TRETJE DEJANJE

Zelo elegantno opravljena soba pri Gorniku; ali ta eleganca je jako kričeča, malo okusna. Vhod na desni; sobe zadaj in na levi.

1. prizor.

Gornik (v jutranji toaleti) in slabo oblečen mlad človek.

Mladi človek. Ker je torej znana Vaša velika dobrotljivost, in ker ste kot bogat in vpliven človek naravnost dolžni in prisiljeni, da se ozirate na druge, ki Vam nikoli nič storili niso in ki živé kljub temu slabše od Vas — —

Gornik. Dà . . . dà . . . (vzame denar iz listnice). Prosim! —

Mladi človek. Hvala. Na svidenje! — (Odide.)

2. prizor.

Gornik in njegov sluga.

Gornik (sam, zamišljen). Nekoč o mraku se je pridolgočasil k meni, legel je na zofo ter zaspal. Prej ga nisem videl nikoli. — Rad bi vedel, kaj nameravajo z mano, zakaj me napadajo od vseh strani. Zdaj naj se oženim, ali jaz bi se ne oženil rad . . . Zdi se mi, da so vsi ti ljudje nenavadni kujoni . . . Peter! (Sluga vstopi.) Začni pospravljati, Peter. Vrnemo se na Korenovo. Ali ti ni dolgčas, Peter?

Sluga. Dolgčas; preveč ljudi je.

Gornik. Kar na tihem napravi, Peter. Ni treba, da bi kdo opazil. Izgubimo se potihoma, naskrivoma . . .

Sluga. Prepozno je.

Gornik. Kakó prepozno?

Sluga. V procesiji pojdejo za Vami.

Gornik. Pospravi kovčege, Peter, in pusti drugo, kakor je. Ne pojdemo na Korenovo, temveč na Dunaj.

Sluga. Na Dunaj?

Gornik. Ali v Pariz, ali v Moskvo, kamorkoli. Pospravi kovčege, Peter! (Peter odide, a se takoj vrne.)

Sluga. Nekdo je prišel.

Gornik. Že tako zgodaj? (Sede resigniran k mizici v ozadju na levi.)

3. prizor.

Gornik, Gruden.

Gruden (neprijazno). Klanjam se, blagorodje. (Sede v ospredje na desni.)

Gornik. Dobro jutro! (Ostane na svojem stolu).

Gornik (vstane, gre proti ospredju, ne da bi se ozrl na Grudna).

Gruden (vstane, gre proti ozadju, hipoma). Veste kaj, gospod Gornik, stvar se mora razjasniti; drugače ne gre. Jaz ne pustim . . . na noben način ne . . . bodite prepričani! . . .

Gornik. No prosim Vas, povejte mi vendar —

Gruden. Na noben način ne! . . . In prašam Vas, ali je bilo to lepo od Vas, ali se je to spodobilo? Z razprtimi rokami sem Vam prišel naproti, nobenega hinavstva ni bilo v mojem srcu in nobene sebičnosti. Poznal Vas nisem natančneje, niti po obrazu niti po značaju. Zame ste bili popolnoma tuj človek. Tudi mi niste nikoli nič koristili in lahko rečem, da nikoli nič od Vas pričakoval nisem. Ali vendar, glejte, sprejel sem Vas kot svojega prijatelja; v svoji veliki zaupnosti in dobrodušnosti, ki ne vidi zlega nikjer, sem Vam segel v roko ter razprostrl pred Vami svoje srce. In kaj ste storili Vi? Kaj ste storili?!

Gornik. Prosim Vas, za Boga, gospod doktor, — ne zavedam se nobenih grehov.

Gruden. Jaz vem, da ste rekli to iz same mladinske lahkomiselnosti. Ali tudi to je naposled dobro znamenje, kajti če bi bili docela pokvarjeni, bi ne tajili svojih hudobij . . . Znano Vam je najbrž, gospod Gornik, da je družinsko življenje nekaj svetega, nedotakljivega —

Gornik. O . . . gotovo!

Gruden. Dovolite! — In kdor sega vanj s predrzno roko, je hudodelec, to se pravi, če sega vanj brez posebnega dovoljenja. Zakonski hram je takorekoč tempelj ljubezni, vzvišen nad prózo vsakdanjega življenja. Vi, gospod Gornik, ste porušili ta sveti hram! —

Gornik. Zagotavljam Vas, gospod Gruden, da nisem razrušil ničesar, prav ničesar, jaz ne!

Gruden. Dobro! Uverjen sem, da spoznavate sami svojo krivdo, in da želite na kakoršenkoli način popraviti, kar ste zagrešili. Jaz sam, četudi v prvi vrsti prizadet, Vam nudim roko, da Vas povedem na stezo poboljšanja.

Gornik. Ali oprostite —

Gruden. Pri starih Rimljanih je bila navada, da so se pokorili grešniki za svoje hudobije s prisilnim delovanjem za javni blagor. Ali če bi tudi to ne bila navada pri starih Rimljanih, Vaša dolžnost je, da zastavite vse svoje moči za koristi svojega naroda. Ta narod se je razdelil, kakor veste, v dvoje taborov, in pravica je seveda na naši strani. Ali da zmaga pravica, je treba, da si ustvarimo svoje glasilo, takorekoč orožje —

Gornik (začuden in razjarjen). A v kakšni zvezi je vse to? Kaj hočete od mene? Kaj vraga — —? Jaz Vam nisem storil ničesar, nikogar nisem pohujšal . . .

Gruden. Seveda ne, ker ste bili prenerodni. (Hipoma resneje, s spremenjenim glasom.) Ta stvar ni tako lahka, gospod Gornik, nikakor ni tako lahka! . . Vi ste me vščipnili, a jaz sem Vas zgrabil za roko . . . Ali ste mi kaj dolžni? Čisto nič. In vendar sem Vas zgrabil za roko . . . Ali ste mi kaj vzeli? Kaj še! In vendar ste moj dolžnik . . .

Gornik (vznemirjen). Kaj zahtevate?

Gruden. Ne jezite se, gospod Gornik, — in molčiva odslej o teh stvareh; molčiva o njih ali pozabiti ni treba nanje. Ni treba pozabiti nanje, gospod Gornik! . . . In kar se tiče mojih zahtev, — jaz ne zahtevam ničesar . . . Želim samó da ostanete moj prijatelj, vse drugo pride potem samó ob sebi . . . .

Gornik. Jaz še zmirom ne razumem . . .

Gruden. Ej, seveda razumete. In če bi tudi ne razumeli, bi ne bilo nobene škode. Kakor me kdo rani, zahtevam odškodnino, zelo veliko odškodnino! . . . Prijatelja ostaneva kljub temu.

Gornik (resno). Motite se, gospod doktor . . . stvari niso čisto take. Povem Vam odkrito, da sem se takrat na nerazumljiv način prenaglil. Govoriva kar naravnost. Reč je sicer delikatna, ali to nič ne de; čim prej je pri kraju, tem boljše je. Torej — —

4. prizor.

Prejšnja, sluga.

Sluga. V predsobi stoji gospodična —

Gornik. Gospodična?

Gruden. Gospodična?

Gornik. Kaj ste Vi tudi iznenadeni?

Gruden (vstane). Na tak način ne pojde. To je nekoliko proti dogovoru . . .

Gornik. Kakšnemu dogovoru?

Gruden. Kontrakt bi bil zame preslab. Tako ne pojde, dragi gospod Gornik.

Gornik. Ah, Vi mislite . . . Peter, gospodična naj vstopi.

5. prizor.

Gornik, Gruden, Matilda.

Gornik in Gruden. Ah! . . .

Matilda (ostane pri durih).

Gruden (v zadregi). Jaz . . . oprostite . . . nisem mislil . . .

Gornik (smehljaje). Nič ne dé, gospod doktor, nič ne dé, prijatelja ostaneva kljub temu. Zmotili ste se nekoliko, — ali se niste zmotili?

Gruden. Mislil sem, . . .

Gornik. Pričakovali ste — — ! Ne, tako zeló nisem . . . porušil Vašega hrama . . . klanjam se, gospodična!

Gruden. Te intimne družbe nečem motiti . . . dovolite, gospod Gornik —

Gornik. Na svidenje, gospod doktor! (Gruden odide.)

6. prizor.

Gornik, Matilda.

Matilda. Gospod Gornik, sédite tja v kot ter se ne genite. (Sede na skrajni stol v ospredju na desni blizu vrat.)

Gornik. Ali gospodična —

Matilda. Sedite tja v kot ter se ne genite!

Gornik (sede na levo zadaj). Kaj mi zapovedujete, gospodična?

Matilda. Vi se hočete poročiti z mano, gospod Gornik?

Gornik (vstane). Jaz . . . oprostite, gospodična Matilda —

Matilda. Ne, ne, sedite, prosim . . . Povejte mi, kaj pa Vas je prignalo tu sem? Kdo pa Vas je klical?

Gornik (sede). Ali jaz Vam povem, da nisem nikomur nič storil, nikomur nič! Verjemite mi, gospodična Matilda, da sem čisto nedolžen.

Matilda. Niste nedolžni, na noben način. Vse ljudi ste pohujšali, vse mesto ste vznemirili. Prišli ste, kakor vihar, — in namesto da bi šli dalje po svojem potu, sedite tukaj in se ženite.

Gornik (vstane). Gospodična Matilda —

Matilda. Ne, ne, sedite prosim . . . Doklej pa še mislite ostati tukaj —?

Gornik. O jaz — gospodična Matilda — —

Matilda. Nobenih ovinkov! — Ljudje so Vas že siti, verjemite mi. Sicer ste zelo dostojen in pameten človek in nič hudega se Vam ne da očitati. Ali zakaj delate take neumnosti? zakaj ne pustite ljudí pri miru? Kamor pridete, napravite nered in škandal.

Gornik. Zagotavljam Vas —

Matilda. Nered in škandal napravite . . . Tako ste prišli k nam, ko nismo čisto nič hrepeneli, da bi Vas videli! Saj ste jako ljubeznivi in vsi Vas spoštujemo, — ali zakaj ste prišli ravno k nam in ob takem času, ko Vas je bilo najmanj treba? . . . Ali ste že zaprosili mojo roko?

Gornik. Ne, nikakor ne, gospodična Matilda.

Matilda. Ne storite tega, rečem Vam. V tistem trenotku odpotujem na Dunaj, v Pariz in v Moskvo.

Gornik (začuden). Vi tudi? . . .

Matilda. Tudi?

Gornik. Čisto odkrito Vam povem, gospodična Matilda, da nikoli nisem mislil, — da niti od daleč nisem imel namena, — (hipoma razjarjen) skratka, to je silovito . . . . Povejte mi, zakaj me tako preganjate —?

Matilda. Čemu pa ste se razjezili? . . .

Gornik. Nikoli v svojem življenju se nisem mislil ženiti. Kaj mi bo ženitev? Kdo pa je dejal, da se mislim ženiti? Nikoli ne, — noben se v naši rodovini še ni ženil. Tudi jaz ne! Nikoli ne! Enkrat za vselej ne!

Matilda (vstane). A-áh? . . . Z Bogom! (Odide.)

7. prizor.

Gornik; pozneje sluga.

Gornik (gleda začuden proti durim, mirno). Sam vrag vedi, kaj je bilo to. Tod okoli živé ljudje čisto posebne vrste. Ukvarjajo se s čudnimi stvarmi ter me vlačijo vanje po nerazumljivi poti. — Peter! (Sluga vstopi s pismi in časniki.)

Sluga. Pisma in časniki.

Gornik. Ali si že pospravil kovčege, Peter?

Sluga. Ne še.

Gornik. Pospravi jih! (Sluga odide; Gornik pregleduje pisma.) »Narodov blagor!« . . . . Ahm . . . . »S pomočjo Vaših znatnih sredstev in Vašega nenavadnega vpliva« . . . Ahm! . . . »Grozd . . . sebičnež . . .« Ahm . . . »Gruden kujón!« . . . Ahm! . . . Profesor Kremžar . . . Kdo pa je ta profesor Kremžar? Rad bi sleparil na svojo roko, — poseben človek, ta profesor Kremžar . . .! (Vzame drugo pismo, se strese.) Fej! Kdo me je takrat premotil? Ta ženska ima nekaj nenavadnega v sebi. In njen mož . . . kakšen lopov! — (Sluga vstopi.)

Sluga. Profesor Kremžar!

Gornik (resignirano). Ahá-a! — (Sluga odide.)

8. prizor.

Gornik, Kremžar.

Kremžar. Klanjam se blagorodje . . .

Gornik. Dober dan!

Kremžar. Prišel sem, blagorodje, da se razgovorim z Vami zaradi zelo važne in ob enem delikatne stvari.

Gornik. Prosim, sedite! —

Kremžar (séde na levi). Gotovo Vam je že znano, kakšni žalostni časi so napočili za naš ubogi narod. Nikjer pravega delovanja, nikjer resnobe, nikjer nesebičnosti. Kamor se ozremo —

Gornik. Oprostite, gospod profesor, — ali jaz Vas zagotavljam, da nisem zakrivil tega. Popolnoma nedolžen sem v teh stvaréh.

Kremžar. Ne . . ne . . ne . . blagorodje, kako pridete do tega, da bi Vas dolžil? Čisto narobe. Samo Vi ste naša nada, Vi ste takorekoč edini steber, na katerega se naslanja naše polrazpalo poslopje . . . Dovolite, prosim, da govorim zaupno in povsem odkritosrčno. Nekoliko sem Vam bil že namignil v svojem pismu, — samo nekoliko, zakaj delati se mora oprezno . . oprezno . . oprezno . .

Gornik (raztresen, zlovoljen). Dà, dà . . oprezno . .

Kremžar. Vi ste torej popolnoma mojih nazorov; to me neskončno veseli. Ni lepšega kot če se ljudje strinjajo med seboj. Ali da govoriva o stvari sami. Doktor Grozd —

Gornik. O njem ste že govorili . . .

Kremžar. Dà . . doktor Grozd je prava kazen božja za naš narod! Kakšen sebičnež! — Ali mislite, da mu je res kaj sveto, — narodov blagor na priliko? (Zaničljivo.) Ah! — On misli samo nase, na svoj trebuh, na svoj nos.

Gornik. Mislite! Torej je zelo malovreden človek.

Kremžar. Nenavadno! — In doktor Gruden — tudi on je takorekoč šiba božja za narod. To je potuhnjenec, plazi se okoli in polni svoj žep. Za gnilo hruško bi prodal ves narod in njegov blagor . . In da pogledamo dalje, — kakšni ljudje so to? Sami potepuhi, vsi do zadnjega. Kričé in se pehajo in se preganjajo, toda kurijo le zategadelj, da se grejejo sami . . . Lahko si mislite, kakó je v takem času poštenemu človeku pri srcu. Kaj bo z narodom, prašam Vas?

Gornik. Jaz ne vem . . . res ne . . .

Kremžar. Vidite! — Moj načrt je tak . . . ali pred vsem: tajno, tiho, polahko! Samo ne nobenega trušča! . . . Združijo naj se vsi zmerni, trezni, resničnorodoljubni elementi — z Vami na čelu . . .

Gornik. Ah ne . . . ne . . . ne! . . . Jaz, oprostite, nisem bil še nikoli na čelu, ne maram tega . . .

Kremžar. Gotovo, gotovo, razumem Vas. Ne javno seveda, — Vi stojite zad, močna opora, naš steber, takorekoč podlaga vsemu . . .

Gornik. Kaj niste Vi prijatelj Grozdov?

Kremžar. Seveda sem njegov prijatelj, — in Grudnov tudi. Zakaj bi ne bil njihov prijatelj? — Toda . . .

Gornik (osorno). Kaj hočete od mene? Kratko!

Kremžar (vstane). Blagorodje?

Gornik. Kaj hočete od mene? . . . (Se okrene.) Peter! (Sluga vstopi.) Ali si že pospravil kovčege?

Sluga. Ne še.

Gornik. Pospravi jih! (Sluga odide, sreča med vrati Ščuko in Kadivca.)

9. prizor.

Prejšnja, Ščuka, Kadivec.

Kadivec. Dober dan! — Nobenih obširnih besed! Pomenimo se kar na kratko in brez ovinkov . . .

Gornik (začuden). O čem, gospod Kadivec?

Kadivec. Ali nimate nobene samotne sobe?

Kremžar. Blagorodje —

Gornik (Kremžarju). Nič, nič, gospod profesor, le nikar o teh stvareh, jaz sem nedolžen nad njimi.

Kremžar (slovesno, odhaja). Dandanašnji na svetu ni več nesebičnih ljudi, ki bi hoteli zastaviti svoje moči in svojo skrb za narodov blagor. Jaz si umijem roké.

Gornik (razjarjen). Ali jaz, gospod profesor — (Kremžar se pokloni in odide.)

10. prizor.

Gornik, Ščuka, Kadivec.

Gornik (zamahne z roko za Kremžarjem). Nikoli še nisem bil razjarjen, ali časi so se čisto spremenili . . . Vidva sta poštena človeka, sédita prosim! . . .

Kadivec. Nisva poštena človeka in torej ne sedeva . . . Prosim, poslušajte natanko, kaj Vam zdajle povem: Vi, gospod Gornik, ste čisto navaden slepar!

Ščuka. Kaj Ti pride na misel, kaj mi nisi obljubil —?

Kadivec. Neumnost! — Ali veste, kaj sledí iz tega?

Gornik. Prav nič ne vem.

Kadivec. Vi ne veste? (Razjarjen.) Ali Vam nisem rekel, da se lotite Grudnovke in da pustite druge ljudi pri miru?! Grudnovka je Vaša ženska, vanjo se zaljubite! Zakaj se ne zaljubite vanjo?

Gornik (jako začuden). Ali, prosim Vas —

Ščuka. Kadivec!

Kadivec. Prav nič! Nobenih prigovorov! — Ali ste slišali kaj sem Vam rekel? Slepar! Stvari so torej jasne, — jaz ali Vi. — Dovolj! Z Bogom! (Odide.)

11. prizor.

Gornik, Ščuka.

Gornik (za Kadivcem, pred vrati). Vi! . . . Sakrament! . . .

Ščuka (sede mirno). Pustite ga; njegova zunanjost je malo čudna . . . Ali niste sinoči pri Grozdovih nekaj govorili zaradi tiste punce, Matilde? To ga je razjarilo. On je namreč vanjo zaljubljen.

Gornik (ljut). Ali kaj morem jaz — —? Nikoli nisem nič govoril, z nikomur, o nobeni punci! Kaj me briga, če je on zaljubljen! (Sede, resignirano.) Ah, sam Bog vedi, kakšna je moja usoda! . . .

Ščuka. Tem bolje, če niste govorili. Kadivec bi se namreč rad streljal z Vami.

Gornik. Streljal? (Vstane.) Peter! (Sluga vstopi.) — Pospravi kovčege! — (Sluga odide.)

Ščuka. Gospod Gornik, ne jezite se, ali svetoval bi Vam čisto prijazno — nekaj pametnega.

Gornik. Kaj mi svetujete?

Ščuka. Pojdite odtod, — skrijte se v varen kraj, kjer ni ljudi, — ali če hočete ljudi, pojdite daleč, kolikor mogoče daleč.

Gornik. Vi tudi niste zadovoljni?

Ščuka. Meni je hudo in težko . . . Vi ste tuj človek . . . videl sem Vas komaj parkrat in samó postrani. Ali ugajate mi, ker kažete odkrito, da skrbite samo zase in da samo zase živite. Meni je zelo težko.

Gornik. Res, če se premisli, je življenje dandanes žalostno in dolgočasno . . .

Ščuka. Dolgočasno nazadnje ni; preveč je zlobe in neumnosti na svetu, da bi moglo biti dolgočasno . . . Ti ljudje, ki jih vidite tod okoli, niso najhujši. Delajo zase, skrbijo zase, fraze so jim samo potrebno orodje, in zdi se jim celo, da je to orodje pošteno. Ne zaradi teh ljudi, ki mislijo, da so narod, in ki se vedejo tako neizmerno smešno . . ne, — zaradi teh ljudi bi človeku ne bilo hudó. Kolikor škodujejo, škodujejo večji del drug drugemu. Ali v senci teh ljudí, pod njih široko razprostrtim plaščem se godé žalostne stvarí. Tisti mistični narod, ki govore o njem, in ki ga nihče ne pozna, leži na tleh že od zdavnaj, in na bolnem telesu glojejo črni hrošči.

Gornik. Črni hrošči?

Ščuka. Črni hrošči. Ne pomaga nič, izglodali ga bodo. Nikogar ni, da bi jih prepodil odkrito in predrzno. Bolezen je že zelo nevarna . . . Ali pojdete od tod? Tudi jaz bi šel rad.

Gornik. Pojdite.

Ščuka. Ali je nekaj čudnega. Če bi prestopil samo prag te zaduhle hiše, takoj bi se vrnil . . . Zadnje dni me je obšla nenavadna melanholija. Sprevidel sem namreč, da nisem nič boljši od drugih, da se lažem, kakor drugi.

Gornik. Ni nič škode. Lagati je treba; to je vendar . . . življenje.

Ščuka. No, jaz sem tega življenja sit. (Vstane.) Rad bi napravil čisto poseben korak, moja noga je pripravljena. Toda glejte, — ne grè. Treba je, da me kdo sune, samó nekoliko sune, samó na lahko, in potem bi šlo.

Gornik. Ne storite tega.

Ščuka. Kaj mislite?

Gornik. Živite pri miru! Vi ste izmed tistih, ki živé jako hitro in se obesijo, če ugledajo slučajno kako vrv.

Ščuka. Torej je tako usojeno . . . Ali naj bo usojeno: — predno se stvar izpolni, rečem Vam, predno se stvar izpolni! (Vstane, razburjen.) V vsakem človeku je nekaj človeka, resnično! In kedar se ta človek vzbudi —! To boste gledali. Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v sužnjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo več »naroda«; kadar bodo samó ljudjé, samí svoji, predrzni in ponosni; . . . kralji v cunjah! Takrat ne bo več tega naroda, ki caplja na različnih uzdah, ki je na prodaj za groš, za uslužen smehljaj! . . . —

Gornik. Gospod Ščuka, zakaj se vznemirjate? . . .

Ščuka. Ker mislim, da je čas prišel. Dobro bi bilo, da bi bili ljudje malo bolj vznemirjeni. Mirna voda smrdi. — (Po kratkem odmoru, nenadno.) Ali pojdete od tod? . . .

Gornik. Seveda pojdem. Če Vam je drago, spremlajte me. Jaz imam rad kratkočasno družbo.

Ščuka. Ne morem. Takó bi ne dobil priložnosti, da se obesim. (Sluga vstopi.)

Sluga. Gospá Grudnova. (Odide.)

Gornik (prestrašen). Gospod Ščuka, ostanite!

Ščuka (smehljaje). Ah! — In takó pojdete od tod?

Gornik. Neumnost! Ostanite! Prosim Vas!

12. prizor.

Prejšnja, Grudnovka.

Grudnovka. Težka mi je bila pot, verjemite, — ali bila je potrebna.

Ščuka. Oprostite, gospod Gornik.

Gornik (vznemirjen). Ne hodite, prosim, — rad bi govoril z Vami . . . V to sobo prosim.

Ščuka. Kakor izvolite . . . Klanjam se milostiva.

Grudnovka. Z Bogom, gospod Ščuka! — — (Ščuka odide v sobo na levi.)

13. prizor.

Gornik, Grudnovka.

Gornik (precej hladno in tiho, v zadregi). Sédite, milostiva!

Grudnovka. Gospod Gornik, ali ni bil moj mož pri Vas?

Gornik. Da, da . . . To se pravi . . . no povedal ni nič posebnega.

Grudnovka. Nič posebnega. In kaj ste mu Vi nato odgovorili?

Gornik. Milostiva?

Grudnovka. On je bil pri Vas in takó ste videli, kar sem Vam hotela povedati in česar Vam nisem povedala. Ali niste videli ničesar?

Gornik. Jaz . . . da govorim naravnost . . . ali ne izvolite sésti, milostiva?

Grudnovka. Torej niste videli ničesar in . . . (po kratkem odmoru in afektirano otožno) morda je prav takó. (Živahno, močneje.) Dà, prav je takó, prav je, da niste videli in da niste razumeli. (S posebnim humorjem.) Kaj ste napravili, kar ste tukaj! Čas je, gospod Gornik, da končate te stvarí . . .

Gornik. O, dà, milostiva, na vsak način; še danes sem se namenil —

Grudnovka. Torej ste uvideli sami, da niste prinesli sreče . . . Res, gospod Gornik, Vi niste prinesli sreče. Storite karkoli, z veseljem se Vas ne bodo spominjali . . .

Gornik. No, to nič ne dé.

Grudnovka. Gotovo ne . . . Ali kar je glavno, — pozabite na tisto uro! To sem Vam hotela povedati in zato sem prišla k Vam . . . Pozabite na tisto uro! Ker je bil moj mož pri Vas, lahko čutite, zakaj Vas prosim tega . . . . Takrat je bil mrak . . .

Gornik (nekoliko vznemirjen). Dà . . . takrat je bil mrak . . .

Grudnovka. In rože so bile na mizi . . . Moj mož je bil pri Vas in zato lahko čutite, zakaj ne smejo biti rože na mizi . . . Ali potujete daleč?

Gornik. Daleč . . . kamorkoli . . .

Grudnovka. Glejte, Vi ste srečen človek . . . Kdor je tako ustvarjen, diha lahko ta zaduhli zrak; ali zame je pretežák . . . samó časih, kedar je mrak in kedar so rože na mizi — —

Gornik (blizu nje). Takrat Vam je dolgčas?

Grudnovka. Dà, takrat mi je dolgčas, in to lahko čutite, če se spominjate, da je bil moj mož pri Vas. Zdi se mi namreč časih, da bi tega ne bilo treba, — da bi lahko tudi v mojih sobah cvetelo vse polno rož . . . Ali tega ne bo nikoli . . . zdaj nikoli več . . .

Gornik. Lahko bi bilo . . . v Vaših sobah vse polno rož . . .

Grudnovka. Zdaj nikoli več . . . Samo ena sama lepa minuta je bila, in komaj porojena, je že padla v blato . . . A to čutite sami, če se spominjate, da je bil moj mož pri Vas . . .

Gornik (nižje k nji, razburjen). Milostiva! . . .

Grudnovka. Ali pojdete v južne kraje?

Gornik. Dà . . . mogoče . . . jaz pojdem kamorkoli . . . Kamor želite . . .

Grudnovka. Tam je nebo visoko in zrak je čistejši. (Vstane.) Nič drugega. Pozabíte torej na tisto minuto in pozabíte, da se je omazalo, kar je bilo na nji. Dajte mi v slovó kozarec vodé . . .

Gornik (vzame z mize kozarec vode, ga ji hoče dati, ali kozarec mu pade iz rok; razburjen jo hoče objeti). Jaz ostanem . . . ostani! . . .

Grudnovka (se mu smehljaje izvije). Zdaj ni mrakú . . . in tukaj ni rož . . . Ali lahko bi bilo vsega, zató ostanite!

Gornik (vznemirjen, k durim na levi). Ščuka! Ščuka!

Grudnovka (začudena). Gospod Gornik?

14. prizor.

Prejšnja, Ščuka; pozneje Grozd, sluga.

Ščuka. Ali ste me klicali?

Gornik (slugi). Pospravi kovčege, Peter!

Sluga. Takoj! — Doktor Grozd!

Grozd (zelo veselo). Dober dan, gospod Gornik . . Ah . . klanjam se, milostiva . . .

Grudnovka. Z Bogom, gospod Gornik.

Gornik. Klanjam se! (Grudnovka odide.)

15. prizor.

Gornik, Grozd, Ščuka.

Grozd. Lepo družbo ste imeli.

Gornik. Dà, dà, dà . . . Oprostite, da se malo poškropim; vroče mi je . . . (Odide.)

Grozd. To je satan! Kdo bi si mislil? Naravnost k njemu pride. Ali je prepozno, dušica, prepozno . . .

Ščuka. Res, prepozno je . . . zdaj je že vse skupaj prepozno . . .

Grozd. Naše mreže so bile solidnejše. (Gornik se vrne; Grozd vzame papir iz žepa.) Ali ste čitali? Kakšni komedijanti! Gruden tega ni pisal . . rajši njegova žena. In s tako gnilo vádo lovijo svoje piškurje! Mi jim bomo zapeli! Mi jih bomo navrtali z drugačnim svedrom . . . Kaj mislite, gospod Gornik? Zdaj prihajajo naši dnevi! In Vi, Ščuka, pripravite se brž na odgovor! Ta »poziv na narod« se mora osmešiti, raztrgati . . . Vi znate take rečí. Brez pardona, kar z gnojnico po njih, da bodo smrdeli sto klafter naokoli . . .

Gornik. Kaj mislite res nadaljevati to reč?

Grozd. No, prosim Vas, kakó pa naj jo zdaj pustim pri miru? In, ko bi mogel, ne bi hotel. Ne, ne, — ravno zdaj se čutim zdravega in imenitnega, kot še nikoli. Šele, kadar vidi nasprotnika, spozna človek, da je močán. Kaj so mislili? V svoji neumnosti so zakopitali po meni, pa naj kopitajo brez nehanja, razkopítnili me ne bodo . . . Ali imate vina, gospod Gornik?

Gornik (med vrati). Peter! — Prinesi vina!

Grozd. Za ta čas prevzamem gnojnico jaz sam. Nekaj lepega je v psovanju in zabavljanju. Ali ne v tihem, mežikajočem, kakor je Vaša navada, Ščuka. Vi se smehljate, kakor bi hoteli reči: »To Vam je tepec, to vam je kujón!« — toda ne rečete! No, treba je reči, — zakaj prvi pogoj poštenemu zabavljanju je jasnost . . . . (Sluga prinese steklenico, Gornik natoči.) Bog Vas živi, gospod Gornik, stari prijatelj! Vi ste naša opora in naše upanje v tem krasnem boju . . .

Gornik. A za kakšne reči, oprostite — —?

Grozd. Za narodov blagor seveda . . .

Ščuka. Pridržimo besede, ki so v navadi.

Grozd. Takó je. — Jutri spustimo med ljudi proklamacijo. Ali nič medlega in slabotnega. Kdor govori, naj govori glasno in razločno. (Ščuki.) Poiščite tisti stari program ter ga pogrejte. V programih je nekaj slovesnega in slovesnost deluje na ljudi. (Ščuka vstane.)

Gornik (Ščuki). Ali boste pisali to proklamacijo . . .

Ščuka. Seveda bom pisal . . . proklamacijo . . .

Grozd. Torej tisti stari program!

Gornik. Na svidenje, gospod Ščuka! (Ščuka odide.)

16. prizor.

Gornik, Grozd.

Grozd. Poklical sem k Vam za danes nekaj uglednih mož, da se pogovorimo resno in natanko o nadaljnem postopanju in o čvrstejši organizaciji —

Gornik. Ali jaz, oprostite —

Grozd. Nobenih prigovorov, gospod Gornik. Jaz poznam Vaše srce, vem, da ne marate škandalov . . . Ali v škandale se Vam ni treba vtikati, poskrbimo jih samí. Vi ste takorekoč naš ščit. Udarci bodo leteli seveda tudi na Vas, ali ne ozirajte se nanje. Saj ste optimist: — in nazadnje je res celó v klofutah nekaj prijateljskega in blagohotnega. Samó razumeti jih je treba. — Tudi jaz sem optimist. (Pije.)

Gornik. Dovolite mi, gospod doktor —

Grozd. Posebno zadnje čase. Dajte mi roko gospod Gornik . . . Ta boj me je neizmerno popomladil. To je življenje, ki ga je vredno živeti. In vse, kar se je zgodilo, je Vaša zasluga, dajte, da Vas zahvalim iz dna srca.

Gornik. Gospod doktor —

Grozd. Samó zaradi Vas se je zgodilo, kar se je zgodilo. In prav je, da se je zgodilo. (Pije.) Bog Vas živi, gospod Gornik! Kako so Vas zalezovali od prvega trenotka! Vi niti vedeli niste, v kakšni nevarnosti ste živeli. Povsod so Vam bili za petami . . . Ali moja roka, moja roka, gospod Gornik, je čvrsta. Toda ne mislite, da sem špekuliral na Vaše bogastvo, na Vaš vpliv v tistih visokih krogih. Morda mimogredé! Ko bi se nihče ne pulil za Vas, bi Vas bil pustil najbrž tudi jaz pri miru. Takó pa je bila stvar drugačna.

Gornik. Povedati Vam moram, gospod doktor —

Grozd. Jaz vem, kaj nameravate. In, — dajte mi rokó še enkrat, — meni je veselo pri srcu. Sam vrag vedi, kako je bilo, — a slutil sem v tistem hipu, ko sem Vas prvikrat ugledal, da se mi je odprla steza navzgor. Trden sem sicer dovolj, da bi lezel sam po tej poti, in morda bi kam prilezel; a vendar je boljše, če ima človek pripravno palico. Zakaj bi se trudil, če gre brez truda? In glejte, — zategadelj mi je tako zelo prijetno, da stopiva v intimno razmerje in v sorodstvo. Tega si skoro nisem upal želeti, prišlo je samó ob sebi.

Gornik (prestrašen). Jaz nisem nikoli namignil —

Grozd (pije.) In zdaj sem močan, tako močan, da bi mi bilo dolgčas brez bojev. Moje žile so do vrha polne krví . . . Krasno je, če ima človek sovražnike . . .

Gornik (vstane, neodločno). Povem Vam odkrito, če tudi mi je težkó —

17. prizor.

Prejšnja, Kremžar, Mrmolja, dvoje obč. svetnikov.

Grozd. Dobrodošli prijatelji, le sédite. Takoj pričnemo s stvarjo. Kaj mislite, gospod Gornik? Najprvo zaradi proklamacije . . . Gospod Gornik, povedati nam morate svoje mnenje gledé glavnih potez našega programa. Brez Vas ne storimo odslej ničesar . . . Pozabil sem Vam povedati, da ste bili včeraj izvoljeni predsednikom centralnega odbora —

Gornik. Jaz?! . . . Oprostite —

Grozd. Ne bojte se, ne bo Vam treba nič delati. Vi imate napačne pojme o takih predsedstvih.

18. prizor.

Prejšnji, Ščuka.

Ščuka. Program se je izgubil.

Kremžar, Mrmolja. Izgubil? — Kakšen program?

Grozd. Nič ne dé, programov je veliko, — ta ali oni, je naposled vseeno. Treba je samó, da so besede dolge in lepe.

Kremžar. Posebno je treba naglašati zmernost, dostojnost, poštenost.

Grozd. Ne blédite, kaj Vam bo dostojnost in poštenost v današnjih časih?

Kremžar (obč. svetniku). Ali ga slišite?

1. obč. svetnik. Seveda, — kaj bo njemu poštenost?

2. obč. svetnik. Treba je, gospôda, da se v teh težavnih časih, ko je v nevarnosti narod in njegov blagor, združijo vsi dobro misleči elementi v krepko falango. V prvi vrsti nam je treba značajnosti . . . Izginejo naj vse osebne težnje, vse intrige —

Grozd. Kaj bi o tem — saj smo sami! Pustimo značajnost, kjer je, in govorimo o pametnih stvaréh!

Kremžar. Jaz mislim, da je govoril gospod svetnik zelo pametno. (Gorniku, zaupno.) Oprostite, gospod Gornik, — takrat me je nekaj premotilo, Bog sam vedi — hipoma mi je seglo v glavo nekaj neumnega. Ne hudujte se, prosim! . . .

Gornik. O nikakor ne, potolažite se, prosim . . .

Grozd. Vse tiste dostojnosti, značajnosti in tako dalje nam ne koristijo nič. Govorimo jasno: — treba nam je denarja. Za drugo bom skrbel sam. Posebno Vi, gospod profesor, se ne delajte idealnega; — kaj mislite, da Vas ne poznam?

Kremžar. Prosim, kaj mi morete očitati?

Grozd. Nič pregrešnega, — toda čemu prihajate s frazami? Sploh Vam rečem vsem skupaj, ne lazite po prstih za mojim hrbtom. Ni ga rodila mati, ki bi bil v stanu, da me prevrne. Zapomnite si to! — In zdaj dovolite, da Vam razložim svoje načrte, kar se tiče našega glasila, agitacije in sploh našega delovanja . . . (Hipoma.) Tudi Vi, Ščuka, si zapomnite, da ste moj sluga, moj hlapec in drugega nič! Jaz vem dobro, da ste te dni zeló kolébali. Na Grudnovem pragu se še poznajo Vaše stopinje. Ali jaz tega ne trpim. Vi ste moja roka, del mojega telesa . . . . Odvezal se mi je čevelj, gospod Ščuka, — sklonite se, ter dokažite svojo udanost! . . . (Ščuka se skloni in zaveže Grozdu čevelj.)

Gornik. Gospod Ščuka, jaz sem se ozrl v stran! . . .

Ščuka (vstane). Ozrite se zopet k meni. (Vzame kozarec v roko.) Dovolite, da dvigam čašo v tem slovesnem trenutku. Hrepenel sem dolgo in zelo iskreno po majhni brci, po človekoljubni klofuti. Zakaj človek je slab in brez brc bi ne bilo poštenja in brez klofut bi ne bilo dobrih del . . . Očital Vam ne bom ničesar, oj vi ljudje častivredni. Kdo vé, kaj je greh in kaj je čednost?! Ali v tem slovesnem trenotku, ko se poslavljam od vas, mi je milo pri srcu. Pritegnite svoje pasove, in kdor še ni povečerjal, naj opravi hitro. (Grozdu.) Opravite hitro in sezite v roko svojim sovražnikom. Vašo polno mizo bodo zasedli tisti pozabljeni hlapci, tisti zavrženci in razcapanci. Raztrgajte svoje proklamacije, otresite se skrbi za narod in njegov blagor! Zakaj »naroda« ni več! In ni več hlapcev, in ni več zavržencev . . . Milo mi je pri srcu, ko Vas gledam pred sabo, tako smešne in majhne, polne skrbi za vseobče blagostanje, in če pomislim, da se poslavljam od Vas za zmirom, in da Vas ostavljam brez varstva in brez pomoči. Spominjajte se name, če tudi z otožnimi občutki, in kadar pride tisti veliki čas, pomislite, da je moral priti . . . (Izpije in odhaja.)

Gornik. Veselo srečo, gospod Ščuka!

Grozd (skrajno začuden, grè za Ščuko, obstane med vratmi). Norec! . . . . Zavezal mi je čevelj na levi nogi! . . . (Obstane, zamišljen, skoro preplašen.)