IZ LEPIH ČASOV.

Oj ljubica iz prejšnjih dníj, Iz polpozabljenih, jasnih dníj, Takó krasnà, takó sladkà, Nocoj je mimo okna šlà. In moje okó, kot prejšnje dní, Zamišljeno za njó strmí, — Kakó bi objel jo pretesnó, Kakó bi poljubil jo pregorkó. Za njó strmí okó solznó, In v srcu je meni takó težkó, — Pozábila name je bógve kdaj, A jaz je ne morem vekomaj.

Kakó je to, kakó je to, Da več ne vidi te okó? Bojiš se li, da solnca svit, Ko po vrtéh krasnó razlit Na temnih rožah trepetá, Ljudem skrivnosti ne izdá? Mordà bojí se ti srcé, Da v zraku ptičice drobné Skrivnosti sladke ne zvedó, Na oknih je ljudem pojó? Da čula lipa tam ne bí, Kakó sladkó poljub zvení In svetu šepetala bi Ko sapa zapihljala bi? Nikar ne boj se, o nikar! Zvečer ugasne solnca žar, Molčí blestečih zvezdic roj, In mesec je prijatelj moj. V snù ziblje ptičke pozni čas, In slavec ljubi kakor jaz. In kadar sapa zapihljá, Na lipi listje šepetá, — Pa v izbo stopiva temnó, Ne čuje naju tam nikdó ... Nikar, nikar ne boj se več, Glej, čakam te, drhtèč, ljubeč ...

O mraku sedím na vrtu In v zvezdnato gledam nebó; Iz srca k nji pesem odplava Tjà daleč na tujo zemljó. Tam daleč na tuji zemlji Pa ona ob oknu sloní, In gleda v daljavo in sluša, In solzne so njene očí.

— — — — — — Kaj bi zakrívala Bledi obrazek svoj, Kaj bi obračala Pógled od mene ...? Čas je bil, ljubica! — Tiho zdaj ona spi, V grobu globokem spi — Sentimentalnost. Sanja tam právljice V duhu vijóličnem, A nad njó plavajo Lunini žarki ... Ah le odkríj obraz ... Okno zagrniva, Da ne boš slišala Slavčevih pesmij — Da ne boš vídela Révice lílije, Plašno drhteče tam V vetru polnóčnem ...

Ali je zaspalo svetlo solnce? Kakor v sànjah nad goró stojí. Ali so zaspale svetle zvezde, Da na jasnem nebu še jih ní? Vzdrami se, oj vzdrami, svetlo solnce, Brž potopi v morje se hladnó! Vzdramite se, oj bleščeče zvezde, Razsvetlite širno mi nebó! Spati neče nepokojno srce ... In kakó naj spalo bi nocoj Ko pri tebi čaka noč me krasna, Dèkle moje, lepi angelj moj!

V tesni kletki tam na oknu Slavec poje, Ljubici na vrt pošilja Pesmi svoje. Čudosladke pesmi sluša Hlad večerni, O ljubezni, o bolesti Neizmerni ... Rože je jesenska slana Zamorila, Ljubica se je od vrta Poslovila. Tam na oknu pa je slavec Nehal peti, Nehal peti od bolesti In živeti.

Saj to že davno sem na tihem slutil, — In glej, napósled je prišlò takó ... Hladnó si dala róko mi v slovó, — Saj to že davno sem na tihem slutil! Če tudi solzno bilo ní okó, — Bog sam vé, kaj sem pri slovesu čutil ... Saj to že davno sem na tihem slutil, — In glej, napósled je prišlò takó! Visoka stena je med nama vstala, Na jedni strani noč, na drugi dan; In tebi sije zdaj svetlejša stran ... Visoka stena je med nama vstala. A takrat, ko bo tvoj obràz solzán In bled in suh, — prepozno bode pala ... Visoka stena je med nama vstala, Na jedni strani noč, na drugi dan.

Kamor jim velí vihar Tjà oblaki se podijo, Kamor struga jim velí Tjà valovi se valijo. Ah, v neplodnih je željàh Mi usojeno živeti — Kamor srce mi velí Tjà ne morem pohiteti.

Ti govoriš takó hladnó, Umikaš belo mi rokó; Kedàr v okó ti gledam jaz, Pa v stran obrneš svoj obràz ... Samó enkràt se nasmehljàj, Ročíco belo mi podàj, Besedo reci mi samó, Besedo jedno, — za slovó!

Kam se ti takó mudí? Roka v moji ti trepeče, Gledaš me takó boječe — Kaj ne ljubiš več me ti? Zašumelo je drevó, Luna sanja na poljáni ... Oj ostani, oj ostani — Kam se ti mudí takó?

Plavala je luna med oblaki, Sladko spalo mesto je pod njó; A midvá po cesti sva hodila, O ljubezni vroči govorila In objemala se pretesnó ... Kjé je pómlad, kjé je dèkle moje! ... Plašč meglén je nad zemljó razstrt; V snegu škriplje pod nogami cesta, Lepa ljubica mi je nezvesta, V srcu mojem pa je hladna smrt.

Ljubica je na balkonu, Mimo hiše jaz hitím; Da še enkrat vidim drago, Pod balkonom postojím. «Kam, oj kam, moj ljubček zlati, Kam se ti takó mudí? ... Pa je bledo tvoje lice In mrtvé so ti očí ...» «Kaj okó bi bilo mrtvo, Kaj bi bil obràz mi bled? Tjà hitim v tujíno jasno V daljni, nepoznani svet. Ti si mene zapustila, Jaz pozabim te lahkó; Drugo deklico bom ljubil, Bolj lepó in bolj zvestó ...» Da so laž besede moje, Ljubica nezvesta vé, — Sladko se nasmeje ona, Meni pa tekó solzé.

Pokopal sem svojo ljubezen, Ah, vse svoje krasne željé, Da več bi ne našle poti V to trudno moje srcé. A kadar otožna, samotna Razgrne se noč nad zemljó, — Pa vstane ljubezen iz groba Z nekdanjo čarobno močjó. Vse davne, pozabljene pesmi Iz groba prihajajo, Kot plašne, polnočne sence Nad mano plavajo. In trudni obraz mi hladíjo Ljubeče, bele roké ... Tam zunaj sanjajo zvezde, Valovi pod oknom šumé ...

Tam sredi morjá, tam sredi morjá, Tam čolna letita dvá; Oblaki zakrivajo nočno nebó, Srdito se črni valovi tepó In čoln se zadene ob čoln. Čoln prvi zleti čez široko morjé, Če všel je pogubi, — kdo vé? A drugi več dóma ni našel nikdar, Ob valu visokem zdrobí ga vihar, — Z ostanki se morje igrá.

Molil sem sinoči v cerkvi, Da te ljubček zapustí, Da bi ti srcé trpelo Kakor moje zdaj trpí. Od solzá bi bilo rdeče Prej prelepo ti okó, Lice bi ti bilo bledo, Kot je meni zdaj bledó!

Vso svojo ljubezen iskreno, Vso srečo najjasnejših dnij, Vse dal sem ti, ljubica moja, — In kaj si vrnila mi ti? ... Če danes se náte spominjam, Gorí mi v sramôti obràz, Oj ljubica, da sovražiti Ne morem, ne morem te jaz.

Po cesti tam z gospó prelepo Graščak se vozi na sanéh; Sladkó zvené srebrni zvončki, Kot ljubice nebeški smeh. Kakó je vzdramil dušo mojo Srebrnih zvončkov tenki glas! In splavala je daleč, daleč, Tjà v mojo ljubo, tiho vas: V visokem snegu jo zavijem, Naravnost v topli vinski hràm; Tam vam je čudosladko vino, Prelepa je točajka tam! ... «Oj ljubček, dolgo je že tega, Kar bil si zadnjikrat pri nas ...» «To ni nič čudno, draga moja: Takó hudó je zunaj mraz — Takó hudó je mraz tam zunaj, Da nisem mogel od pečí; Pa, ljubica, zató ne misli, Da moje srce gorko ní. Zdaj naj sneží, naj brije veter, Naj zgrne se nad nama noč, — Kaj méniva za tó se mídva, Na gorkem se objemajoč — —» Od daleč se glasíjo zvončki, V ledeni véčer sneg prší; A moja ljubica prelepa V naročju drugemu sloní.

Srečala sva se na cesti: Zarudèl je njen obràz, V tlà je zrla moja draga, V stran sem se obrnil jaz. Ljubica, le hitro, hitro, — Ne obračaj se nazaj: V srcu dviga se ljubezen, Zunaj sije gorki maj.

Kakor Dijana od mrzlega mrámorja — Tih je in hladen tvoj bledi obràz; Ali pogléj samó, tjà na zahòd poglej: Solnce umira in príšel bo čàs — Príšla bo noč nad gozdovi šumečimi, Luna bo vstala nad daljno goró ... Glej, že s koraki boječimi, lahnimi Stopajo sence v aléjo temnó. In oživela bo soha od mrámorja, — Zatrepetalo bo tvoje srcé; Z motnim smehljajem, ah, z ustni drhtéčimi Pala boš meni v ljubeče roké ...

Ti, tega pisma nisi ti pisala, Ta mrzli pónos, ta ni tvoj! ... Ah, Pavla, — takrat, ko si stala O jasnem mraku pred menoj, V nemirnih prstkih belo rožo In nepokòj in strah v očéh — V bojazni sladki si molčala Govoril pa je tvoj nasméh, Otroški, tihi tvoj nasméh ... Ne, tega nisi ti pisala! Nekdó ti je čez ramo gledal Ko si dajala mi slovó; In treslo se ti je teló V žarečem dihu ust njegovih, V razpenjene krví valovih Ko se je nagnil nad tebó ... In ustna so ti trepetala, Motno je gledalo okó ... «Pozabi tiste lepe dní! ...» In to si ti pisala, Pavla? ... Ne misli, da se to zgodí! Ne misli, da se ta ljubezen vroča Ob svítu luninem o polnoči S sentimentalno pesmijo zagrêbe, — Ne misli tega! Zastonj ne dam nì kapljice krví, On pa mi je ugrabil tebe ... Poglej mi zadnjikrat v očí: Ti, Pavla, skrívaj svojo srečo In njega! ...