Note 1 — I. Varaždin. Ponemčena hrvatska gospoda. Prvi pojavi Bahovih huzarjev.

Pripomnje.

1. Jaz pišem tuja imena tako, kakor jih izgovarjamo Slovenci. Tega pravila se drže vsi ruski pisatelji. Treba, da jih drugi Slavjani posnemajo.

2. Jaz pišem slavjanski, ne „slovanski“. Ogromna večina slavjanskih narodov in pisateljev veli: Slavjan, slavjanski. Ugovarjase, da to ni pravilno. E, pravilno ni niti „Slovan“, „slovanski“ nego Sloven, slovenski, kar je pa dvoumno. Taka imena so konvencijonalna. Pustimo torej češko obliko!

3. Jaz pišem „čedalje bolj“, ne pa kakor je zdaj navada „čim dalje bolj“. Ta novica se mi ne zdi opravičena. Narod je ne govori nikjer. Jaz ne vem, zakaj se je uboga besedica „če“ tako zamerila našim pisateljem, da so jo popolnoma zavrgli.

4. Jaz pišem „boje, bojda“, ne pa po sedanji šegi „baje“. Povsod, kjer izgovarja naš narod samoglasnika a in o pravilno, govori se: boje, bojda. Ta beseda, mislim, da ni v rodu glagolu bajati (srbski: bajagi je turcizem), najbrž je skračena iz „bojim se, da“.

5. Jaz pišem: „Po slovenski“, „po hrvatski“ i. t. d., ne pa: „po slovensko“, „po hrvatsko“ i. t. d. Kar je meni znano, govori naš narod povsod, koder izgovarja čisto vse samoglasnike: po slovenski i. t. d., ne pa po slovensko. Tega pravila se drže i mnogi drugi Slavjani.

Janez Trdina.