DRUGO DEJANJE

Pri Grudnovih; intimno, okusno opravljena soba, moderne, svetle tapete; vrata sredi ozadja, na levi in na desni; na levi spredaj klavir; na desni spredaj pisalna miza; majhna okrogla mizica z zofo in stoli, ogledalo, v desnem kotu cvetice itd.

1. prizor.

Grudnovka (v koketni domači toaleti), Gruden (hodi zamišljen po sobi).

Grudnovka (pri pisalni mizi). Siratka je presneto malo duhovit . . . Dolgočasna istorija . . .

Gruden. Pisal je stvarno.

Grudnovka. Kdo se ozira na take stvari! Ni za današnje čase. Naš poziv mora biti revolucijonaren, krepák . . . v svoji mlečnosti je popolnoma podoben tebi . . .

Gruden. Ali kaj porečejo ljudje, kaj poreče narod?

Grudnovka. Narod smo mi, — zapomni si to! Kar govorimo mi, govori narod . . . . Treba je denuncirati, obrekovati, — kričati je treba; drugače se ne opravi nič . . . Ná tukaj svojo interpelacijo. In odpravi se počasi, ob petih je seja.

Gruden (čita). Ali nazadnje . . . . to ni popolnoma resnično . . . taki lopovi vendarle niso . . .

Grudnovka. Seveda so . . . Vsak človek ima toliko grehov, da se mu očita lahko, kar se mu hoče — in zmirom bo nekaj resnice v zabavljanju. Kaj ti nisi lopov?

Gruden. Hm . . . saj to je ravno — —

Grudnovka. Ha, ha, ha . . . To se pravi — ne upaš se na cesto. Potolaži se: kdor zabavlja, je zmirom čist . . . Ali govôri hladno, ostro, prepričevalno, — kakor užaljen poštenjak. Obraz imaš pripraven.

Gruden (gre proti sobi na desno ter se vrne). Jaz upam, Helena, da me poznaš. Nisem ti delal nikoli neumnih scen, če tudi je bilo časih morda nekoliko vzroka. Ljubosumnost je nekaj zelo smešnega, zato Ti rečem samo na kratko: štej svoje korake.

Grudnovka (séde, začudena). Ah, glej, glej!

Gruden. Gornik je vreden veliko, ali da bi ga kupávali za tako ceno . . bi moral biti vreden še več.

Grudnovka (z glasnim smehom). Bi moral biti vreden še več! . . . Samó nekoliko več . . . Če se natanko prevdari, — kdo vé, morda je vreden več, kakor se vidi na prvi pogled. Dà, potem —, potem bi ga kupávali tudi za tako ceno . . . To se pravi, zdaj ga ne kupujemo za tako ceno, ker nismo čisto prepričani, da je vreden te cene. Ali če se sčasoma prepričamo, potem je stvar drugačna, docela drugačna . . . Bi moral biti vreden še več! — Pavel, ti si ljubezniv! — Ker me nisi žalil naravnost, je reč pri kraju!

Gruden. Oprosti, mislil sem pošteno.

Grudnovka. Ti — pošteno? — —

2. prizor.

Prejšnja; Siratka in Ščuka (iz ozadja).

Siratka. Klanjam se, milostiva! Tu sem Vam ga pripeljal . . . (Grudnu.) Ali pojdete?

Gruden. Takoj! (v sobo na desno.)

Grudnovka. Ali Vas ne zadržujem? Govorila bi z Vami nekaj posebnega.

Ščuka. Na uslugo sem Vam, milostiva. Seje občinskega sveta niso zame; spim rajši doma.

Grudnovka. Današnja bo interesantna.

Ščuka. Tem slabše; kar je pri nas interesantno, je obenem umazano.

Grudnovka. Kaj se še niste privadili? (Gruden iz sobe s površnikom in klobukom) . . . Torej brez ozirov in brez strahú . . .

Siratka. Klanjam se!

Grudnovka. Z Bogom. (Gruden in Siratka odideta v ozadju.)

3. prizor.

Grudnovka, Ščuka.

Grudnovka (séde za mizo v ospredju in povabi Ščuko, da séde). Vam se zdi torej umazano vse to?

Ščuka. In smešno.

Grudnovka. Imate prav. Ali dihati je treba tisti zrak, ki je človeku na razpolago.

Ščuka. Gotovo; riba živi v vodi in žaba v mlaki.

Grudnovka. Zato je nespameten, kdor ni zadovoljen s stvarmi, kakoršne so. Vi samí niste nič boljši od nas, — razloček je samo ta, da ste nezadovoljni; a to Vas ne opravičuje.

Ščuka. Motite se, milostiva, jaz sem jako zadovoljen. Imam samó napako od rojstva: moj nos je namreč jako fin in ne prenese veliko. Če si zatisnem nos, sem v stanu, da napravim največjo lumparijo.

Grudnovka. Bodite odkritosrčni in pustite ironijo. Rada bi Vas slišala, kakó govorite naravnost iz srca.

Ščuka (s posebnim povdarkom). Ali me niste slišali nikoli?

Grudnovka. Dà . . . to je bilo zdaj naravnost iz srca! . . . . In Vi se spominjate še zmirom, še zmirom na tiste lepe čase?

Ščuka. Pustimo jih pri miru. Če bi se jih zdaj dotikali, bi jih omazali, in škoda bi jih bilo. Od tedaj se je spremenilo veliko.

Grudnovka (nekoliko ironično). Povejte mi, — ali ste me ljubili v resnici?

Ščuka (vstane, nekoliko vznemirjen). Pustite pri miru tiste čase. Zame so ostali taki, kakoršni so bili, brez grenkosti in brez hinavstva. Ne pripovedujte mi jasno, kaj se je zgodilo pozneje. Jaz čutim na tihem, koliko je bilo zraven laži in razočaranja, — ali shranil sem tiste čase z vso ljubeznijo v svojem srcu, in nihče se jih ne sme dotikati. Vi, milostiva, najmanj . . .

Grudnovka (po kratkem odmoru). To so bili tisti časi . . . takrat ste bili idealen človek . . . v tistih časih . . .

Ščuka. Dà, in ostalo mi ni drugega iz tistih časov nego fraze. Od teh zdaj živim . . . (S premenjenim glasom.) Glejte, kakó je dobro, če je bil človek idealen. Kar je bilo lepega in resničnega, je sicer izginilo za zmirom, toda plašč je pustilo v sobi. Besede so ostale, tiste fraze namreč, ki so dandanes naše svetinje in vse naše bogastvo.

Grudnovka. Ali prosim Vas, kaj pa hočete brez fraz?

Ščuka. Res je, vsak upor bi bil neumen in brezvspešen. Tiste lepe besede, ki so nekdaj nekaj pomenile, in ki so zaradi tega uživale opravičeno spoštovanje, so zdaj samo še fraze; spoštovanje pa je ostalo in kdor te fraze zasmehuje, je izdajalec različnih idej, svetinj, in tako dalje . . .

Grudnovka. To naposled ni taka nesreča. Ljudje žive, kakor so živeli in fraze ne škodujejo nikomur.

Ščuka. Škodujejo, ubijajo! . . . Laž ne ubija s kolom, ali plazi se po žilah, kakor strup, počasi in oprezno, ne opazi se, kako deluje . . . Ali mislite, da je res mogoče še dolgo živeti v takem zraku, — tako polnem laži in fraz, da se ne vidi preko ceste? — Po takih dneh prihajajo viharji.

Grudnovka. A Vi živite vendar, — Vi delate sami te fraze, Vi jih propagirate, Vi jih branite; ravno Vi, naš imenitni žurnalist, prašite po cestah, da se dviga čez hiše . . .

Ščuka. Prah me zaradi tega nič manj ne grize v oči . . . (Vstane.) Zaničujete me po pravici: jaz sem nesrečen človek. Kdor je dandanes nesrečen, je zaničevanja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samó sladko smehljati se je treba . . . nič drugega. In ničesar ne sme človek videti in ničesar si ne sme želeti . . . Ali jaz vidim, kakó gremo vsi skupaj navzdol, v neskončno blato, jaz vidim, da so nam laži in fraze vzele še tisto malo, kar smo imeli dobrega in krepkega v sebi. Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najboljše, da se obesi . . . Ničesar si ne sme človek želeti, ničesar želeti! . . . Ali jaz bi rad gledal ljudi, ki bi govorili brez strahu in brez ozirov in brez sebičnosti; rad bi gledal ljudi, ki bi pljunili pod mizo, predno bi izgovorili eno tistih fraz, od katerih zdaj živimo in ki so cilj in konec vsega našega neumnega in brezpomembnega delovanja . . . In to bi vendar ne bilo težko, ne bilo bi takó težko! — Samo oči bi bilo treba odpreti . . . Nič drugega bi ne bilo treba: — samo oči odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zapraši . . . Zrak bi se izčistil, in mi vsi bi dihali . . . . dihali . . . . (Z mirnejšim glasom, po kratkem prestanku:) No, daleč je do tega . . .

Grudnovka (nekako v zadregi). To je vsekakor . . . interesantno . . .

Ščuka. Dà . . . interesantno je . . . Oprostite milostiva, ali niste želeli nekaj posebnega?

Grudnovka. A zakaj Vi ne odprete oči?

Ščuka. Oprostite, ali niste želeli nekaj posebnega, milostiva?

Grudnovka. Zakaj Vi ne izčistite zraka?

Ščuka. Ali mislite, da sem govoril fraze?

Grudnovka. Ne, tega ne mislim.

Ščuka. Prosim Vas, mislite si to! — Jutri namreč zopet sédem, da izlažem svojo vsakdanjo laž o narodovih idealih . . .

Grudnovka. Pridite k nam!

Ščuka. Šalite se, milostiva.

Grudnovka. Nikakor ne. Pridite k nam, pisali boste svobodno, po svojem srcu.

Ščuka. Bi mi ne bili hvaležni . . . Ali veste, zakaj je pes zvest svojemu gospodarju?

Grudnovka. Kam spada to?

Ščuka. Ker je navajen njegove palice. Navajen je njegove metode in na metodi je veliko ležeče . . . (Séde). Ako Vam je prav, milostiva, preidiva k stvari . . .

Grudnovka. Povejte mi iskreno, kakó sodite o tem našem razdoru? Ne verjamem, da bi se v resnici navduševali za svojega šefa.

Ščuka. Res, ne navdušujem se za nikogar.

Grudnovka. Čuden politik ste. Narod se razdeli na dva tabora, in Vi ostanete hladni . . .

Ščuka. Ali prosim Vas, milostiva, — kakšen narod pa se je razdelil? Kóga briga to, če je doktor Grozd razžalil Vašega soproga?

Grudnovka. Imate čisto posebne nazore . . . A trditi ne morete, da bi bil Grozd čisto pošten človek — —

Ščuka. Nikoli nisem trdil tega.

Grudnovka. — in da bi bil torej odpor proti njemu neopravičen! . . . . (Živahno.) Glejte, na tak način je v naši stvari vendar nekaj lepega, občekoristnega. Če sodite trezno, morate celó v nekem oziru odobravati naše delovanje. Morali bi nas naravnost podpirati, — ne očitno — —

Ščuka (s prikritim gnjevom). Ah . . .

Grudnovka (hitro). Ne, prosim, nikar me napak razumeti . . . . A storite lahko malenkost, ki bi za Vas ne bila nečastna, in ki bi ne škodovala nikomur. Vsa stvar bi se izvršila čisto naravno, brez hrupa; nihče bi ne imenoval Vašega imena . . . .

Ščuka. Prosim, razložite! —

Grudnovka. Pred par leti je menda umrl v neki zakotni vasi človek, ki je bil jako ženijalen, samó da ni znal živeti. Zdaj je pozabljen. A da je pozabljen in da je umrl v uboštvu, je kriv kolikor toliko doktor Grozd . . .

Ščuka. To, mislite, da je tisti človek, ki ste ga imenovali nekoč pijanega reformatorja.

Grudnovka. Da, reformator je bil, in živel je ekscentrično. Pisal je knjige, ki niso bile nikoli tiskane; zaradi edine stvari, ki jo je dal natisniti, ga je spodil Grozd iz službe ter ga uničil enkrat za vselej. Ali je resnica?

Ščuka. Lahko bi bila resnica, toda ljudje ne vedó, ali je resnica ali ne. Vsaka stvar na svetu ima dokazov za in proti, kakor je že ravno človek, ki se ukvarja z njo.

Grudnovka. Vi imate njegova pisma iz zadnjih časov?

Ščuka (zeló hladno). Pravijo, da je pisal pisma.

Grudnovka. Torej nočete?

Ščuka. Oprostite, milostiva! — (Oba vstaneta.)

4. prizor.

Prejšnja, Kadivec.

Grudnovka. Ah, gospod Kadivec?

Kadivec. Dà, milostiva. Najprvo, da Vas jako iskreno prosim oproščenja. Nikoli v svojem življenju Vas nisem mislil razžaliti.

Grudnovka. In kaj ste mislili takrat pri Grozdovih?

Kadivec. Vrag me je motil. Časih pride človeku na misel neumnost, ki se je mora iznebiti . . .

Grudnovka (hladno). Ostanite, gospod Ščuka!

Ščuka. Oprostite, milostiva, da sem Vas vznemirjal. (Pozdravi njo in Kadivca ter odide.)

5. prizor.

Grudnovka, Kadivec.

Kadivec (ves čas nemiren, séde in vstane). Delikatna stvar je, milostiva, nesramno delikatna. Kjer jo primem, povsod je nekaj robatega. Ne dá se povedati na noben način.

Grudnovka. Premislite malo.

Kadivec (razjarjen). Prašam Vas, čemu je bilo treba tega človeka? Kakšen vrag ga je prinesel tu sem? Kaj ima pravzaprav opraviti v našem mestu, — in ali je sploh za kako rabo? — Čisto za nobeno; — nepotreben človek je! Živa duša bi ga ne pogrešila, če izgine to uro. Dà, z največjim veseljem bi mu prepeval nagrobnice, — samo izgine naj! —

Grudnovka. Kdo je ta človek?

Kadivec. Gornik! — In kako dostojanstveno hodi; na prvi pogled bi se dalo misliti, da je pošten . . . . Toda ima postranske namene, vse polno postranskih namenov! »Dober večer, gospod Kadivec!« Postranski nameni, — za vsako besedo; že v očeh se mu vidi, da ima postranske namene. — »Klanjam se, gospodična Matilda!« — Jaz te vidim, bratec, kakó natanko te vidim! Nič drugega, kot trepalnica se mu zaziblje, in v tistem hipu so na dlani vsi njegovi postranski nameni!

Grudnovka. Zakaj Vam je tako zopern?

Kadivec (miren, se domisli). Zopern? — Ne, narobe! Hotel sem reči, da je zelo pameten, pošten in časti vreden človek. Na svetu je malo takih ljudi. Samó tu pa tam se časih rodi kateri, ki mu je nekoliko podoben . . . Tudi zelo dostojen človek je . . . (Vstane.) Ali vrag vedi, zakaj takó malo potuje! Če je človek mlad in imá denarja, tedaj vendar potuje, nè? Toda ta ne grè nikamor; séde in sedí. Čemu ne grè na Dunaj, v Pariz, v Moskvo? In toliko interesantnega je na svetu! Ali bi mu ne hoteli reči, milostiva —?

Grudnovka. To ste mi prišli povedat?

Kadivec. Ne, narobe! — Jaz mislim — vrag vedi . . . jaz mislim, da je Gornik velika sreča za naš narod, . . . . da bi brez njega sploh ne mogli izhajati . . . Posebna radost me obide, kjerkoli ga vidim . . . Kaj mislite, milostiva, če bi ga vstrelil?

Grudnovka. Kako?

Kadivec. Oprostite, hotel sem le opomniti . . . Naposled je res: kaj se mu da očitati? Ničesar ne! Jaz mu želim vse najboljše. Na svojem mestu, mislim, da bi deloval zelo koristno . . . in . . . in takó dalje. Ali to je, ker ni na svojem mestu; in takó se bojim, da se popolnoma ne pokvari. So namreč ljudje, ki ga pohujšujejo. Zato bi bilo jako dobro zanj, da bi spremenil družbo.

Grudnovka. V kakšnem oziru? Katero družbo mislite?

Kadivec. Politično seveda, politično . . . V tem velikem razdoru namreč, ki je nastal takó nenadno, vrag vedi kakó, sem jaz . . . — na tihem povedano — vseskoz na Vaši strani. Zato bi jako želel, da bi tudi ta slepar, Gornik namreč, ne hodil po krivih potih . . . On je velika moč, zelo poraben človek, nenavadno poraben, milostiva, in jaz naravnost hrepenim, da ga pridobite záse.

Grudnovka. Zelo poraben človek je . . .

Kadivec. Glejte! — (patetično). Jaz Vam ponudim svojo podporo, milostiva. Gornik se mora iztrgati tej slabi družbi, — tam ni mesta zanj, nikakor ne! Posebno je še treba gledati, da ne napravi kakih prenagljenih ljubezenskih zvez. To je za mladega človeka jako škodljivo . . .

Grudnovka. Sevéda je škodljivo . . . Verjemite mi, gospod Kadivec, da sem Vam neizrečeno hvaležna za lepe nauke. Gotovo, Gornika je treba iztrgati. Kaj počne pri Grozdovih? Ali zahaja pogosto tja?

Kadivec. Rečem Vam! — — — Neprestano tičí tam. Pridem v sobo, se ogledam, — Gornik! . . . V salonu — Gornik! Za vsako mizo, na vsakem stolu, na stenah in na stropu, — to je strašno! . . . So sicer radikalna sredstva, ali nekaj sitnega je v njih . . .

Grudnovka. In kaj je z njegovo ženitvijo?

Kadivec. Z njegovo ženitvijo ni nič, čisto nič, ne bo nikoli nič! — Smešno, tako mlad in naj bi se ženil. Zanj sploh ni kaj takega . . . . Jaz mislim, da je bolj razpoložen na duševno stran . . . In pri Grozdovih še celó ne.

Grudnovka. Imate prav, to bi res ne bilo primerno.

Kadivec. Nikakor bi ne bilo primerno! — (Vstane.) Zeló me veseli, milostiva, da sem napravil svojo dolžnost, ter na ta način koristil . . . narodni stvari. Prepričan sem namreč, da bi bila velika nesreča za narod, če bi se tako imeniten in vpliven človek izgubil pri Grozdovih . . .

Grudnovka. To se ne sme zgoditi, in se ne bo zgodilo, bodite preverjeni!

Kadivec. Mislite?

Grudnovka. Vsekakor. Narodova hvaležnost Vam je zagotovljena. — Na svidenje!

Kadivec. Klanjam se, milostiva. (Odide.)

6. prizor.

Grudnovka; pozneje hišna.

Grudnovka. Zdaj imam torej nekaj poštenega vzroka. (Pri ogledalu, po kratkem odmoru.) Če je krví v njem, stvar ne bo težka . . . . Tepec je sicer, toda v teh rečeh ni ravno treba, da bi bil duhovit . . . (Si gleda natanko v obraz) . . . Ah . . . (Po kratkem odmoru pozvoni.) Če ni tukaj gubica, prav majhna gubica . . . (Hišna pride; Grudnovka na sredi sobe.) Lina, poglejte tu sem . . . pri očesu, tam v kotu, — ali ne vidite ničesar? . . .

Hišna. Ničesar, milostiva.

Grudnovka. Ničesar ne? (Okrene se proti ozadju.) Hm?

Hišna. Ničesar ne.

Grudnovka. Prav majhna, majčkena gubica? (Okrene se na desno.) Poglejte natanko.

Hišna. Prav majhna, majčkena gubica . . .

Grudnovka. Ah! . . . (Zamišljena.) Včeraj je še ni bilo.

Hišna. Včeraj je še ni bilo. Ali če se obrnete k oknu, se ne vidi, — in o mraku tudi ne.

Grudnovka. O mraku seveda ne . . . Kadar sije svetloba naravnost v obraz —

Hišna. Se ne vidi.

Grudnovka. Če je pol obraza razsvetljenega —

Hišna. Dà, če je pol obraza razsvetljenega —

Grudnovka. Hm! . . . . (Zamahne z rokó, hišna odide.) Kadar ima človek tako malovrednega moža . . .! (Stoji pred ogledalom: zunaj govorjenje in smeh.) Že doma? — To bi bilo neumno!

7. prizor.

Grudnovka, Gruden, Siratka, Kremžar, Klander (vsi veseli in v smehu).

Klander (hrupno). Imenitno smo jih dali, . . . . Kramarji . . . ha, ha . . .

Siratka. Zmaga je popolna.

Grudnovka. Kakó je šlo?

Gruden. Poraženi, razbiti . . .

Klander. Kramarji . . . ha . . . ha — milostiva! . . .

Kremžar. Prosim Vas, gospod Klander . . . .

Klander. Kramarji! . . .

Gruden. Grozd se je branil kakor divji . . . videlo se mu je, da se ni zanesel . . .

Siratka. Ali zdaj se šele pričenja . . . Začetek je bil dober . . . Potipali smo tam, kjer najbolj boli . . . Njihove kramarije s službami, s koncesijami smo privlekli na dan . . . to je bil trušč . . .

Kremžar. Jaz mislim, da je bilo malo preveč . . . Le bolj zmerno, le bolj fino. V škandalih je zmirom nekaj nevarnosti.

Siratka. Ej, Vi profesor! . . . Ali kar je zdaj najprvo . . .

Gruden. Kar je najprvo, treba nam je organa . . . Brez časopisa ne opravimo ničesar . . .

Grudnovka. Ali za to je treba kapitala . . .

Kremžar. Hm . . . seveda . . .

Klander. Eh . . . kapital, kapital!

Kremžar. Prosim Vas, gospod Klander!

Siratka. Da bi imeli Gornika. —

Gruden. Ah, z Gornikom ni nič . . .

Grudnovka. Zakaj ne? (Gruden zamahne in gre v stran.)

Kremžar. S primerno taktiko, z opreznimi, dostojnimi koraki bi se ga dalo dobiti.

Grudnovka. Moramo ga dobiti!

8. prizor.

Prejšnji; dvoje občinskih svetnikov.

1. obč. svetnik. To Vam je bil škandal!

2. obč. svetnik. Grozd je hitel k Gorniku . . . na vrat, na nos.

Grudnovka. K Gorniku?

2. obč. svetnik. Ne bo ga dobil, Gornika. Prehitel sem ga ravnokar na trgu; Ščuka je bil z njim.

Grudnovka (na levo Grudnu). Meni v tem trenutku ni prijetna ta družba. Povabi jih, kamorkoli . . .

Gruden. Kakó to?

Grudnovka (nervozno). Nič posebnega. Neprijetno mi je. — Dovolite, gospoda, da Vas povabim jutri na večerjo. Govoriti imamo imenitne stvari.

Klander. Kramarji! — To je bil udarec . . . ha . . ha, ha . .

Grudnovka. In posebno vi, gospod Siratka . . . Vi ste naše upanje in naša podpora . . . . takorekoč naše literarno ozadje.

Siratka. Ozadje! . . .

Grudnovka. V dobrem smislu . . .

Kremžar. Toda vsekakor, . . . . kar se tiče organa . . .

Grudnovka. Ravno o tem bomo govorili.

Siratka. Tedaj . . . milostiva . . .

Grudnovka. Na svidenje, ali jutri gotovo! . . . (Vsi razen Grudna odidejo.)

9. prizor.

Gruden, Grudnovka.

Gruden (vzame klobuk in palico z divana). Pazi, Helena!

Grudnovka. Hm?

Gruden. Jaz ne maram tega človeka . . . . Gornika . . .

Grudnovka. Ti tudi ne?

Gruden. Ne! . . .

Grudnovka (hipoma resno). V teh časih pač ni treba, da bi mi prihajal še s takimi neumnostmi. Vidim prav dobro, kakšna budalost te vznemirja, ali to ni na čast . . . ne tebi, ne meni . . .

Gruden. Dovolj je, da ga ne maram.

Grudnovka. Takó, ti ga ne maraš?

Gruden. Kakor sem rekel.

Grudnovka. Pustimo torej vso to stvar pri miru.

Gruden. Od njega ni odvisno, — da stojimo ali pademo.

Grudnovka. Pred par dnevi si govoril, da je od njega odvisno, —

Gruden (s tihim gnjevom). Ti si brezobzirna.

Grudnovka. Pustimo torej vso to stvar pri miru.

Gruden (po kratkem odmoru). Pazi, Helena.

(Grudnovka skomizgne z rameni; Gruden odide.)

10. prizor.

Grudnovka; pozneje Mrmoljevka.

Grudnovka. In še to neumnost! . . . Kakó, da vidi ravno zdaj takó dobro! . . . . Doslej je bil zmirom . . . pameten človek! . . . (Gre proti sobi na desno.)

Mrmoljevka. . . . Gospa Grudnova, — prosim Vas, gospa Grudnova! . . . Oprostite, da Vas vznemirjam, toda v teh težkih časih, — rotim Vas v imenu najsvetejših koristi celokupnega naroda, posebno še v imenu slovanske vzajemnosti —

Grudnovka (hladno). Zeló mi je žal, velecenjena gospa, ali zagotovljam Vas —

Mrmoljevka. Gotovo, na vsak način, jaz vem, da je Vaše srce jako blago in brez zlega, — a ravno zategadelj se predrznem, da Vas v imenu —

Grudnovka (nervozno). Ne, milostiva, hotela sem reči, da zdaj nikakor ni primeren čas —

Mrmoljevka. Jaz sem trdno uverjena, da je pravica na Vaši strani, da želite samo narodovega blagra, da stremite za razvitkom, napredkom, in da hočete, oboroženi z orožjem veličastnih idej — — toda v imenu celokupnih koristi in v imenu vseobče —

Grudnovka. Razumete me napak, milostiva . . . Škoda je velika, da ste prišli v trenotku, ko moram nemudoma — — Res, neizrečeno me bo veselilo, če me posetite, — ali danes, glejte —

Mrmoljevka. Verjemite mi, gospa velecenjena —

Grudnovka. Vsekakor, s posebno radostjo —

Mrmoljevka. Ah, moj Bog, — to je strašno, — jaz upam, da Vas ne bodo razžalile moje iskrene besede, — ali ta bratomorni boj . . . ta nenadni razdor v teh časih, ko je sveta ideja slovanske vzajemnosti — —

Grudnovka. Posetite me jutri . . . . Veselilo me bo . . . zares.

Mrmoljevka. To je strašno — ali se Vam ne zdi? — Z Bogom, milostiva, in prosim Vas, spominjajte se, da je v nevarnosti celokupna korist —

Grudnovka. Našega naroda, — (med durmi) gotovo! — Z Bogom, milostiva, — jutri! (Mrmoljevka odide.)

11. prizor.

Grudnovka; pozneje Gornik.

Grudnovka (v predsobo). Lina, ne pustite nikogar v sobo, razen Gornika.

Hišna (v predsobi.) Gospod Gornik, milostiva! —

Grudnovka (hitro k ogledalu, nato se vrne k durim; Gornik vstopi).

Gornik. Razveselilo me je Vaše pismo, milostiva, in tako sem prišel, da mi razložite svojo željo.

Grudnovka. Prosim sedite; stvar ni tako važna; ne mudi se nikamor . . . . Ali oprostite: — Vaše dragocene minute —

Gornik. Ah ne, milostiva, moje minute niso dragocene, dolgočasim se jako.

Grudnovka. Dolgočasite se? Nerazumljivo . . .

Gornik. Gotovo. Obrazov vidim sicer zmirom dovolj, toda vsi so enaki.

Grudnovka. Napósled, — v nekem oziru Vas razumem. Zdi se Vam gotovo, da vsi ti ljudje, ki se Vam vsiljujejo, ne govoré iz srca, temveč iz razuma, — to se pravi, da se Vam približujejo iz hladnih osebnih interesov.

Gornik. Nekaj podobnega je res, ali teh reči sem navajen.

Grudnovka. In vendar Vam mora biti težko. Jaz mislim, da človek kdaj zahrepení po čem drugem, — po gorkoti, iskrenosti; tisto sebično hinavstvo nazadnje ubija.

Gornik. Ne ubija. Če bi ne bilo hinavstva, kako bi spoznali poštenost? Vzeti mi ne morejo s hinavstvom ničesar, in tudi jaz ne rabim ničesar od njih. Tako živimo vsi skupaj lepo pri miru.

Grudnovka. Vi ste filozof . . . Ali vendar je čudno, da živite tako lepo in pri miru sredi tega trušča, sredi teh velikih razprtij . . .

Gornik. Me ne zanimajo te razprtije. Tudi ne razumem jih natanko. Razložite mi, milostiva, kaj je interesantnega v njih?

Grudnovka. Vi ne vidite ničesar interesantnega? No res, interesantnost ni glavna stvar. Ko bi bilo na tem, bi tudi jaz živela . . . . lepó in pri miru. Ali tukaj je v prvi vrsti narodov blagor —

Gornik. Ah da . . . ah da . . . Nisem se domislil . . . Toda, oprostite, nekaj je kljub temu zad . . . za temi stvarmi, takorekoč . . . za narodovim blagrom. Kakó bi se mogli drugače ljudje zanimati . . . za narodov blagor . . . in čemu se potemtakem prepirajo? . . . (Zeló zamišljeno.) Hm, nekaj mora biti zad — za narodovim blagrom.

Grudnovka. Dà, imate čisto prav . . . (Afektirano.) Zad je sebičnost. Ah, Vi si ne morete misliti, kako grenko je to. Človek postane malodušen, če vidi krog sebe toliko sebičnosti, toliko hinavstva. Takó izgubi veselje do vsega, upanje v bodočnost in naposled celó zaupanje v sebe samega.

Gornik. Milostiva, nikakor nisem hotel —

Grudnovka. Prosim, ne opravičujte se, govorili ste resnico . . . Človeka duší to tesno obzorje, ta malenkostna družba . . . Strašne so te razmere, kadar je v prsih hrepeneče srce, svobodna duša . . . Kakšno je to življenje!! . . . Ah, glejte, jaz bi si želela človeka, ki bi me razumel, človeka, ki bi ne nosil na sebi tistih ostudnih okov, ki bi govoril in živel brez strahú, brez ozirov . . . Ob njegovi strani bi se ne bala nikogar in ničesar; — to bi bilo vse drugačno življenje, to bi bil vse drugačen boj . . .

Gornik (nekoliko v zadregi, naivno). Da . . . gotovo . . .

Grudnovka. Oprostite, razgrela sem se čisto nehoté. (Melanholično.) Ali žalostno je kljub temu.

Gornik. Življenje je vendar še vse pred Vami, milostiva.

Grudnovka. Življenje, kakoršno je, ali mladost je skoro za mano. (Skloni se bliže k njemu.) Glejte, danes sem opazila na svojem obrazu, tu blizu očesa, majhno, prav majhno gubico; to je začetek. Ali opazite?

Gornik. Ne milostiva, kakšne stvari Vam prihajajo na pamet! Nobene gubice ne vidim.

Grudnovka. Vi ste galantni. Resnica je, da čas strahovito hiti.

Gornik. Na Vašem obrazu ni najmanjšega sledú. Nasprotno, — nisem še videl lepšega.

Grudnovka. Hvala. Toda lepota, kolikor je je ostalo, je nepotrebna. Ne veselim se je več.

Gornik. Ne veselite se svoje lepote?

Grudnovka (zaupno). Glejte, dragi gospod Gornik, godi se mi kakor Vam. Med vsemi tistimi, ki se bližajo moji lepoti, ni ne enega odkritosrčnega, nesebično ljubečega srca . . . Ali jaz si ga želim, — in življenje je tako pusto . . . pusto . . .

Gornik (v zadregi). Milostiva —

Grudnovka (s trudnim smehljajem). Dà . . . to se Vam zdi otročje? . . . Prav imate, to ni več zame. Največje zlo je, če je srce gorko in ljubezni polno . . . in ob enem . . . (Iztegne golo roko.) Koliko časa še . . . in tu bodo gube in brazde, vse počez! . . . Glejte, — smešno je, ali jaz ljubim to belo roko, kot da bi ne bila moja . . . In samó še malo časa . . . (Položi roko na mizo, Gornik se je dotakne, ona jo umakne počasi.)

Gornik (nekoliko razburjen). Oprostite . . .

Grudnovka. Ali do tedaj bi hotela živeti . . . (Skloni se bliže k njemu.) Časih me obide nekaj posebnega, čisto uporen duh . . . in takrat sovražim vse tiste ljudi, ki bi jih bilo treba ljubiti in zaželim si bojev in viharjev in življenja . . . Ah, Vi tega ne morete čutiti, ne morete razumeti . . . (S spremenjenim glasom, nasloni se globoko na zofo.) Oprostite, da Vas dolgočasim; govoriva o prijetnejših stvaréh . . .

Gornik. Ne, milostiva, narobe . . . (V zadregi.) Zdi se mi, da se mrači . . .

Grudnovka. Ali ne ljubite mraka?

Gornik. Dà, gotovo . . .

Grudnovka. Nekaj krasnega je ležati o mraku na zofi, lenó in brez misli, posebno če so rože v sobi . . . . (Vzame rožo in jo približa obrazu, pol ležé.) Tako bi človek umrl . . .

Gornik. Res . . . milostiva. (Vstane, se ji približa, hoče se skloniti nad njo, ali se okrene in zamahne z rokó, sede; ona gleda pazljivo izza trepalnic.)

Grudnovka (zelo veselo, vstane). Kaj bi dejali, ko bi bilo vse to, kar sem govorila ravnokar, samó zlagáno, lepo narejeno, dobro premišljeno, iz posebnega namena? (Gleda mu naravnost v oči z veselim obrazom.)

Gornik (presenečen). Iz posebnega namena?

Grudnovka. Ko bi bilo vse to jako rafinirana komedija? . . . . Ali se niste ravnokar sklonili, da bi me objeli?

Gornik. Milostiva! (Se ji bliža, ona se mu počasi umika.)

Grudnovka (počasi, tišje). Gospod Gornik . . . (Zopet smehljaje, počasi, zapeljivo.) Vse te besede — morda so bile vse te besede izgovorjene samó, da bi se Vi sklonili, — samó da bi se sklonili, Vi nerodnež . . . Ali nikar si ne mislite tega . . . zakaj mrači se . . .

Gornik (razburjen). Pustite, naj se mrači . . . . (prime jo za roko, ona se mu na lahko izvija).

12. prizor.

Prejšnja, Gruden.

(Gornik in Grudnovka prideta na sredo sobe; Gruden mirno, z ledenim obrazom mimo nju, pri sobi na levo se okrene, stopi korak proti Heleni, s sklonjeno glavo, obstane.)

Grudnovka (zamahne malo važno proti njemu; gre proti sobi na desni). Otrok! (Gornik v veliki zadregi zádaj, gre počasi proti izhodu.)