jo ima. Ako hočem iti k njemu, se preselim lahko precej danes. Jaz sem opazoval svojega ravnatelja prav natanko, ne bi li zazrl na njem kako znamenje tiste zlobe, o kateri mi je govoril Verne. In našel sem je dosti hitro. Pogledal me je včasi po strani tako potuljeno in prihuljeno, da sem se ga skoro ustrašil. Ali to je minulo po bliskovo. Trenutek potem se je zopet blagovoljno smehljal in upiral vame oči tako zaupno in prijateljski, da je morala zamreti tudi najmanja sumnja. Vidic mi je naznanil, kaj sta ukrenila zame z nadzornikom Jarcem. Razlagal bom v treh šolah grški jezik in v gornji gimnaziji ilirščino. Ko sem to slišal, mi je kar srce poskakovalo od veselja. Razlagal bom torej narodni jezik, tisti predmet, po katerem sem hrepenel in koprnel že od nekdaj. Zdaj bom imel nebeško lepo priliko, da netim v mladini sveti ogenj rodoljubja, da jo vnamem in oduševljam za narodni jezik, narodno slovstvo, narodne svetinje in pravice. Ilirski sem se učil v Varaždinu obe leti jako pridno. Prečital sem pazljivo premnoge hrvatske in srbske knjige nove in stare. Po tem berilu sem si jel že tudi sostavljati zgodovino ilirske literature. Rabile so mi samo posvetne knjige, dasi so za jezik verske včasi še bolj važne in zanimive. Govoril sem hrvatski precej dobro že na koncu prvega poluletja, čez dve leti pa gladko, brez kakoršnekoli izpodtike. Jedne reči pa si nisem mogel navpreki vsem naporom nikdar prisvojiti, namreč naglasa. To ni čudo, saj si ga ne morejo niti Hrvatje sami, ako so rojeni kajkavci ali čakavci. In celo med štokavci najdeš dovolj takih, ki ne znajo bosenskega in hercegovskega naglasa. Med nje sodijo Črnogorci in mnogi prebivalci na vzhodu srbske kraljevine. Ilirski pisatelji Bogović, Vukotinović, Demeter i. dr. grešili so proti pravemu naglasu ravno tako kakor jaz in drugi moji rojaki. Moj tovariš in prijatelj Vinko Pacel mi je zatrdil, da poznava med kajkavskimi Hrvati samo jednega, ki govori štokavsko narečje s popolnoma pravilnim naglasom — ta jedinec je znameniti učitelj Fabković. Jaz pa sodim še zdaj, da je pogodil vselej pravi naglas tudi Vinko Pacel, ali njemu je bilo to laglje nego Fabkoviću, ker je občeval na Dunaju več let z Vukom in drugimi štokavci in je živel precej dolgo v srbskem Belem gradu. Poznal pa sem tudi dva Slovenca, ki sta izgovarjala hrvatske besede, kakor da sta rojena Ličana ali Sremca: inženirja Jerasa in nekega krčmarja v Petrinji, ki se je rodil v šempeterski župniji na Dolenjskem. Za učitelja ilirskega jezika sem bil torej že precej pripravljen in usposobljen, ko sem ga začel razlagati dijakom reške gimnazije. Ali za tak predmet nikoli ni glavna reč teorija in naj bo tudi znanstvena kolikor hoče — nego narodni duh, oduševljenje za narodnost in domovino. Zato sem tudi najbolj skrbel, da vcepim mladini gorečo ljubezen do njenega naroda, do njegove govorice, njegove domovine in objednem tudi ljubezen do naše skupne matere Slave, do vseh njenih sinov, oduševljenje za slavjansko vzajemnost. Čitaje hrvatske pisatelje nisem pojasnjeval samo slovniških oblik, ampak tudi stvar, to je: pomen besedi. Če smo došli n. pr. do besede „sloboda“, povedal sem najprej, da je sostavljena iz svoj in biti, potem pa sem razložil tudi to, kaj da pomenja, kaj je osebna sloboda, kaj narodna, politična itd. V zgodovini ilirske literature sem omenil vse vzroke, ki so jo pospeševali ali zadržavali. Bilo je med njimi tudi cerkvenih in nekoji duhovniki so mi silno zamerili, da jih nisem premolčal. Grški jezik mi je nalagal prvo leto mnogo truda in muke, ker so bili dijaki v njem tako slabo izvežbani. Poučeval jih je več let Rečan Morasi, ki sam ni znal ni glavnih pravil grške slovnice. Besedilo grških klasikov smo prevajali vselej najprej na nemški, potem pa na hrvatski in italijanski jezik, ako se je nahajal v šoli kak Slovenec, pa tudi na našo slovenščino. Drugi profesorji so se držali drugačne metode, prelagali so z grščine samo na nemški jezik. Jaz sem se opiral na neko naredbo ali navodilo, ki nam je došlo od dunajske vlade, v kojem se je izreklo jako pametno načelo, da morajo učitelji klasičnih jezikov uporabljati vsa sredstva, ki olajšujejo in pospešujejo razumevanje izvirnega besedila. Tega pa ne more utajiti noben sofist, da je za ta namen najbolje sredstvo narodni jezik. Ravnatelj Vidic je dobro vedel za to rabo ilirskega in slovenskega jezika, ali me ni radi nje nikoli grajal, nikari mi jo prepovedal. Slavjanska narečja mu niso baš ugajala, ali bilo mu je jako po volji, da prevajamo tudi na italijanski jezik. On si je želel na Reki popularnosti, pa bi se bil na vso moč rad prikupil izobraženim Rečanom, ki so mu očitali, da se italijanščina v gimnaziji preveč odriva in zanemarja. Ugovarjal jim je, da to ni res, ker se rabi ne le v spodnji, ampak deloma tudi v gornji gimnaziji. Za Bahove vlade sem predaval jedno ali dve leti v višjih razredih tudi zgodovino. Napoleon I. je gotovo pravo pogodil, ko je imenoval to znanost „konvencijonalno bajko“. Čista in vsa istina se težko zve še o najvažnejših prigodbah, ki so se vršile pred mnogimi pričami pri belem dnevu. Navzlic temu ima zgodovinar dolžnost iskati resnice. Ako je tudi ne more doseči, mora se vsaj vestno truditi, da se ji približa. Presojati mu je povse objektivno ljudi in stvari, voditi ga ne smejo ni strah, ni srd in sploh nobeni postranski obziri, duh se mu mora gibati v vsej svobodi kakor tica pod nebom. Zgodovinske šolske knjige Bahove dobe se niso pisale po teh načelih, izdavale so se, kar se veli, ad usum Delphini. V njih si je govorilo skoraj le o vladarjih in njihovem vojskovanju, prav nič pa o duševnem in gmotnem razvitku in stanju kakega naroda. Te knjižure sem prečital, ali sem jih našel tako suhe, prazne in ničeve, da si jih nisem niti omislil. Razlagal sem zgodovino tako, kakor sta mi velela razum in pamet. Dejal sem, kakor pravijo Hrvatje, bobu bob a popu pop. Poštenjaka sem imenoval poštenjakom, lopova lopovom, pa naj bo, kdor hoče. Ko se je začelo proti meni 1864. preganjanje, poslalo mi je 124 bivših dijakov mojih zaupnico, kojo so dali natisniti tudi v raznih novinah. V tej zaupnici ali zahvalnici pravijo, da sem jim govoril „slobodne rieči iz slobodne duše svoje“. Te besede so resnične, ali se ne smejo tako razumevati, kakor da sem razširjal v šoli prevratne misli. Po praznoverju sem res mahal, kar se je dalo, ali nikdar nisem napadel krščanske vere in katoliških dogem. Isto tako se nisem pregrešil nikdar zoper državne zakone ali zoper lojalnost, kakor so lagali v svojih peklensko zlobnih tožbah moji sovražniki. Ravnatelj je poznaval svobodno smer mojega predavanja, ali me ni radi nje nikoli grajal, ker je bil tudi on sam svobodoljuben Jožefovec. Zdaj mi je omeniti še nekatera pedagogična pravila, kojih sem se držal v šoli. Strogo sem zabičeval dijakom, naj povedo roditeljim svojim, da mi ne smejo nikdar ponujati in nositi daril, kakor je bila to stara razvada takraj in onkraj Lajte. Kdor se predrzne, da mi prinese navpreko tej prepovedi kako podkupnino, naznanim ga v šoli, da zvedo vsi dijaki, kateri součenec si je hotel dober red kupiti ne pa ga zaslužiti. Ta moj opomin prišel je po vohunih kmali do ušes Vidičevih, ki je imel o takih podarkih bolj liberalne in prožne pojme nego jaz in večina mojih tovarišev. Služil je mnogo let v Galiciji, ki je slovela že od nekdaj, da je klasična zemlja vsake uradne korupcije. Ukora se mi baš ni usodil dati radi moje antimazilne opozicije, vendar pa me je prosil prijazno, naj ne osramotim vpričo vseh dijakov dobrohotnih ljudi, ki bi mene ali kakega drugega učitelja radi razveselili s kakim darilom v priznanje truda in s tiho prošnjo, da bi imeli blago potrpljivost ž njihovim sinom. Ravno tako strogo kakor mazila obsojal in prepovedal sem dijakom vohunstvo in ovaduštvo. Skoro v vseh srednjih šolah rakovske države vladala je gnjusna navada, da so se hodili dijaki med sabo skrivaj tožit ravnatelju in učiteljem, često seve brez vzroka in lažnjivo. Po tem nečednem potu so zvedeli ravnatelji vsako razposajenost, nezakonitost, tajno veselico, z jedno besedo vse grehe šolske mladine, ki je zaman ugibala, od kod jim dohajajo te ovade. Za nagrado so dobivali vohuni ne le najbolji red v ponašanju, ampak tudi po ravnateljevi ali učiteljevi priporoki prvi red iz takih predmetov, iz kojih so zaslužili dvojko ali trojko. Ob takih prilikah razvilo se je grozno težko med součenci stalno prijateljstvo, za koje so tako dovzetna mlada srca. Dečaki niso vedeli, komu smejo kaj zaupati in komu ne, neprenehoma so se sumnjičili, včasi so imeli najpoštenejšega tovariša za podrepnika in vohuna svojih predstojnikov. Ta moja prepoved je spravila ravnatelja v veliko stisko in tudi v očitno nejevoljo. Zarenčal je: Ako prenehajo take tožbe, kako bomo pa kaj zvedeli, in znati pa vendar moramo, kaj delajo dečaki, kadar so sami, brez našega nadzora! Jaz mu odgovorim: Še bog, če nič ne zvemo, se saj ne bo treba jeziti in mladino kaznovati. Tega mi menda ne boste zanikali, da sodita vohunstvo in ovaduštvo med najgrše in najbolj nenaravne človeške napake, kateri moramo skrbno poruvati iz srca poverjene nam mladeži, ne pa jima dajati še potuho in jo zagovarjati. Vidic zavpije: Jaz ne zagovarjam špicljarije, ali mi je ne odpravimo! Vohunstvo zahteva sistem naše in vsake vlade. Brez njega morala bi iti vsa naša policija v pokoj in niti drugi državni uradi ne morejo prebiti brez njega. Oblastnik, koji bi prepovedal tajne tožbe in ovadbe, odprl bi na strežaj vrata vsem rogoviležem in puntarjem. V teoriji zdi se nam marsikatera reč ružna in brezdušna, ki je v praksi koristna in nujno potrebna. In tako je trdil ravnatelj svojo, jaz pa svojo. Pričkala sva se še večkrat radi vražjih špicljev in denuncijantov, ali se nisva mogla nikoli pogoditi in složiti. Jaz sem jih črtil in preganjal, on pa jih je le prerad poslušal in jim izkazoval svojo naklonjenost. Vendar pa ga moram pohvaliti, da me ni nikdar prijavil vladi, da mrzim huje nego na peklenskega hudobca na vso tajno hermandad in vse njene najemnike in podrepnike.

Zdaj dve, tri besede o nalogah! Zakoni so jih nalagali toliko, da jih ubogi dijaki niso mogli zmagovati. Naloge so jim zagrenile in ostudile vsak predmet. Potrebovale so toliko truda, koristi pa niso donašale vsaj večini njihovi nobene. Zdaj govorim seveda o hišnih nalogah, ali tudi šolske so bile prečeste, nadležne in brezplodne kakor domače. Na Reki so se dajale naloge iz latinskega, grškega, nemškega, italijanskega in ilirskega jezika. Dijak, ki je bil posebno nadarjen, jih je pisal dobro, v zadovoljnost svojih učiteljev. Ali takih bistrih umov ni veliko. Večina mora omagati pod težo dela, koje se ji naklada. Jaz sem si ustanovil sani za-se načelo, da bom dajal iz ilirskega jezika le včasi kako nalogo, katero treba prinesti šele v 14 dneh ali še pozneje. Ta naloga pa mora biti takova, da sili dijake samostalno misliti in da navadno vzbuja v njih tudi rodoljubje in značajnost. Za glavno sredstvo, s kojim se nauči najprej, najlaglje in najbolj prijetno narodni jezik, pa sem smatral vedno obilno čitanje dobrih narodnih knjig. Takrat mladina še ni imela toliko lepega in more se reči klasičnega narodnega berila kakor ga ima dandanes. Ali napisalo se je vendarle marsikaj dobrega tudi do one dobe. Dijakom sem priporočal usrdno, naj čitajo Vukovo zbirko narodnih pesnij, kojo je nabral po srbskih in hrvatskih krajih. To zbirko sem jim tudi sam posojal. Priporočal sem jim tudi druge Vukove spise, zlasti narodne pripovedke. Z veseljem smo pozdravljali tudi Valjavčeve kajkavske povesti. To se ve, da sem govoril pohvalno o Kačićevem „razgovoru“ in opominjal mladež, da ga čita in zopet čita. Isto velja še za razne druge knjige. Opozarjal sem tudi dijake na dolžnost, da si tako čtivo drug drugemu posojajo in, če izide kaka dobra nova ali v novo izdana stara knjiga, da si jo tudi sami kupijo, ako so jim roditelji bolj imoviti. Za to reč imel sem izvrstnega pomočnika, sijajno nadarjenega Karlovčana Asangerja. Ko je prišel ta mladič na Reko, kazal je prilične vednosti iz nekojih predmetov, v drugih pa je bil povse zanemarjen, sosebno v grščini. Hodil je dva ali tri mesece k meni na dom, da ga v njej vsaj nekoliko izvežbam. Ali sem se čudil njega spominu! Ob mesecu je znal grško slovnico bolje, nego mnogi, ki so se ju učili že celi dve leti. Kmali se je potisnil med najodličnejše dijake. Na Reki se je tudi brzo navzel narodnega duha in je budil in širil narodno zavest ne le v svoji šoli, ampak med vsemi učenci in sploh v vsakem društvu, v katero je prišel. Postal je že v Primorju pravi apostol za hrvatstvo. Kadar se je oglasila kaka nova knjiga, bil je on prvi, ki jo je kupil in čital, potem pa jo posojal po vrsti vsem revnim znancem, bolj bogatih roditeljev sinove pa je nagovarjal z iskreno besedo, da so jo kupili. Tako je došlo v našo gimnazijo do 30 izvodov Čengićage in ne dosti manj tudi Bogovićevih dram. Komaj je preteklo jedno leto, navdajal je duh žarkega rodoljubja vse višje razrede našega zavoda in se jel pojavljati tudi v dolnji gimnaziji. L. 1857. je uvedel ravnatelj v posebni sobi deklamacije za vse večje dijake. Za hrvatske se jih je oglasilo že precej od konca več nego 30, za italijanske le dva ali trije Rečani, za nemške — nijeden! Vidic je moral prisiliti 1 Čeha in 1 Slovenca, da sta govorila po nemški. Na teh vajah se je videlo prav očitno, kakega rodu in kake zavesti je mladina reške gimnazije.