DUNAJSKI VEČERI.
Reading edition
1.
V sanjah težkih spava mesto; Vse temnó, mrtvó; A tam gori v svetlih zvezdah Sveti se nebó. Trepetaje, v mokrem žaru Zvezde se bleščé, Kakor na nedolžnem licu Srebrne solzé ... Daleč, daleč tam pod góro V sobi luč gorí, Pred svetilko moja lepa Ljubica sedí. In sedí in v belih rokah Pisemce imá, — Čita ... čita in otožno Bolno se smehljá. «Tam v brezsrčnem, tujem svetu Sam je dragi moj, Sam in zapuščen tam daleč Plaka za menoj. Ah nesrečnica, da k njemu Tjà ne morem jaz, Da objamem ga, poljubim Bledi mu obraz ...» In glavó na belo róko Naslonila je; Solza se v očescu plavem Zasvetila je ... «Kaj je tebi, ti moj dragi, Da takó molčiš? Kar sva prišla iz kavarne Nič ne govoriš ...» — Ah oprosti, — čudno mi je Danes krog srcá; Ali dušica, to prejde — Glej, tu sva domá ...
2.
Ah ne, ne hodi več od tukaj, Samó nocoj ne, ljubček moj; Takó mi je ledeno v prsih ... Nočí je mene strah nocoj. Ostani ... tu na dívan sedi, V naročje svoje vzemi me, Gorkó poljubi me na ustna, Poljubi in objemi me! ... Strašnà je noč ... Kadàr vse mesto Tam zunaj trudno, tiho spí, Takràt trepečem od bojazni, Z rokó zatiskam si očí. Nad mano sije svetlo solnce, Veselo, jasno je nebó; Takó lepó zvoné zvonovi In fantje skozi vás pojó. In roko v roki z majko svojo Po beli cesti hodim jaz, Nedolžno zró očí otroške In mlad in lep je moj obraz ... Bojím se té svetlobe krasne In vzdignem se in gledam v noč, A tam iz črne teme vstaja Obràz upàl, umirajoč. Bledó je lice kakor mramor, V očéh se svetijo solzé In vele ustnice otožno, Ljubeznipolno govoré: «Ah dete, ljubo dete moje, — Zakaj bojiš se majke ti? Saj ti si v grob me zakopala, Iz lic mi izsesala kri ...» — Ah ne, ne hodi več od tukaj, Samó nocoj ne, ljubček moj; Takó mi je ledeno v prsih ... Nočí je mene strah nocoj.
3.
Vzduh opójen, težák; bledih lučij svit Na obrazih mrjè osinélih; V teh pogledih pijanih utrujena strast, Poželenje na ustnicah velih ... Oj ti grešnica krasna, — takó hladnó, Tako blédo je tvoje lice, In v naročji lenó, kakor mrtve ležé Tvoje drobne, otroške ročíce. Kakšna trudna bolest v teh sivih očéh, Na teh ustnicah tenkih, prosojnih; Ko je slikal prešustnico Ticijan Gledal tebe je v sanjah opojnih. Na obrazu trepeče, kot lunin žar Greha, strasti nebeška krasota, In trpljenje, brezupa zaduhla noč Iz uvelega diha života. In srcé se mi širi, okó strmí — Kakor plašč te Madonin ovija Veličastvo pregrehe, propalosti kras, Tvoje duše temnà tragedija ... «Kaj ti pride na misel, — ne blêdi takó! Tjà poglej, kakó stíkajo glave! Za trenotek obrni se malo v stran Pa naroči mi čašo kave ...»
4.
Ne vstajaj, ne vstajaj! ... Ah moj bog, — kakó Pohotna ti ustna drhtíjo; V objemu trepeče ti belo teló, Od mraza ti lica bledíjo! Ti ljubica moja, čemú ta strah? Čemú se ozíra tvoj pógled plah Bolestno na duri, na okna? Po veži odmeva neznan korak Ob pozni, polnočni uri; Pred oknom se ziblje črno drevó, Na steklo deževne kaplje bijó, V viharju se stresajo duri ... Ne boj se, — ne vstajaj! ... Nikogar ní ... Otrok tvoj v zíbelki mirno spí, Tvoj mož sedi v krčmi in pije.
5.
Pod oblačnim, sivim nebom Sanjala je noč jesenska; Ali midva, roko v roki Na divanu sva sedela. «Ne poljubljaj, ne objemlji, Ne govori, da me ljubiš ... S svojo strastjo nepošteno Pogubila si mi dušo. Na pohotnih tvojih ustnih, V poželjivih tvojih rokah Stopa prédme v rožnem svitu Zapuščeno dekle moje. Strahom, studom gleda náme Njen nedolžni, gorki pógled ... ‚Ah, kakó je mrzlo, temno Tu pri tebi, ljubček moj! ...‘ Dà, temnó je vse krog mene, V srcu mojem temno, prazno; In zagrnil bi si lice Od sramote, od kesanja.» Temni kodri so se vili Nad obrazom njenim belim; Kot dva črna dijamanta Sta goreli ji očesi. «Ne govôri, ne očitaj! ... Ti me hočeš ... ti me ljubiš; S svojo strastjo nepošteno Ti pogubil si mi dušo; — In temnó je vse krog mene, Temno, prazno v srcu mojem Kadar plaka moja mati In preklinja me moj mož.»
6.
Prišel sem o mraku k svoji ljubici. Po preprogah in tapetah so se tresli tenki, ozki žarki oranžne barve. Okno je bilo odprto. Zunaj na vrtu so se priklanjale temne veje kostanjev in listje je trepetalo kakor mrzlično. Od daleč se je slišalo melanholično zvonjenje, ki je prihajalo za trenotek bliže in bliže, potem pa se polagoma izgubljalo v daljavi.
Ona je ležala na divanu s polzatisnjenimi očmi in naslanjala je glavo na rdečo blazinico. Gola, mramorna levica je visela mrtvo navzdol, da so se dvigale izza belega ozadja tenke, plave žile. Lasje so ji padali globoko čez senca in se leno igrali po ramah in lahtéh.
Ko sem vstopil, je dvignila glavo, pogledala me boječe s svojimi velikimi, temnoobrobljenimi očmí ter se prisiljeno nasmehnila. Potem pa se je obrnila v steno.
Šèl sem za okroglo mizico pred divanom. Po nji so ležala raztresena rožnata, parfumirana pisma poleg drobnih kuvert. Nekateri listi so bili razstrti, kakor šele pol prečitani, krog druzih pa se je vil razvezan omot bledosinje barve.
Malomarno sem vzel v roko najbližje pismo ... Zdi se mi, da je pisava moja, — moj slog iz tistih časov ...
«Lahka in svobodna mi je duša, kadar sanjam o Tebi, — kakor škrjančeva pesem o jutranji zori. Vzdramil sem se iz težke noči in jasna, vesela gorkota mi je zasijala v obraz. Kakó sem se otresel pozemskega prahú, kakó sem vrgel raz sebe zarjavele okove! ... Pred mano ni ničesar in ne za menój, v tej čisti ljubezni leží neizmerna večnost ... Ali je ne čutiš, ljubica? Ali ne vidijo bogá Tvoje nedolžne očí, kakor ga vidim jaz? ...»
In moja ljubica je ležala na divanu in gledala v steno ...
«Velik je najin svet in krasen ... Najina duša plava visoko nad belimi oblaki, nad šumečimi gozdovi ... in tam globoko doli se klanjajo lilije, in rože trepečejo v tihi bojazni ... Ali ne čuješ akordov oddaljene harfe? Ali ne čuješ v teh glasovih jasno in odkrito vse one brezkončne, čudovite lepote, o kateri sanjajo tam doli z bolnim srcem in zastrtimi pogledi? ... Velik je najin svet in krasen! ...»
Postajal sem nervozen in nezadovoljen. In kakor sem se jih branil, prihajali so tisti dnevi z vso silo prédme, bližali se mi od vseh stranij, kakor bi se me dotikale po udih mrzle, mokre róke. Nisem jih maral gledati, a postajali so vsak trenotek jásnejši in živéjši. Rogale so se mi moje tedanje besede z vsemi akcenti in vzdihi vred; slišal sem jih takó razločno, kakor bi jih nehoté ponavljal sam. In videl sem njene velike, vprašujoče oči, polne sreče in ljubezni; slišal sem njen otroški smeh, kakor bi padali kristali na srebrn krožnik ...
Dà, — «velik je najin svet in krasen ...» Dvoje pierrotov na pepelnično jutro ... Preveč je bilo šampanjca! ... Od telesa visé samó še raztrgane pisane cunje; lica so zamolkla in v prsih je prazno ...
Dvignila je glavo, da so se ji vsuli lasje raz rámen čez prsa. Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rumenkastobledi, od strasti in življenja upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramú in utrujenosti, — da čutim prvikrat njeno zoperno mehko, opolzko teló, njene mokre, težke lase, — da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe ...
Odšel sem tiho po mehki preprogi, v zrcalu pa sem videl, da je ležala na divanu mirno, kakor ob mojem prihodu, s polzatisnjenimi očmi in povešeno golo roko.
7.
In dvíga in širi se vroče obzorje, Na nebu razpaljenem solnce gorí, Vsa zemlja potaplja se v démantno morje, V polspanju, utrujena v prahu leží. Tam daleč ječí preperelo drevje, Kot gole, koščene roké Razpénja in krči temno vejevje. V očí skelí zrak težák in suh, Na prsa pada opojni duh Razpalih, krvavih rož. In jaz vidim njó, ah njó ... Kipí in trepeče ji belo teló, Prozorna meglà je po udih razlíta, Pretkana s kristali od solnčnega svíta; Na polne ramé Valíjo mogočno se črni lasjé, In njeno okó, poželjívo in mokro, Bleščí se kot brušen nož. In v dušo kipečo in v srca dnò Sesá se mi njeno pohotno okó; V bolestnem razkošju teló mi trepeče, V objem se mi dvigajo roke drhteče ... In v prahu nesvesten klečí pred teboj In ljubi in moli te suženj tvoj — Venus, Venus! — — — — — — — — Noč brezupna, — in nikdár več Ne posíje solnce vanjo. Roke črne in ledéne Ségajo iz dnà nočí, Kot opolzke, mokre kače Drsajo po mojih licih; Mraz ledén leží na udih, V srcu mojem strah in stud.
8.
O tebi sem sanjal vse dolge večere, Kakó sem te čakal, a tebe ni bilo, Ah, nisi me čula, kakó sem te klícal, — In zdaj, zaželjena, prišèl je čas ... Glej, vse moje rosne, duhteče rože, Nocoj so razpale in v prahu ležíjo, In solnce, to lepo, velíko solnce Ne vrne se níkdar in níkdar več ... Najtíšjega zvoka drhteče strune, Ne bledega žarka oddaljene zvezde — In ti si pred mano ... jaz čutim tvoj pógled ... Ah, nagni se k meni, objemi me! — Da položím to trudno čelo Na tvoje ljubeče, mrzle róke — Ah, nagni se k meni, ti zaželjena, Ti mirna poslednja noč! ...