HELENA.

Oj ta noč milobe polna! Taka noč je bila takrat Ko je Romeo otožen Stal pod oknom Julije. A nocoj po beli cesti Izprehajamo se trije ... Zdi se mi, da čutim v lica Njenih usten vroči dih. Moj prijatelj se prikloni, Da v oči ji vidi sladke, In rokó ji mehko stisne In šepeče ji zaljubljen: «Duša moja ljubezniva, Glejte tam valove tihe Kak bleščé se v mesečini ... Luna sveti se na dnù. Ali ni svetlà in krasna Kot visoko tam na nebu? V srcu mojem slika Vaša Sveti se takó ljubó.» In nagnila se je k njemu In molčala ... ali takrat Zabolelo me je v srcu In govoril sem otožen: «Da, kak tam v valovih svetlih Sveti luna se vabljivo, Kot bi čakala nestrpno Zaročenca poznega. Ah, kakó v valovih tihih Sladko bi se tam sanjalo! Tam bi srce pozabilo Kar čutilo je nekdàj.» Strahom me pogleda ona In vsi trije obmolčímo; Luna sanja tam visoko, Sanja tiho v dnù valov.

Nad menoj se prva zvezda Jasno zableščala je, Lahna sapica večerna Vrh goré pihljala je. Tam od vzhoda, od Ljubljane, Divna pesem se glasí, Glasne godbe čarne glase, Da jih čujem, se mi zdí. In v dvorani razsvetljeni, Kako je življenje to! Moje tožno srce hoče V čarobno vrvenje to. Oj to šepetanje sladko, Oj ta živi plam očés ... In objemljejo se róke V šumni, strasti polni ples. Kot bi rožico pomladno Hladni sever bil objel, Med svetlé vrsté Heleno Njen plesalec je odvel. Ah kakó je čarokrasna, Kot ni bila prej nikdar, Ah kakó v očéh njegovih Vnemlje se ljubezni žar ... Noč je pala nad Ljubljano, Godba obmolčala je, Nad goró s krvavim žarom Luna zasijala je.

In takrat sem postavil jaz Heleni grad krasán, Najlepši grad, kar jih je kdaj Obžaril solnčni dan ... Ponosni stebri mramorni Kipijo do nebá, In streha se visoko tam Od zlata lesketá. In ózri se z balkona dol Po svetu naokrog: Tam vrti najkrasnejših rož, Tam zelen, senčnat log. Nešteto gostov se hladí Po logu na klopeh, — Cuj, prav do grada sliši se Njihov razkošni smeh. Takó vesele nisem nje Še nikdar videl jaz, — Kakó je srečen pógled njen, Kakó žarèč obraz ... V tem novem čaru skoro več Helene ne poznam; Pod temno lipo senčnato Sedím na klopi sam. Uvela roža tam leží Na poti pred menó, — Iz njene roke pala je Ko šla je tod mimó.

Na licu nobenem gorjá ni, Le meni je srce tesnó, Heleno v bleščeči dvorani Zaljubljeno išče okó. Z lornjeto v prebeli ročici Med množico pestro sedí, V sočutju goríta ji lici, Ko zró ji na oder očí. Visoko tam sredi azurja, Zamišljena luna zre v noč, K nji žalostni spev trubadurja Odplava sladkó vzdihujoč. Ah pesem o strasti kipeči, O vzdihih, o tajnih solzàh, Ah pesem o čarobni sreči, O sladkih, odbeglih sanjàh. Vzcvetèl je iz temnega groba Opojni romantike cvet, Srcá polastí se miloba, Kot sen iz pozabljenih let ... Kakó ti ljubezen ognjena V nedolžnih očéh plapolá, — Ah, ti jih razumeš, Helena — Ti čuješ te prošnje srcá? ... Postoj še! ... O kje v tem vrvenju Romantični sen je ostal? Prijatelji, tu smo v življenju — Applaudite! zástor je pal.

Kot začarane stojé Hiše črne in grozeče; Tožno časih iz meglé Luč samotna zatrepeče. Nad seboj visoko tam Vidim okna razsvetljena ... Ah, to je njen gorki hram — In pri oknu je Helena. Na nebó, tja v noč temnó Zro očesca ji sanjava, Bog ve, kod sedaj lahnó Srečna njena duša plava. Ali ji prihodnje dní Slikajo razkošne sanje? Ali si nazaj želí Spet večere nekedanje? Ah, zakrit je prejšnji čas V njeni duši sanjajoči In pozabljen, — kakor jaz Pod njé oknom v mrtvi noči.

Večerni mrak svoj črni plašč Razgrinja naokoli, V skrivnostnem miru množica Po temni cerkvi moli. A v mojem srcu ni mirú, — Kakó bi mogel biti? Strastíj mogočno morje — kdó Bi znal upokojíti? Ne gleda mi v oltar okó, — Temnó je na oltarji; — Oči sta njeni zarji dve, Nebeško lepi zarji. V teh neizpolnjenih željàh Pretežko je živeti; Če tudi ti ne ljubiš me, Jaz nočem več trpeti. Objamem in poljubim te, Da v mehkih rokah tvojih Ugasne ta pekoča strast, Ta ogenj v prsih mojih ... V trepetajočih lučicah Oltar tedàj zasije In orgelj veličastni glas Po cerkvi se razlije. In zdi se mi, kot da bi pel: «Klečíte in molíte, Če tudi srce brani se Molíte in trpíte ...»

Od tam kjer spava jasno solnce, Iz krajev pesmij in duhóv, Oj čárovnik, prileti k meni Od Gange zélenih bregóv. Prinesi meni vse bogastvo, Najlepše bísere morjá, Sezídaj mi gradove svetle Od mramorja in od zlatá. Življenje svoje dam ti zanje — Kaj hočem zdaj z življenjem jaz? Samó trenotek mi še pusti, Da zrem ji zadnjikrat v obraz ... «Poglej, Helena, té gradove, Ta blesk zlatá, demantov žar, Poglej, to je življenje moje, Poklanjam ti ga v zadnji dar. Kaj ni že bledo moje lice? Kaj ni že moten pógled moj? Poglej na vzhod, že sije luna, Umreti moram jaz nocoj. Samó nocoj, nocoj me ljubi, Poljubi me enkrat samó, Da na gorečih tvojih ustnih Nebesa meni se pričnó ...» — In iz dvorane zazvení spet Razkošen valček, šum in smeh, — In v plesu ji drhtíjo udje, Ljubezen ji gorí v očéh.

Noč mrtvaška je tam zunaj: Ni ne zvezd, ne lune jasne; Moje srce je otožno: Ni ne sreče, ne tolažbe ... Da razjasniš mojo dušo, Pridi duh iz svetle čaše; Da pozabim te, Helena, Pijem zdaj na tvoje zdravje ... Dneva ní brez solnčne luči In če tudi zvezde zlate Lepše kakor kdaj goríjo; Sreče ni brez tebe zame, Ni brez tebe je, Helena. Ne ... jaz čutim, ko zrèm nate, Da ljubiti me ne moreš ... A povéj, kakó bi rasle Rože brez svetlobe solnčne? A povéj, kakó brez nade Moglo bi srcé živeti? ... Da ne vidim te nikdár več, Da pozabim te, Helena, Pijem zdaj na tvoje zdravje! — — — — — — — — — Ali roka mi omahne ... O povej, kakó bi rasle Rože brez svetlobe solnčne? O povej, kakó brez nade Moglo bi srcé živeti?

Na zemljo dahnil je večer, Helene ni nikjer, nikjer ... Kakó drhtí srcé bolnó, Kakó skelí solznó okó ... Bogvé, bogvé, morda je zdaj Bolesten, tožen njen smehljaj, Obrazek sladki njen bledí, — Na postelji bolnà leží ... Tam zunaj noč hladnà temnà, Pri nji pa luč gorí svetlà; Ob postelji stojé ljudjé Pobožno sklepajo roké, Zaspano v njen obrazek zró In šepetajo tó in tó ... A noč beží in vstaja dan, Očí zaprè mi sen mračán. Temnó je v sobi ... Ona spí, — Le tiho, da se ne vzbudí ... Ah, njenih lic rudeči cvet Kot beli mramor zdaj je bled; V sanjàh bolestno šepetá, Otožno, trudno se smehljá ... Tu v sobi je takó težkó, Mrtvaški duh tesní glavó, — Ah ne, ne pridi! ... Azrael, Nazaj, — tvoj dan še ni prišel ... Kakó puhtí od njega mraz, Kakó grozí njegov obraz, Kakó goré očí temné — Koščene širi že roké ... Ne boj, Helena, se, ne boj, Pri tebi čuje ljubi tvoj ... Kam, Azrael, takó strmiš? Kaj mirno pred menój stojiš? V naročje hladno vzemi me, Tesnó, krepkó objemi me ... In takrat ga objamem jaz, — Ah, mraz je v licih, v srcu mraz ... Helena pa odpré okó, — Zasmeje se takó ljubó.

Nebó gorí od zvezd neštetih, Z goré pihljá zefir lehak, Neznano hrepenenje diha Ta rosni mrak. Na jasnem nebu sanja luna, Pod nebom sanja tihi svet, — Ta bajni večer jaz bi sanjal Pač tisoč let. Kakó čarobno v mesečini Obraz se tvoj bleščí nocoj, Kot sladka bajka tajnopoln je Pogled mi tvoj. Pri meni ti v lepoti jasni, Krog naju ta večerni raj ... Kakó je trepetalo srečno Srcé tedàj ... A to je bilo davno, davno, In ne povrne se nikdár. Jesen je; nad menoj oblake Podí vihar. Po cesti hodim sam, otožen ... Ah, ali je to sen samó? Helena! ... Ali ne pozná me In grè mimó.